Jedro

Vodenje nujnega postopka je razlastitvena upravičenka pravilno utemeljevala z roki izgradnje, oškodovanjem javnega interesa ter nezmožnostjo črpanja evropskih finančnih sredstev, v kolikor z gradnjo ne bi bilo mogoče začeti. Učinki nujnega postopka so nesuspenzivnost pritožbe glede prenosa lastninske pravice in prevzema posesti, kar omogoča hitrejšo uresničitev razlastitvenega namena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo, št. 359-16/2010-45 z dne 5. 12. 2011, je prvostopni organ v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije dovolil razlastitev nepremičnin s parc. št. 438/1, travnik 3. razred v izmeri 527 m2, in parc. št. 440/2 travnik 3. razred v izmeri 917 m2, obe k.o. …, ki sta v lasti razlastitvenega zavezanca - tožnika do celote (1. točka izreka), nadalje je ugodil zahtevi tožnika, da razlastitvena upravičenka prevzame v last parc. št. 440/1, k.o. … (2. točka izreka) ter določil, da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico in nastopi posest na zgoraj navedenih nepremičninah z dnem vročitve odločbe (3. točka izreka), da mora z gradnjo gradbeno inženirskega objekta, zaradi katerega je bila predlagana razlastitev, začeti najkasneje tri leta po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, vendar ne kasneje kot sedem let po pravnomočnosti te odločbe (4. točka izreka), da se vknjižba lastninske pravice v korist Republike Slovenije pri nepremičninah iz 1. in 2. točke izreka ter izbris zaznambe razlastitvenega postopka pri nepremičninah iz 1. točke izreka te odločbe izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti (5. točka), da se razlastitveno upravičenko in razlastitvenega zavezanca glede odškodnine za razlaščene nepremičnine napoti na Okrajno sodišče v Litiji, kjer lahko vložita predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku (6. točka izreka), da se v zemljiški knjigi pri nepremičninah parc. št. 440/1 in 440/2, k.o. …, izbriše zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice (7. točka izreka), da se zahteva razlastitvene upravičenke, da upravni organ odloči o izbrisu morebitnih stvarnih bremen oz. prepisu morebitnih stvarnih bremen na preostale dele nepremičnine, zavrne (8. točka izreka), da se zahteva razlastitvenega zavezanca za prevzem v last tudi parc. št. 438/2 in 440/3, k.o. …, zavrne (9. točka izreka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži prenosa lastninske pravice in pridobitve posesti (10. točka izreka) in da stroški postopka niso zaznamovani (11. točka izreka). V obrazložitvi je organ navedel, da je razlastitvena upravičenka po poteku 30 dnevnega roka iz prvega odstavka 97. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) vložila zahtevo za razlastitev dela nepremičnin parc. št. 438 in 440, obe k.o. …, ki ju potrebuje za novogradnjo obvoznice Šmartno pri Litiji, kakor izhaja iz Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za prostorsko ureditev skupnega pomena za obvoznico Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 - odsek 1346 in 1347 (v nadaljevanju OPPN). V prvi fazi razlastitvenega postopka je organ izdal odločbo, št. 359-16/2010-16 z 15. 9. 2010, s katero je bila ugotovljena javna korist in je bil uveden postopek razlastitve, v drugi fazi razlastitvenega postopka pa je ugotavljal, ali so izpolnjeni vsi zakonski pogoji iz 102. in 104. člena ZUreP-1. Tekom razlastitvenega postopka je Geodetska uprava RS, Območna geodetska uprava Ljubljana, izdala sklep in odločbo, št. 02112-486/2009-5 z dne 12. 3. 2010, o parcelaciji parc. št. 438 in 440, k.o. …, na podlagi katere sta iz parc. št. 438 nastali parc. št. 438/1 in 438/2, iz parc. št. 440 pa parc. št. 440/1, 440/2 in 440/3, vse k.o. …. Glede na takšno odločbo je razlastitvena upravičenka z vlogo z dne 6. 4. 2011 spremenila zahtevo za razlastitev tako, da se razlastitev nanaša na zemljišči s parc. št. 438/1 in 440/2, obe k.o. …. Upravni organ je dalje ocenil, da je predmetna razlastitev nujno potrebna za dosego javne koristi in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Država namreč z drugimi ustreznimi nepremičninami ne razpolaga, načrtovana obvoznica pa bo zagotavljala večjo propustnost prometa in z izgradnjo kolesarske steze ter pločnika za pešce predvsem večjo varnost. Razlastitvena upravičenka pa je zahtevala razlastitev izključno tistih parcel, ki ležita znotraj trase načrtovane obvoznice. Glede zahteve tožnika za prevzem v last celotni nekdanji nepremičnini št. 438 in 440, k.o. …, je iz grafičnega prikaza parcel razvidno, da parc. št. 440/1, travnik v izmeri 336 m2, po razlastitvi ostane povsem odrezana od preostalih zemljišč v lasti tožnika in kot taka za lastnika izgubi gospodarski pomen, zato je bilo v tem delu tožnikovi zahtevi za prevzem preostalih zemljišč ugodeno, v preostalem pa je bila zahteva zavrnjena. V zvezi z vodenjem postopka po 104. členu ZUreP-1 pa je organ navedel, da razlastitvena upravičenka do pridobitve nepremičnin ne more pričeti z deli, za katera so zagotovljena finančna sredstva, kar bi imelo za posledico zamudo rokov za izvajanje del, opredeljenih v Načrtu razvojnih programov 2009-2012. Drugostopni organ je z odločbo, št. 35020-39/2010-18 z dne 16. 3. 2012, pritožbi tožnika delno ugodil in 4. točko izreka zgoraj povzete odločbe spremenil tako, da je razlastitvena upravičenka dolžna začeti z gradnjo objekta v roku štirih let od izdaje te odločbe. V preostalem je pritožbo zavrnil in odločil, da stroškov postopka ni. Obrazložil je, da ima opredelitev postopka kot nujnega vpliv na začetek roka za pričetek gradnje kot nujnega sestavnega dela izreka odločbe o razlastitvi. V tem primeru namreč razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico na nepremičnini že z dnem vročitve odločbe, zato je treba tudi rok za začetek gradnje šteti od izdaje odločbe in ne šele od njene pravnomočnosti. Glede pritožbenih navedb, da za razlaščeni parceli ni izkazana pravna podlaga za razlastitev, ker nista bili navedeni v prvotni zahtevi, niti nista bili navedeni v OPPN, je organ pojasnil, da OPPN v 3. členu določa ureditveno območje trase obvoznice za nekdanji parceli št. 438 in 440, zato je logično in nujno, da se v ureditvenem območju nahajata tudi (celotni) parceli št. 438/1 in 440/2, nastali iz zgoraj navedenih parcel. Prav tako je bilo zadoščeno pogoju po natančni opredelitvi območja predlagane razlastitve iz 98. člena ZUreP-1. Razlastitvena upravičenka v času vložitve zahteve oziroma uvedbe postopka še ni natančno izkazala, katera konkretna dela navedenih parcel predlaga za razlastitev, čeprav je dela tako v ponudbi za odkup kot v sami zahtevi opredelila površinsko. Navedenemu pogoju pa je bilo zadoščeno z dopolnitvijo zahteve in predložitvijo dodatnih listin tekom postopka. Načrt parcelacije pa potem, ko je bila izdana odločba pristojne geodetske uprave o parcelaciji, ni bil potreben.

Tožnik je vložil tožbo zoper odločbo, št. 359-16/2010-45 z dne 5. 12. 2012, razen kolikor je v njej spremenjen rok iz 4. točke izreka, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 35020-39/2010-18 z dne 16. 3. 2012, ter predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in postopek ustavi oziroma podredno, da se odločba razveljavi in zadeva vrne v ponovni postopek upravnemu organu. Zahteval je tudi povrnitev stroškov postopka. V tožbi je navedel, da je bilo odločanje prvostopnega organa v zadevi preuranjeno, saj je pred Vrhovnim sodiščem še v teku revizijski postopek zoper sodbo Upravnega sodišča RS, I U 202/2011-6 z dne 1. 6. 2011, s katero je bilo odločeno o njegovi tožbi zoper odločbo o uvedbi razlastitvenega postopka, pri katerem gre za problem predhodnega vprašanja za to zadevo. Zahteva za razlastitev se je sklicevala na Odlok o občinskem prostorskem načrtu za prostorsko ureditev skupnega pomena za obvoznico Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 - odsek 1346 in 1347, v katerem se predvideva razlastitev dela parcel št. 438 in 440, dejstvo pa je, da takšen opis ni v skladu z dejanskim odvzemom. Predvideno je bilo, da bo parcelacija izvedena hitro, kar pa se ni zgodilo, saj je bila opravljena po vložitvi zahteve za razlastitev nepremičnin, takšna neusklajenost pa ni sprejemljiva. Izpodbijana odločba je bila izdana v nujnem postopku, okoliščin za to pa ni mogoče šteti kot utemeljenih. V zvezi s tem kot pomembno ocenjuje tudi dejstvo, da je organ izdal odločbo o uvedbi postopka razlastitve, ki je očitno prva formalna odločba, izdana v postopku takrat, ko ne gre za nujni postopek. Izpodbijana odločitev tudi nima nobenih razlogov, zakaj se pri odločitvi o razlastitvi upošteva načelo sorazmernosti. Zgolj navedba, da je razlastitev utemeljena in potrebna, je nezadostna in je zato ostala neobrazložena, saj je državni organ, ko je odločal o njegovih upravičenjih, dolžan pojasniti sleherni element razmerja, pri čemer je načelo sorazmernosti ključnega pomena pri urejanju problematike. Za nedopustno procesno potezo šteje tudi spremembo zahteve za razlastitev, saj je takšna poteza potrditev njegovega ugovarjanja v postopku, zlasti v smislu preuranjenosti procesnih potez do tožnika. Ni namreč mogoče soglašati z oceno, da je javni interes, ugotovljen z odločbo z dne 15. 9. 2011, tudi tisto, kar je nastalo po delitvi parcel št. 438 in 440, k.o. Šmartno.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču poslala upravne spise.

Stranka z interesom Republika Slovenija odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je bila odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita. Glede na vsebino tožbenih navedb, ki se nanašajo izključno na dovolitev razlastitve, je sodišče štelo, da se tožba nanaša le na del prvostopne odločbe, s katerim je bilo odločeno o sami razlastitvi.

Izpodbijana odločba ni bila izdana preuranjeno, saj je bila v trenutku njene izdaje odločba Upravne enote Litija, št. 359-16/2010-16 z 15. 9. 2010, o uvedbi postopka razlastitve že pravnomočna. Navedena odločba je namreč postala pravnomočna 1. 6. 2011, izpodbijana odločba pa je bila izdana 5. 12. 2011. Res je, da o reviziji, ki jo je tožnik vložil zoper sodbo Upravnega sodišča RS, I U 202/2011-16 z dne 1. 6. 2011 (s katero je sodišče njegovo tožbo zoper odločbo o uvedbi postopka razlastitve zavrnilo), v trenutku izdaje izpodbijane odločbe še ni bilo odločeno, vendar je revizija izredno pravno sredstvo, ki na nastop pravnomočnosti ne vpliva. Ob tem pa sodišče še dodaja, da je bila navedena revizija s sklepom Vrhovnega sodišča RS, X Ips 356/2011 z dne 17. 10. 2012, zavržena kot nedovoljena. Tudi dejstvo, da je bila parcelacija tožnikovih prvotnih parcel št. 438 in 440, obe k.o. …, opravljena po vložitvi zahteve za razlastitev, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. Površina obeh nepremičnin, predvidena za parcelacijo, je bila namreč določena že z odločbo o uvedbi postopka razlastitve. Parcelacija kot eno izmed možnih pripravljalnih del v postopku razlastitve, ki so primeroma našteta v 101. členu ZUreP-1, je bila potrebna zaradi zahteve iz prvega odstavka 102. člena ZUreP-1, po kateri morajo biti v odločbi o razlastitvi natančno navedene nepremičnine, ki se razlaščajo. Pomen „natančne navedbe nepremičnin“ pa je treba razlagati glede na Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), saj je odločba o razlastitvi podlaga za vpis lastninske pravice v korist razlastitvenega upravičenca v zemljiško knjigo. Nepremičnine se namreč v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom, v konkretnem primeru je to zemljiška parcela (11. in 12. člen ZZK-1). Iz podatkov upravnega spisa tudi izhaja, da je bil tožnik s spremembo zahtevka razlastitvene upravičenke z dne 7. 4. 2011 seznanjen na ustni obravnavi, ki je potekala 27. 10. 2011, s tem pa mu je bila dana možnost, da se o spremembi zahtevka izjavi. Nasprotnega tožnik niti ne zatrjuje, zato je treba njegove pavšalne ugovore o neusklajenosti upravnih organov zavrniti kot neutemeljene.

O obstoju javne koristi pa je že bilo odločeno z odločbo o uvedbi postopka razlastitve, zato tožnikovih navedb, da javna korist ni izkazana, sodišče v tej fazi postopka ne more (več) upoštevati. Prav tako je bila z navedeno odločbo ugotovljena tudi podanost nadaljnjih pogojev za razlastitev, to je, da je razlastitev za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v javno korist (drugi odstavek 92. člena ZUreP-1). Prvostopni organ je obrazložitev glede pogojev iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1 sicer povzel tudi v izpodbijani odločbi, vendar je imel tožnik te razloge možnost izpodbijati že s pravnimi sredstvi zoper prvo izdano odločbo z dne 15. 9. 2010, zato sodišče v tem postopku navedenih ugovorov ni upoštevalo in se do njih ni opredeljevalo.

Sodišče tudi nima pomislekov, da se postopek predmetne razlastitve ne bi smel izvesti kot nujni postopek. Prvi odstavek 104. člena ZUreP-1 določa, da mora biti v primeru, da se razlastitev zahteva za namene iz prvega in drugega odstavka 93. člena tega zakona, ki terja hitro pridobitev nepremičnin, razlog za izbiro in potreba uporabe nujnega postopka dodatno obrazložen in utemeljen. Med strankami ni sporno, da se razlastitev zahteva za namen iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 za gradnjo gospodarske javne infrastrukture, ki je določena z Odlokom o občinskem prostorskem načrtu za prostorsko ureditev skupnega pomena za obvoznico Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 - odsek 1346 in 1347. Da je za navedeno gradnjo treba hitro pridobiti potrebne nepremičnine, je razlastitvena upravičenka v zahtevi za razlastitev in ponovno na ustni obravnavi z dne 27. 10. 2011 utemeljevala z roki izgradnje, določenimi v Načrtu razvojnih programov 2009-2012 (Proračun RS za leto 2009, str. 53), za kar so zagotovljena tudi finančna sredstva. V skrajnem primeru vlaganja vseh razpoložljivih pravnih sredstev namreč pravnomočnega zaključka razlastitve v dobi treh let ni mogoče pričakovati, kar bi povzročilo nezmožnost začetka gradnje, oškodovanje javnega interesa ter nezmožnost črpanja evropskih finančnih sredstev. Da navedeni razlogi, ki jih je dopolnila še toženka v drugostopni odločbi, utemeljujejo vodenje nujnega postopka, se z upravnim organom strinja tudi sodišče. Učinki nujnega postopka so, kot je tožniku pojasnila že toženka, nesuspenzivnost pritožbe glede prenosa lastninske pravice in prevzema posesti, kar omogoča hitrejšo uresničitev razlastitvenega namena. Ne drži tudi tožnikova trditev, da se odločba o uvedbi postopka izda le v postopku, ki ni nujen. 104. člen ZUreP-1 se uporablja pri izdaji odločbe o razlastitvi, torej pri prenosu lastninske pravice na razlaščenih nepremičninah in njihovi izročitvi v posest razlastitvenemu upravičencu, ne pa že pri izdaji odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka. Navedeno izhaja že iz samega teksta prvega odstavka 104. člena ZUreP-1, o tem pa se je izjasnila tudi sodna praksa (glej npr. sodbi Upravnega sodišča, U 23/2007 z dne 18. 12. 2007 in U 1072/2005 z dne 5. 2. 2008). Upravni organ je po navedenem pravilno uporabil 104. člen ZUreP-1 in razloge za izvedbo nujnega postopka tudi ustrezno obrazložil. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.