Jedro

(Ne)običajnost uporabe je treba presojati glede na namen, kateremu bo objekt služil. Izvajalec, ki ne ravna po čl. 606/3 ZOR, odgovarja po določbah, ki urejajo jamčevanje za napake, čeprav je izvajal delo po projektu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo tožene stranke zoper sodbo, s katero ji je sodišče prve stopnje naložilo, da mora plačati tožeči stranki 197.691,00 SIT s pripadki, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo. V njej uveljavlja vse revizijske razloge. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka uveljavlja v reviziji tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Katero ravnanje sodišča opredeljuje tako, ne pove.

Revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti samo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 10. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Zato mora vlagatelj revizije konkretno navesti, katero ravnanje sodišča, izven omenjenih kršitev, opredeljuje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka (386. člen ZPP). Tega tožena stranka ni storila. Zato in ker v postopku tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, tožena stranka z uveljavljanjem omenjenega revizijskega razloga ne more uspeti.

Revizija ima prav, da je za odločitev v sporu pomembno vprašanje, ali je prišlo do poškodb parketa pri njegovi običajni uporabi.

(Ne)običajnost uporabe pa je treba presojati glede na namen, kateremu naj bi objekt služil. Pritožbeno sodišče je pri odločanju izhajalo iz predpostavke, da je tožena stranka zanj vedela. To je tudi razumljivo, saj je v pogodbi s tožečo stranko kot naročnikom naveden kot objekt, na katerem naj bi tožena stranka izvajala dela, igralnica. Da bi šlo za obremenjevanje parketa preko tistega, ki je običajno v igralnici pa tožeča stranka v postopku ni zatrjevala.

V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka uporabila parket, ki glede na namembnost objekta kvalitetno ni ustrezal. To je dejstvo, ki ga mora upoštevati tudi revizijsko sodišče (primerjaj: tretji odstavek 385. člena ZPP). Očitno gre torej za stvarno napako iz druge točke 479. člena ZOR, ki je po 121. členu ZOR upoštevna tudi v pogodbenem razmerju strank spora.

Ker parket kvalitetno ni ustrezal namenu prostora, v katerem je bil uporabljen, bi morala tožena stranka ravnati po tretjem odstavku 606. člena ZOR. Tega ni storila. Zato odgovarja tožeči stranki po določbah, ki urejajo jamčevanje za napake pa čeprav je izvajala delo po projektu. Svoji odgovornosti se tudi s sklicevanjem na strokovnost tožeče stranke ne more izogniti. V pogodbenem razmerju med strankama spora je namreč tožeča stranka naročnik, ki je naročil izvedbo mizarskih in parketarskih del pri toženi stranki kot ožje strokovno specializiranemu izvajalcu. Zato je bila dolžnost tožene stranke, da po pravilih ožje - parketarske stroke, upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti namen objekta, oceni, ali bo izvedba naročenega dela po projektu takšna, da bo služila namenu objekta (primerjaj: drugi odstavek 18. člena ZOR). Materialnopravni pravilnosti izpodbijane sodbe zato ni mogoče ničesar očitati.

Glede na že zgoraj omenjeno določbo ZPP revizijsko sodišče ni upoštevalo tistih revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejansko stanje, ki je bilo podlaga odločanju pritožbenega sodišča. Iz povedanega sledi, da uveljavljani revizijski razlogi ne obstojijo. Ker tudi ni revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).