Jedro

Vročitev dokumentov fizičnim osebam, ki so enako kot tožeča stranka v konkretnem primeru registrirane za opravljanje dejavnosti in nimajo varnih elektronskih predalov, opravi tako, da se izročijo osebi, ki je določena (ne pooblaščena) za sprejemanje dokumentov.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka A.A. - lekarniška dejavnost, ...(v nadaljevanju tudi B. oziroma Lekarna), je dne 31. 1. 2019 priporočeno po pošti vložila tožbo, ki ji je priložila tudi listine (tožbene priloge A1-A14), zoper toženo stranko C., zaradi zavrnitve izdaje dovoljenja za odprtje podružnice Lekarne na lokaciji v oddaljenosti več kot 400 m od že obstoječe lekarne v kraju C., v območju z obstoječo zdravstveno dejavnostjo na primarni ravni.

2. V tožbi uvodoma navaja, da je drugostopno odločbo, št. 160-3/2018-26 z dne 28. 12. 2018, prejela dne 3. 1. 2019. Toženi stranki, kot eni izmed štirih soustanoviteljic javnega zavoda D. (v nadaljevanju JZ D.), očita nedopustno diskriminacijo med javnimi in zasebnimi subjekti na področju lekarniške dejavnosti v posledici stališča, da bi zgolj obstoj morebitne koncesije za zadevno geografsko območje tožnico šele legitimiral za upravni postopek. Očita ji tudi kršitev pravice do svobodne gospodarske pobude, češ da gre za neupoštevanje prava EU, ki izvira iz domnevno neusklajene slovenske zakonske ureditve lekarniške dejavnosti s pravom EU, kot naj bi izhajalo iz izpostavljenih sodb Sodišča EU1. Predvsem zato, ker da je Občinski svet Občine C. dne 26. 9. 2019 podal soglasje za odprtje lekarniške podružnice JZ D. na istem gravitacijskem območju, na katerem si tudi tožnica želi odpreti lekarniško podružnico. Prav tako pa tudi zato, ker v omenjenem postopku tožnici ni bil priznan položaja stranskega udeleženca, navkljub njeni že prej vloženi vlogi. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, naj odpravi obe izpodbijani odločbi prve in druge stopnje ter toženi stranki naloži plačilo tožničinih stroškov postopka. Hkrati s tožbo je sklicujoč se na 2. odstavek 63.b člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPomK-1) tožnica vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe za preprečitev dejanj nelojalne konkurence s strani njenega konkurenta JZ D. 3. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) vložila odgovor na zahtevo za izdajo začasne odredbe in delni odgovor na tožbo (s priloženim upravnim spisom in prilogo B1). Sodišču je predlagala, da zavrne zahtevo za izdajo začasne odredbe, ker za izdajo predlagane začasne odredbe ni podan prav noben izmed predpisanih zakonskih pogojev. V istočasno vloženem delnem odgovoru na tožbo je tožena stranka uveljavljala ugovor prepozno vložene tožbe in sodišču predlagala, da tožbo kot prepozno zavrže, obenem pa je predlagala tudi podaljšanje roka za vložitev odgovora na tožbo in zahtevala povrnitev stroškov postopka.

4. Sodišče, ki je v zadevi že odločalo, je s sklepom št. I U 234/2019 z dne 20. 2. 2019 tožbo tedaj kot prepozno vloženo zavrglo. Zavrglo je tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in obenem zavrnilo predlog tožene stranke za podaljšanje sodno določenega roka za vložitev (dopolnitve) odgovora na tožbo, odločilo pa je tudi o stroških. Tožnica se je pritožila zgolj zoper odločitev o zavrženju tožbe iz 2. točke izreka navedenega sklepa št. I U 234/2019 z dne 20. 2. 2019, Vrhovno sodišče pa je njeni pritožbi (s prilogami A15-A21) ugodilo in navedeni sklep v izpodbijanem delu razveljavilo s svojim sklepom št. I Up 84/2019 z dne 4. 3. 2020. Zadevo je vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje, ker je presodilo, da bi sodišče prve stopnje moralo glede na izrecne tožbene navedbe, kdaj je tožnica odločbo prejela, ki očitno nasprotujejo tistemu, kar izhaja iz listin v spisu (iz vročilnice), tožnico pred odločitvijo s tem seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi in poda svoje navedbe o tem ter predlaga morebitne dokaze ter nato šele na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje odločiti o (ne)pravočasnosti tožbe, kar je treba storiti pri ponovnem sojenju.

5. Tožeča stranka je po prejemu sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 84/2019 z dne 4. 3. 2020 vložila dne 23. 4. 2020 pripravljalno vlogo s prilogami (A25 - A28) ter v dokazne namene predlagala tudi svoje lastno zaslišanje in izrazila stališče, da podjetnik ni pravna oseba, češ da to izhaja iz ustaljene sodne prakse, zato naj bi se izpodbijana odločba nanašala na njo osebno.

6. Tožena stranka je vložila odgovor z dne 21. 7. 2020. V njem izrecno nasprotuje vsem navedbam in predlogom tožnice v pripravljalni vlogi ter v celoti vztraja pri vseh svojih dotedanjih navedbah v delnem odgovoru na tožbo in odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe ter odgovoru na pritožbo z dopolnitvijo, saj kot nepomembne za odločitev smatra tožničine navedbe in dokaze, češ da le-ti niti ne potrjujejo tožničinih navedb v njenih predhodnih vlogah, glede katerih je bila tožeča stranka po vložitvi tožbe celo prekludirana, ker bi jih morala podati takoj ob vložitvi tožbe, a jih ni in tudi ni navajala, zakaj je tožbo vložila šele en dan pozneje, kot bi to morala, glede na opravljeno vročitev dne 31. 12. 2018, četudi se je že takrat tega zavedala, sodeč po nadaljnjih tožbenih navedbah. Vendar se je šele naknadno v mesecu marcu in aprilu 2019 lotila zbiranja izjav zaposlenih in drugih dokazov šele po tem, ko je že bila seznanjena s sklepom o zavrženju tožbe kot prepozne, četudi bi sama ob dolžni skrbnosti fizične osebe, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti, morala zagotoviti ustrezno evidentiranje prejetih pošiljk. Prepozna vložitev tožbe pa ob nespornem dejstvu, ki ga zatrjuje sama tožeča stranka in tudi dokaže s priloženo izjavo E.E., da je bila odločba župana na naslov tožeče stranke: A.A. - lekarniška dejavnost,..., vročena dne 31. 12. 2018, tudi ne more predstavljati opravičljivega razloga, zaradi katerega bi ji sodišče nepodaljšljivi zakonski rok za vložitev tožbe podaljšalo, četudi je vseskozi zatrjevala, da je izključno F.F. podelila pooblastilo za prevzem pošiljk, kar pa glede na predložene dokaze očitno ne drži, saj je pooblaščena tudi G.G., ki je bila dne 31. 12. 2018 tudi prisotna na sedežu tožeče stranke, kar pomeni, da je s predložitvijo pooblastil sama tožeča stranka dokazala neresničnost svojih predhodnih navedb. Njeno sklicevanje na 87., 88. in 89. člen ZUP tožena stranka smatra kot neutemeljeno, saj v tej zadevi vročitev očitno ni bila opravljena na podlagi 87., 88. in 89. člena ZUP, temveč na podlagi 3. odstavka 91. člena ZUP. Ta določa, da se dokumenti vročajo tako, da se izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena (in ne pooblaščena) za sprejemanje dokumentov, za kar pa ZUP ne zahteva pooblastila in enako sledi tudi iz ustaljene sodne prakse, npr. sklep št. Psp 263/2014 z dne 12. 6. 2014. Za potrdilo FURS z dne 10. 4. 2019 tožena stranka meni, da le-to ne dokazuje nobenega pravno relevantnega dejstva, saj v zadevnem postopku tožeča stranka nastopa kot fizična oseba, registrirana za opravljanje dejavnosti in uporablja tudi žig, zato se ji kot taki na podlagi 3. odstavka 91. člena ZUP dokumente vroča na naslov sedeža opravljanja dejavnosti, to je na naslov ..., ki izhaja iz Poslovnega registra Slovenije in je edini naslov, s katerim je razpolagala tožena stranka. O morebitni spremembi naslova pa bi sama morala obvestiti toženo stranko skladno s 96. členom ZUP, saj se odločba župana ne nanaša na fizično osebo A.A., ampak na tožečo stranko A.A. - lekarniška dejavnost, z matično številko in identifikacijsko številko za DDV, česar ne spremeni niti predloženo elektronsko pismo F.F. z dne 3. 1. 2019. Po predloženih dokazih pa F.F. tudi ni bil edini, ampak so bili najmanj trije pooblaščenci za prevzemanje pošiljk, pooblaščeni s strani tožeče stranke.

7. Sodišče je v ponovljenem postopku sledeč stališčem in napotkom Vrhovnega sodišča v sklepu št. I Up 84/2019 z dne 4. 3. 2020 odločilo po opravljeni glavni obravnavi ter vpogledalo in prebralo listine predloženega upravnega in sodnega spisa, s prilogami A1-A30, B1 in C1-C3, ter ustno zaslišalo tožečo stranko in pričo H.H., vodjo Pošte I., ter priče E.E., G.G., F.F., ki so bili 31. 12. 2018 zaposleni v Lekarni B. v delovnem razmerju s A.A. - lekarniška dejavnost, ..., sedaj tožečo stranko.

K točki 1:

8. Sodišče je v ponovljenem postopku tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

9. V konkretnem primeru tožeča stranka s tožbo zahteva sodno varstvo v upravnem sporu zaradi očitane nezakonitosti uvodoma navedene dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bila na prvi stopnji upravnega odločanja zavrnjena njena vloga za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice Lekarne, na drugi stopnji upravnega odločanja pa tudi njena pritožba zoper prvostopno zavrnilno odločbo. Vendar sodišče v upravnem sporu lahko meritorno odloča o zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim se posega v pravni položaj tožnika (1. odstavek 2. člena ZUS-1), zgolj v primeru, če ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da so kumulativno podane vse procesne predpostavke (formalni pogoji), ki so taksativno predpisane z določili 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, vključno s procesno predpostavko pravočasno vložene tožbe v smislu 2. alineje 1. odstavka 36. člena ZUS-1. 10. Zakonodajalec je namreč z določilom 1. odstavka 28. člena ZUS-1 določil tridesetdnevni rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, šteto od vročitve izpodbijanega upravnega akta, s katerim je bil v predmetni sporni zadevi končan upravni postopek, ki se zaključi z izdajo posamičnega konkretnega upravnega akta v smislu 1. odstavka 2. člena ZUS-1. 11. V skladu z določbo 1. odstavka 28. člena ZUS-1 je treba namreč tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek odločanja v zadevi končan. Rok za vložitev tožbe je prekluziven zakonski rok in ga na predlog stranke ni mogoče podaljšati, kar obenem tudi pomeni, da tožbe ni dopustno vložiti po poteku predpisanega zakonskega roka za njeno vložitev in da zamuda predpisanega zakonskega roka za vložitev tožbe narekuje zavrženje le-te (2. točka 1. odstavka 36. člena v zvezi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1). Pravočasnost vložene tožbe je torej pogoj, ki mora biti obvezno izpolnjen oziroma podan za vodenje postopka v upravnem sporu, o čemer se je enako že večkrat enotno izreklo tudi Vrhovno sodišče, med drugim v sklepu št. I Up 152/2008 z dne 14. 5. 2008. 12. Pri odločanju o (ne)pravočasnosti in s tem (ne)dopustnosti tožbe v upravnem sporu pa gre zgolj za procesno in ne za meritorno odločitev sodišča prve stopnje, zoper katero je upoštevaje 2. odstavek 82. člena ZUS-1 dovoljena posebna pritožba, saj se s takšnim sklepom onemogoči nadaljnji postopek. Zato mora sodišče svojo odločitev, ki je v konkretnem primeru le procesne narave in ne gre za materialno-pravno presojo izpodbijanega akta, ustrezno obrazložiti (zgolj) v okviru pravne podlage sprejete procesne odločitve v skladu z 2. odstavkom 72. člena ZUS-1, ob upoštevanju standardov, ki so se v tem pogledu izoblikovali v sodni praksi na podlagi določil Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom ZUS-1. 13. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča, izraženem v sklepu št. I Up 759/2007 z dne 10. 1. 2008 (6. odstavek), kadar je ugotovljen izostanek procesne predpostavke iz 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, so navedbe stranke, ki se nanašajo na izpodbijani upravni akt, za odločitev v pritožbenem postopku, kjer se presoja pravilnost procesne odločitve sodišča prve stopnje, povsem irelevantne, na kar v svojih izvajanjih pravilno opozarja tudi tožena stranka.

14. Zakonsko predpisana dolžnost sodišča je tako, da po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 36. člena ZUS-1 vloženo tožbo ob njenem predhodnem preizkusu na podlagi določil 36. člena ZUS-1 preizkusi z vidika obstoja prav vseh predpisanih procesnih predpostavk oziroma formalnih pogojev za dopustnost tožbe po določilih 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ki morajo biti kumulativno vsi izpolnjeni, saj mora sodišče v primeru neizpolnjevanja katere koli procesne predpostavke tožbo zavreči s sklepom po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 36. člena ZUS-1, kar enako velja tudi v primeru neizpolnjevanja procesne predpostavke pravočasno vložene tožbe iz 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ki se po naravi stvari navezuje na pravilno uporabo relevantnih pravil o pravilnem vročanju upravnih aktov, ki se izpodbijajo pred sodiščem v upravnem sporu.

15. Zakonodajalec je pravila vročanja pri upravnem odločanju uredil z določili šestega poglavja ZUP z naslovom: "VI. Vročanje", v določili členov 83 - 98. Kot osnovno vodilo je v posebnem podpoglavju: "2. Osebno vročanje" na splošno predpisal, da se morajo odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, skladno z določilom 1. odstavka 87. člena ZUP vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni (naslovniku), za druge dokumente pa je predpisal, da se vročajo v skladu z zakonom, ki ureja poštne storitve (v nadaljevanju ZPSto-2).

16. V nadaljnjem tretjem podpoglavju je zakonodajalec uredil posebne primere vročanja z določili členov 88 - 96 ZUP. Med posebnimi primeri vročanja je tako v podpoglavju 3.c) pod naslovom: "Vročanje državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti" predpisal pravila vročanja državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti, katerim se v skladu s 1. odstavkom 91. člena ZUP praviloma vroča po elektronski poti v varni elektronski predal po 86. členu ZUP.

17. Z določilom 3. odstavka 91. člena ZUP je zakonodajalec posebej uredil vročanje za primer, če državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti nimajo varnih elektronskih predalov, in tedaj se jim dokumenti fizično vročajo tako, da se izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov, če ni za posamezne primere določeno drugače (3. odstavek 91. člena).

18. Povedano z drugimi besedami navedeno pomeni, da se fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti, med katere se v konkretnem primeru uvršča tudi tožeča stranka, ki nimajo varnih elektronskih predalov, vročajo dokumenti fizično tako, da se izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov. Pravilno je torej stališče tožene stranke, ki ga je izrazila tudi na naroku za glavno obravnavo, da se vročitev dokumentov fizičnim osebam, ki so enako kot tožeča stranka v konkretnem primeru registrirane za opravljanje dejavnosti in nimajo varnih elektronskih predalov, opravi tako, da se izročijo osebi, ki je določena (ne pooblaščena) za sprejemanje dokumentov. Nenazadnje govori navedenemu stališču v prid tudi stališče Vrhovnega sodišča, izraženo v sklepu št. I Up 331/2008 z dne 27. 11. 2008, da pri vročanju naslovnikom - državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti po 91. členu ZUP ne gre za osebno vročanje zakonitemu zastopniku v smislu določb 87. oz. 88. člena ZUP; vročitev dokumentov naslovnikom iz (1. in) 3. odstavka 91. člena ZUP, ki ureja vročanje (med drugim) tudi fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti, je pravilno opravljena, če je dokument vročen osebi, ki je z notranjim aktom organa, pravne ali fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti določena za sprejemanje dokumentov. Sodišče torej glede na navedeno tako ne more slediti stališču tožeče stranke, da bi se morala v konkretnem primeru vročitev izpodbijane odločbe opraviti na podlagi člena 88. oz. 89. ZUP, pač pa je vročitev pravilno opravljena na podlagi 3. odstavka 91. člena ZUP, glede na njen nesporen status fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, kar potrjujejo priloge A15 in A22. 19. Z vročilnico, ki jo je zakonodajalec normativno opredelil z določili 97. člena ZUP, je treba v skladu z 2. odstavkom 87. člena ZUP o opravljeni vročitvi obvestiti organ, ki je vročitev odredil. 20. Osebna vročitev se tako (praviloma) dokazuje z vročilnico, ki jo podpišeta prejemnik in vročevalec, pri čemer prejemnik sam z besedami napiše na vročilnici datum prejema (1. odstavek 97. člena ZUP). Vročilnica je javna listina (1. odstavek 169. člena ZUP) in velja domneva, da je resnično tisto, kar se z njo potrjuje, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena (1. odstavek 171. člena ZUP).

21. Stranka torej lahko izpodbija dokazno veljavo vročilnice kot javne listine, za kar si v konkretnem primeru prizadeva tudi tožeča stranka, vendar mora pri tem doseči višji dokazni standard. Določba 91. člena ZUP je namreč specifična za tam naštete naslovnike - državne organe, organe samoupravnih lokalnih skupnosti, pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti prav zato, ker svojo dejavnost, v okvir katere spada sodelovanje v upravnih postopkih, v nasprotju s preostalimi fizičnimi osebami opravljajo profesionalno in morajo zato slediti strožjim standardom, kar pravilno izpostavlja tudi tožena stranka v konkretnem primeru, in sicer zato, ker se med naslovnike iz 91. člena ZUP po noveli ZUP-C štejejo poleg pravnih tudi fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti in med temi tudi samostojni podjetnik, četudi gre za fizično osebo, a nosilca dejavnosti (prim. sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 148/2010 z dne 30. 9. 2010).

22. V obravnavani zadevi namreč ni sporno, da je tožeča stranka fizična oseba, registrirana za opravljanje dejavnosti (priloga A15 in A22) s popolnim imenom A.A. - lekarniška dejavnost, ... (mat. št.: ..., davčna št.: SI ..., pravnoorganizacijska oblika: Registrirani lekarnar), ustanovitelj: A.A., niti ni sporno, da ima slednja začasno prebivališče v tujini (priloga A28), vendar je slednje tudi po oceni sodišča, ki v tem pogledu sledi stališču tožene stranke, samo po sebi irelevantno za odločitev v konkretnem primeru, glede na nesporno dejstvo, da se lekarniška dejavnost tožeče stranke opravlja na njenem poslovnem sedežu na zgoraj navedenem naslovu (Lekarna B., ...).

23. Med strankama tudi ni sporno, da je bila na zgoraj navedenem naslovu (Lekarna B., ...) opravljena vročitev v predmetni sporni zadevi zavrnitve izdaje dovoljenja za odprtje podružnice Lekarne, o čemer je bilo dokončno odločeno z drugostopno odločbo župana št. 160-3/2018-26 z dne 28. 12. 2018 (priloga A2). Prav tako ni sporno, da je vročilnica javna listina, ki se v upravnem spisu nahaja pripeta k navedeni drugostopni odločbi in obsega z besedami zapisan datuma vročitve (31. 12. 2018) ter lastnoročen podpis prejemnika (E.E.) in lastnoročen podpis vročevalca ter žig pošte I. z datumom 31. 12. 2018, saj je na glavni obravnavi, na kateri je bila E.E. ustno zaslišana kot priča, izrecno potrdila, da je podpis na predmetni vročilnici (priloga A21) avtentičen in njen lastnoročni podpis. Tožeča stranka temu ni kakorkoli nasprotovala oziroma tega ni izpodbijala, ampak je sama celo predložila pisno izjavo E.E. z dne 8. 3. 2019 (priloga A18), s katero priča E.E. izrecno potrjuje, da je podpis na vročilnici (priloga A21) avtentičen in njen. Četudi je priča v pisni izjavi v nadaljevanju sicer še navedla, da je pošiljko sprejela pomotoma in da tedaj ni imela pooblastila A.A. za sprejem priporočene pošte in da tudi ni vedela, da gre za kakšen poseben dokument, vročevalec pa pooblastila ni zahteval in ni preveril njenega imena, pa ob nespornem dejstvu, da je bila osebna vročitev izpodbijane odločbe opravljena na opisani način na zgoraj navedenem poslovnem naslovu tožeče stranke (Lekarna B., ...), kjer je bila priča E.E., tedaj zaposlena (v delovnem razmerju), kar je enako izpovedala tudi, ko je bila ustno kot priča zaslišana na glavni obravnavi pred sodiščem in česar tožeča stranka ni kakorkoli izpodbijala oziroma temu ni izrecno nasprotovala, pač pa je pred sodiščem enako izpovedala tudi sama tožeča stranka, ko je bila ustno zaslišana na glavni obravnavi in je tedaj še dodatno izpovedala, da je priča E.E. v času trajanja njene zaposlitve v Lekarni za tožečo stranko sprejemala tudi druge poštne pošiljke in podpisovala njihov prejem, nato pa jih je po navedbah priče E.E. puščala v pisarni zadaj na mizi. Sodišče ocenjuje v obrazložitvi tega sklepa povzete navedbe priče E.E. in same tožeče stranke kot pretežno skladne in ujemajoče, zato jim v navedenem delu lahko sledi, saj jih v bistvenem dokazno podpirajo tudi vpogledane in prebrane listine upravnega in sodnega spisa (priloge A2, A15, A18, A21, A22), medtem ko preostale izpovedbe prič in same tožeče stranke o njihovih pravnih naziranjih glede (ne)pravilnosti opravljene vročitve v konkretnem primeru izpodbijane odločbe ter notranje organizacije sprejemanja poštnih pošiljk za tožečo stranko v Lekarni B. in nadaljnjem obveščanju tedaj zasebno v tujini živeče A.A. za odločitev v zadevi same po sebi niso relevantne in ne morejo vplivati na drugačno odločitev, glede na pravno podlago sprejete odločitve, saj tožeči stranki po vsem povedanem ni uspelo izpodbiti dokazne veljave predmetne vročilnice (A21) kot javne listine. Glede na navedeno je tako naslednji dan po opravljeni vročitvi, torej 1. 1. 2019 začel teči predpisani tridesetdnevni zakonski rok za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki se je tako iztekel (v sredo) 30. 1. 2019, iz podatkov na pisemski ovojnici pa je razvidno, da je bila tožba priporočeno po pošti oddana dne 31. 1. 2019 (v četrtek), kar je šele po poteku predpisanega tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1, šteto od prvega naslednja dne po 31. 12. 2018, ki se je iztekel v sredo 30. 1. 2019 (ob 24.00 uri).

24. Ob vsem navedenem je dne 31. 1. 2019 vložena tožba tožeče stranke, ki je fizična oseba, registrirana za opravljanje lekarniške dejavnosti, torej vložena po izteku materialnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe v upravnem sporu oziroma prepozno in je posledično nedopustna z vidika določil 1. odstavka 28. člena ZUS-1 v povezavi z 2. točko 1. odstavka in 2. odstavkom 36. člena ZUS-1, zato jo sodišče zavrglo kot nedovoljeno.

K točki 2:

25. Odločitev o stroških temelji na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 V tožbi se sklicuje na sodbe SEU št. C-299/02, C-140/03, C-183/95, C-338/04, C-359/04 in C-360/04, C-500/06, C-169/07, C-171/07 in C-172/07, C-570/07 in C-571/07, C-279/93, C-248/04 ter T-137/10.