Jedro

Tako je izhodišče preizkusa: motitveni vplivi, ki so škodljivo vplivali na zdravje in počutje tožencev, so prihajali iz dimne tuljave tožeče stranke; tožena stranka je s pomočjo inšpekcijskih služb skušala problem rešiti, vendar tožeča stranka ugotovljenih pomanjkljivosti ni odpravila, ampak je dimno tuljavo uporabljala še naprej; zdravje tožene stranke je bilo zaradi zadimljenja v njenem stanovanju ogroženo; toženec je zamašil dimno tuljavo tožeče stranke. Glede na te ugotovitve revizijsko sodišče nima pomislekov, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določilo 2. odstavka 162. člena ZOR, ki določa, kdaj gre za dovoljeno samopomoč.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da toženca opustita poseganje v lastninsko pravico, ki jo imata tožnika vsak do idealne 1/10 na nepremičnini parc. št. 1034, vl. št. 760, v naravi podpritlično stanovanje v hiši, še posebej poseganje v dimnik tožnikov.

Tožeča stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper to sodbo vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi tako, da obe sodbi spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Sodišče druge stopnje je zmotno menilo, da ogled vrat dimnika ne bi mogel dokazati, da je povzročil škodo toženec. Trditev sodišča druge stopnje v zvezi z onemogočanjem čiščenja dimnika, je spekulacija, ki v dejanskem stanju nima opore. Sicer pa sta toženca to lahko počela tudi iz neznanja. V zadevi je odločilno dejstvo, od kje so prihajali motitveni vplivi v stanovanje tožencev. V tej smeri niti sodba sodišča prve niti druge stopnje nimata razlogov in se ju ne da preizkusiti. Le če bi se opravil preizkus na kraju samem, bi se lahko ugotovilo, iz katere dimne tuljave prihaja dim. Zaključki obeh sodišč, da ne gre dvomiti v verodostojnost prič I. D. in R. V., so protispisni. Glede ostalih trditev o protispisnosti pa se sklicuje na pritožbo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da gre za dovoljeno samopomoč. Če je res zaplinjevanje trajalo več dni, bi tožena stranka morala najprej stopiti do tožeče stranke in jo o tem obvestiti. Če pa tožeča strankka ne bi ukrepala in bi odklonila sodelovanje, pa bi bila samopomoč dovoljena.

Na vročeno revizijo (390.,člen ZPP) tožena stranka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2.odstavka 354.člena ZPP v pravdi ni bilo.

Tožeča stranka očita sodišču druge stopnje, da je le na podlagi spekulacij in brez podlage v dokaznem postopku zaključilo, da je nelogično, da bi toženca onemogočila čiščenje tožnikovega dimnika, ker bi s tem sama povzočala zadimljenje v svojem stanovanju. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb ZPP. Pri odgovarjanju na pritožbene navedbe je le opozorilo na nelogičnost take trditve. Pri tem sodišče druge stopnje ni drugače ugotovilo dejanskega stanja kot sodišče prve stopnje. Ne drži tudi očitek, da sodišče druge stopnje ni ugotovilo, od kje so prihajali motitveni vplivi, saj sta obe sodišči ugotovili, da je zadimljenje povzročala dimna tuljava tožeče stranke.

Drugi očitek tožeče stranke v zvezi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka je, da je sodišče druge stopnje kršilo določbo 13.točke 2.odstavka 354.člena ZPP, saj so protispisne ugotovitve, da ne gre dvomiti v verodostojnost prič, izpovedbe prič pa so različne in kažejo na dejstvo, da je vrata dimnika razbil toženec. Za protispisnost gre, če sodbe ni mogoče preizkusiti, ker je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (13. točka 2.odstavka 354.člena ZPP). Na kaj takega pa revizija ne opozarja. Revizijske navedbe v zvezi s pričami in zaključkom, da je toženec razbil vrata dimnika, so le zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja kot sta ga ugotovili nižji sodišči, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (3.odstavek 385.člena ZPP).

Tožeča stranka se v reviziji sklicuje tudi na bistvene kršitve določb ZPP, ki jih je uveljavljala že v pritožbi. Ker je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti v primerih in zaradi razlogov, ki so določeni v ZPP, sklicevanje na navedbe iz pritožbe ne more biti upoštevno.

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Revizijsko sodišče opravi preizkus pravilne uporabe materialnega prava na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Tako je izhodišče preizkusa: motitveni vplivi, ki so škodljivo vplivali na zdravje in počutje tožencev, so prihajali iz dimne tuljave tožeče stranke; tožena stranka je s pomočjo inšpekcijskih služb skušala problem rešiti, vendar tožeča stranka ugotovljenih pomanjkljivosti ni odpravila, ampak je dimno tuljavo uporabljala še naprej; zdravje tožene stranke je bilo zaradi zadimljenja v njenem stanovanju ogroženo; toženec je zamašil dimno tuljavo tožeče stranke. Glede na te ugotovitve revizijsko sodišče nima pomislekov, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določilo 2.odstavka 162. člena ZOR, ki določa, kdaj gre za dovoljeno samopomoč. Stališče tožeče stranke, da bi jo toženca morala najprej opozoriti in nato ukrepati, pa je v nasprotju s povzetimi ugotovitvami nižjih sodišč, saj je tožeča stranka bila obveščena o zadimljenju s strani inšpekcijskih služb. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo potrebno zavrniti kot neutemeljeno (393.člen ZPP).