Jedro

Za utemeljenost zahtevka po 198. členu OZ ni pomembno, ali pomeni pridobitev stvari za obogatenega objektivno korist ali ne oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek odmerjenih pravdnih stroškov zniža iz 291,11 EUR na 275,11 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženka dolžna tožnicam nerazdelno plačati znesek 5.514,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 1. 1. 2013 dalje do plačila, znesek 919,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2013 dalje do plačila, znesek 919,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje do plačila, znesek 919,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013 dalje do plačila, znesek 919,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013 dalje do plačila ter jim povrniti sodno odmerjene pravdne stroške v znesku 291,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka je solastnica sporne nepremičnine do 1/84, kar pomeni, da sme sporno nepremičnino uporabljati tako, da uporablja do takšnega deleža vse njene dele. Tožnice so na zaslišanju potrdile, da toženka vseh delov sporne nepremičnine ni nikoli uporabljala. Iz podatkov spisa pa tudi ne izhaja, da toženka tožnicam ne bi omogočila uporabe idealnega deleža prostorov, ki jih je uporabljala do 29. 4. 2013, in tistih, ki jih še sedaj zaseda. Ker tožnice niso zahtevale od toženke, da jim omogoči souporabo prostorov v drugem nadstropju, temveč so zahtevale, da toženka te prostore izprazni, nimajo podlage za zahtevanje plačila uporabnine s strani toženke. Poleg tega tožnice niso omogočile toženki souporabe delov nepremičnine, ki jih same zasedajo. Ker tožnice idealnega deleža niti niso želele uporabljati niti ga niso mogle oddajati v najem, niso uspele dokazati svojega prikrajšanja. Toženka je živela ves ta čas nekaj časa na B., pretežno pa na N., in ni imela od sporne nepremičnine nobene koristi, temveč zgolj stroške, pri čemer ni dokazano plačevanje stroškov za obratovanje s strani tožnic po njihovem idealnem deležu. Ker na sporni nepremičnini ni vzpostavljena etažna lastnina in ker ne obstoji sporazum o delitvi nepremičnine, je nepravilen zaključek sodišča, da je toženka imela pravico uporabljati v spornem obdobju zgolj 11,29 m2 predmetne nepremičnine. Za obdobje po 26. 4. 2013 je uporabnina prisojena brez pravne podlage, saj je toženka navedenega dne tožnicam izročila v izključno posest prostore v drugem nadstropju sporne nepremičnine. Za primer, da bi se izkazalo, da je temelj zahtevka utemeljen, navaja še, da je uporabnina po višini pretirana. Zmotna je tudi odločitev o stroških, saj toženki niso bili priznani stroški takse, ki so bili priglašeni v postopku izdaje začasne odredbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnice so na pritožbo odgovorile in predlagale njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi je predmet obravnave verzijski zahtevek, ki so ga tožnice utemeljevale s trditvami, da je toženka uporabljala solastno nepremičnino posamezni del. št. 1, v stavbi št. 63, k. o. X., ki v naravi predstavlja stanovanjski del večstanovanjske hiše na B. s pripadajočim zemljiščem, v večjem obsegu, kot to izhaja iz razmerja po idealnih deležih.

6. Če eden od solastnikov uporablja celo nepremičnino ali jo uporablja v večjem obsegu glede na svoj idealni delež, pa za to nima ustreznega pravnega naslova, ima drugi solastnik (oziroma solastniki), ki proti svoji volji solastne stvari ne more uporabljati, pravico do ustreznega nadomestila (uporabnine). Pravna podlaga za takšno terjatev je v določbah 198. člena in 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Da tožeča stranka z verzijskim zahtevkom uspe, mora torej dokazati, da sama nepremičnine proti svoji volji ne uporablja oziroma jo uporablja v manjšem obsegu glede na solastninski delež (prikrajšanje), da je tožena stranka okoriščena zaradi uporabe solastninskega deleža tožeče stranke (obogatitev), da tožena stranka za uporabo nima pravne podlage ter da tožeča stranka ni privolila v takšen način uporabe tožene stranke.

7. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožnicam plačati uporabnino za sporno obdobje, saj je pravilno ugotovilo obstoj vseh naštetih pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za ugoditev obravnavanemu tožbenemu zahtevku.

8. Na podlagi neizpodbijane ugotovitve, da je toženka, ki ima na sporni nepremičnini zgolj idealni delež do 1/84 (1), do 26. 4. 2013 izključno uporabljala dva apartmaja in štiri sobe s skupno površino 146,442 m2, celotna površina stanovanjskega objekta pa je 948,047 m2, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka uporabljala sporno nepremičnino preko svojega solastniškega deleža. S pritožbenim opozarjanjem, da toženka ne uporablja vseh delov predmetne nepremičnine, čeprav bi jih lahko, toženka tega zaključka ne more izpodbiti, saj že ugotovitev, da toženka sama izključno uporablja zgoraj navedeno površino solastne nepremičnine, zadošča za zaključek o uporabi, ki ni v skladu z njenim solastniškim deležem. Tudi sicer pa toženka sploh ni zatrjevala, da je od tožnic zahtevala dopustitev souporabe preostalih prostorov. Ob tem velja še dodati, da toženka pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da bi lahko toženka glede na njen solastniški delež uporabljala zgolj 11,29 m2 sporne nepremičnine, saj lahko toženka zaradi neobstoja dogovora o uporabi solastne nepremičnine med solastnicami uporablja celotno nepremičnino sorazmerno svojemu idealnemu deležu. Vendar pa ta ugotovitev glede na zgoraj pojasnjeno ni bistvena za presojo, ali toženka uporablja sporno nepremičnino v obsegu, ki presega njen idealni delež.

9. Pritožbeno sodišče sprejema nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka tožnicam proti njihovi volji onemogočala uporabo v skladu z njihovim solastniškim deležem, ki temelji na ugotovitvi, da je imela zgolj toženka dostop do zgoraj navedenih prostorov, saj je edina imela njihov ključ, pri čemer ga tožnicam kljub njihovi zahtevi ni hotela izročiti. Takšno ugotovitev toženka v pritožbi neutemeljeno izpodbija. Dejstvo, da je imela zgolj toženka ključ od spornih prostorov do 26. 4. 2013, ni bilo prerekano. Da so tožnice od toženke zahtevale, da omeji uporabo prostorov skladno višini njenega solastnega deleža, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi dveh pisnih opozoril tožnic, ki ju toženka ni upoštevala. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da spisovni podatki ne dajejo podlage za ugotovitev, da je toženka tožnicam onemogočala uporabo idealnega deleža prostorov, ki jih je zasedala do 26. 4. 2013, in tistih, ki jih še sedaj zaseda, ter da so tožnice od toženke zahtevale zgolj izpraznitev vseh prostorov v drugem nadstropju, do česar pa niso upravičene. Ob tem velja še dodati, da tudi v primeru, če bi tožnice zahtevale izpraznitev vseh prostorov v drugem nadstropju in ne zgolj njihove souporabe, to še vedno ne bi pomenilo, da je toženka imela pravno podlago za izključno uporabo spornih prostorov oziroma da so tožnice privolile v takšen način uporabe solastne nepremičnine in s tem v lastno prikrajšanje, saj je tudi z zahtevo za izpraznitev prostorov izraženo nestrinjanje z obstoječim načinom uporabe solastne stvari.

10. Ker že ugotovitev, da tožnice proti svoji volji uporabljajo nepremičnino v manjšem obsegu, kot to izhaja iz razmerja po idealnih deležih, toženka pa jo uporablja v obsegu, ki presega njen delež, zadošča za zaključek o prikrajšanju tožnic in obogatitvi toženke, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da tožnice niso uspele dokazati toženkine koristi oziroma svojega prikrajšanja. V zvezi s pritožbenim navajanjem, da je imela toženka od navedene nepremičnine v spornem obdobju predvsem stroške, ne pa koristi, velja še dodati, da za utemeljenost zahtevka po 198. členu OZ ni pomembno, ali za obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil. Pomembna je predvsem korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil. 11. Pri ugotavljanju višine uporabnine, do katere so upravičene tožnice, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ustaljeno stališče sodne prakse, v skladu s katerim je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine. Ker se najemnine običajno obračunajo za mesec, toženka pa je zgolj štiri dni pred koncem meseca aprila 2013 izročila tožnicam prostore v drugem nadstropju sporne nepremičnine, je sodišče prve stopnje toženki utemeljeno naložilo plačilo uporabnine za celoten april 2013. Na nekonkretiziran pritožbeni očitek, da je višina uporabnine pretirana, pa pritožbeno sodišče zgolj odgovarja, da je imelo sodišče prve stopnje oporo za ugotovitev višine uporabnine oziroma mesečne tržne najemnine v cenitvenem poročilu E. G. 12. Utemeljena pa je pritožba zoper odločitev o pravdnih stroških. Toženka pravilno opozarja, da ji sodišče prve stopnje neupravičeno ni priznalo stroškov sodne takse za ugovor v postopku izdaje začasne odredbe. Ob upoštevanju, da znaša sodna taksa za ugovor 16,00 EUR in da je toženka v postopku izdaje začasne odredbe v celoti uspela, se za navedeni znesek zniža znesek 291,11 EUR, kolikor je po odločitvi sodišča prve stopnje toženka dolžna povrniti tožnicam iz naslova pravdnih stroškov. Toženka je torej dolžna tožnicam nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku 275,11 EUR.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v stroškovni odločitvi ustrezno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja toženka, in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

14. Ker je tožena stranka uspela le deloma v stroškovnem delu, ni pa uspela glede glavne stvari, ki je merilo za uspeh, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ni doprinesel k razjasnitvi zadeve in odločitvi (155. člen ZPP).

(1) V preteklosti je bila sicer solastnica do 1/6, vendar pa je bil ta njen delež predmet prodaje v izvršilnih postopkih, kupile pa so ga tožnice.