Jedro

V skladu z določbami ZKP in ustaljeno sodno prakso je obdolženčev zagovor pomemben dokaz, ki je predmet proste presoje glede na svojo prepričljivost in logičnost ter je tako podvržen dokazni oceni sodišča.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolžene V.M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolžena V.M. je dolžna plačati sodno takso v znesku 144,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju spoznalo obdolženo V.M. za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta ter s posebnim pogojem, da oškodovani družbi X zavarovalnici plača znesek 735,48 EUR v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer se bo določena kazen izrekla. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženki naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek oškodovani družbi X zavarovalnici v višini 735,48 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2014 do plačila. Po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je obdolženki v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, pri čemer bo o višini stroškov odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženke iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter obdolženko obtožbe oprosti oziroma vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Zagovornica obdolženke v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da je izrek sodbe nerazumljiv, nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, sodba pa sploh nima razlogov in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih pa je tudi precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

5. Zagovornica zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka vidi v pomanjkanju razlogov o direktnem naklepu in posebnem namenu obdolženke, da je ravnala z namenom drugim pridobiti premoženjsko korist in oškodovani družbi povzročiti premoženjsko škodo, saj je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeno le, da si je želela pridobiti čim več zavarovancev in s tem plačilo, kar pa je v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe. S podobnimi pritožbenimi izvajanji, s katerimi pa dejansko meri na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, pa zatrjuje tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona po 1. in 4. točki 372. člena ZKP, saj naj bi po njenem mnenju zaradi odsotnosti razlogov v tej smeri uporabilo novejšo inkriminacijo očitanega kaznivega dejanja, ki pa za obdolženko ni milejše. Pritožba nima prav, saj zatrjevane kršitve niso podane. V opisu ravnanja obdolženke so določno navedeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, vključno z obravnavnim naklepom, ki je v opisu tudi v zadostni meri in dovolj jasno konkretiziran. Izpodbijana sodba namreč vsebuje dovolj jasne in tehtne razloge o subjektivnih zakonskih znakih očitanega kaznivega dejanja, katerih sodišče ni ocenilo zgolj v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe, kot to skuša prikazati pritožba. Zagovornica namreč prezre, da se je sodišče prve stopnje do njih jasno opredelilo tudi v točki 6 (stran 8-9 izpodbijane sodbe). Sicer pa je razloge v tej smeri najti v celotni obrazložitvi izpodbijane sodbe in ne zgolj v delu, ki je izrecno namenjen krivdi obdolženca, zaradi česar ozko gledanje obrazložitve izpodbijane sodbe, kot jo ponudi pritožba, ni pravilno. Izpodbijana sodba ima namreč razumno pravno utemeljitev ter vsebuje konkretne razloge o vseh bistvenih sestavinah sodbe, medtem ko zakon posebej ne določa notranje zgradbe obrazložitve sodbe oziroma v kakšnem vrstnem redu mora sodišče obrazložiti posamezna dejanska in pravna vprašanja. Slednje je namreč stvar subjektivnega pristopa predsednika senata oziroma sodnika posameznika. Razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo krivdo obdolženke in njen poseben namen, pa bo pritožbeno sodišče obrazložilo v nadaljevanju, ko bo presojalo pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornica vidi tudi v pomanjkanju razlogov glede zlorabe položaja, ki po njenem mnenju tudi ni opisana v izreku, saj gre za civilnopravno razmerje med njo in oškodovano družbo. Vendar tudi s takimi pritožbenimi izvajanji ni soglašati. Zloraba položaja se kaže v tem, da ima storilec pooblastilo za dejanje, ki ga opravi, vendar tega dejanja ne opravi v takem smislu, kot ga narekujejo interesi gospodarske družbe oziroma da ne opravi svojih dolžnosti.1 Tako iz izreka in razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da je obdolženka imela pooblastilo za opravljanje dejanj v imenu oškodovane družbe, to je sklepanje zavarovalnih pogodb, na podlagi sklenjene Pogodbe o zavarovalnem zastopanju št. 030/2012 z dne 1. 2. 2012 (v nadaljevanju Pogodba), določila katere je s svojim ravnanjem kršila, zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Enako velja tudi za pritožbena izvajanja, da sodba ne vsebuje razlogov o obstoju vzročne zveze med očitanim kaznivim dejanjem in nastalo prepovedano posledico. To kršitev zagovornica utemeljuje s tem, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, da bi bilo potrdilo o oddaji pošiljke neveljavno, vendar povsem neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje namreč v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo jasne in tehtne razloge, zakaj to potrdilo ne potrjuje obdolženkinega zagovora. Sicer pa zagovornica s temi pritožbenimi izvajanji ne izkazuje zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zgolj nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede ocene izvedenih dokazov, ki jo je to sprejelo. Zagovornica pa tudi zatrjevane protispisnosti ne konkretizira, temveč v okviru tega ponovno podajo lastno oceno obdolženkinega zagovora in izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Zagovornica namreč skuša v okviru zatrjevanih kršitev prepričati, da bi sodišče prve stopnje moralo na podlagi izvedenih dokazov sprejeti drugačne dejanske ugotovitve in zaključke, vendar s takimi pritožbenimi izvajanji ne more uspeti. Prav tako ni mogoče govoriti o nejasnem izreku oziroma bi bil izrek sam s seboj v nasprotju, kot to trdi zagovornica, ki takšne svoje trditve niti ne konkretizira. Zato se v pritožbi uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pokaže kot neutemeljena.

7. Zagovornica uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ko navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe privilegija samoobtožbe, ker se je v sodbi sklicevalo na njen zagovor, da je razpolagala s predhodnimi policami in je na podlagi tega sklepalo, da je storila očitano kaznivo dejanje brez ustreznih dokazov. To pa ne drži. Vsebina privilegija zoper samoobtožbo je v pravici posameznika, da ne odgovarja na vprašanja oziroma da ne podaja izjav, s katerimi bi se lahko inkriminiral in hkrati tudi pravica, da ne razkriva dokazov, ki bi ga lahko inkriminirali.2 V obravnavanem primeru pa sodišče prve stopnje od obdolženke ni zahtevalo, da bi morala odgovoriti na posamezna vprašanja, niti da bi morala izpovedovati zoper sebe ali priznati krivdo, ampak ji je v celoti prepustilo odločitev o tem, ali se bo zagovarjala in ali bo odgovarjala na posamezna vprašanja, kot to izhaja iz podatkov spisa. V skladu z določbami ZKP in ustaljeno sodno prakso3 pa je obdolženčev zagovor pomemben dokaz, ki je predmet proste presoje glede na svojo prepričljivost in logičnost ter je tako podvržen dokazni oceni sodišča. Zato sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru s tem, ko se je sklicevalo na njen zagovor ter ga ocenjevalo v povezavi z drugimi dokazi v spisu, privilegija zoper samoobtožbo ni kršilo, kot si to napačno razlaga zagovornica.

8. V okviru bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP pa zagovornica uveljavlja tudi prekoračitev obtožbe, ker je sodišče v izreku določilo večjo škodo, kot je bila v obtožbi, s čimer pa dejansko meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi ta kršitev ni podana, saj je sodišče v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je zgolj popravilo očitno računsko napako tožilca in v izrek izpodbijane sodbe zapisalo pravilen seštevek povzročene škode. S tem obtožbe ni prekoračilo, čeprav je ta sprememba obdolženki v škodo. Res spremembe opisa, ki bi bile v škodo obdolženca, niso dopustne, vendar se v sodni praksi dopuščajo tudi popravki očitnih pisnih ali računskih napak tožilstva, čeprav v škodo obdolženca.4

9. Kršitev kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP pa zagovornica uveljavlja kot posledico zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko trdi, da obdolženki ni mogoče očitati obarvanega namena pridobiti drugemu premoženjsko korist in zavarovalnici povzročiti premoženjsko škodo ter da gre v obravnavanem primeru zgolj za civilnopravno razmerje oziroma je vzrok za nastalo škodo malomarno ravnanje zavarovalnice, ki ni ravnala v skladu s pogodbenimi določili. Takšna kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

10. Zagovornica tudi ne more biti uspešna, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter obdolženko na tej podlagi utemeljeno spoznalo za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa s takimi razlogi sodišča prve stopnje v celoti soglaša ter se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje, le še v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja:

11. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovornica ne soglaša, saj meni, da je sodišče zmotno ugotovilo številna odločilna dejstva, pri čemer je potrebno najprej izpostaviti pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo odločilno dejstvo o zlorabi položaja, saj obdolženki ni bilo zaupano nobeno premoženje.

12. S takimi pritožbenimi izvajanji ni soglašati. V obravnavanem primeru se namreč zloraba položaja kaže ravno v kršitvi določil Pogodbe, kot je bilo že zgoraj obrazloženo. Obdolženka je bila namreč na podlagi Pogodbe za oškodovano družbo pooblaščena sklepati posle in v tem okviru je razpolagala s premoženjem in koristmi oškodovane družbe. S sklepanjem zavarovanj je namreč oškodovani družbi povečevala premoženje, vendar bi pri tem morala ravnati v skladu z navodili in interesi oškodovane družbe, kar je tudi sicer izrecno določeno v 3. členu Pogodbe, kršitev katerega se ji tudi očita. Ker pa je obdolženka kršila določila pogodbe in svojih dolžnosti po Pogodbi ni izpolnila, ni ravnala v skladu z interesi oškodovane družbe. Zavarovance je namreč neupravičeno uvrščala v nižje premijske razrede, nato pa zahtevane dokumentacije v zvezi s sklenjenimi zavarovanji v skladu s 6. točko 3. člena Pogodbe ni pravočasno dostavila oškodovani družbi, zato ni nobenega dvoma, da je s tem zlorabila svoj položaj.

13. Glede na opisano ravnanje pa tudi ni nobenega dvoma, da je obdolženka pri tem ravnala z namenom drugim, to je zavarovancem, povzročiti premoženjsko korist, posledično pa oškodovani družbi povzročiti premoženjsko škodo. Obravnavano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem odstavku 240. člena KZ-1 je bilo storjeno dne 24. 1. 2014, torej še pred uveljavitvijo novele KZ-1E, ki je črtala storilčev poseben namen („zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil škodo“). To pomeni, da je potrebno konkretno kaznivo dejanje obravnavati kot namerni delikt, za katere je sicer značilno, da si storilec za cilj postavi bodisi izvršitveno ravnanje bodisi prepovedano posledico. Pri takšnih kaznivih dejanjih je direktni naklep obarvan s posebnim namenom (dolus coloratus). Dejstvo, da mora storilčev naklep obsegati tudi poseben namen, pomeni, da pride pri takem kaznivem dejanju izmed zakonsko določenih oblik krivde v poštev le direktni naklep oziroma ugotovitev, da se je storilec zavedal svojega dejanja in ga je s (s točno določenim namenom) tudi hotel storiti. Namen storilca je subjektivni zakonski znak, zato se lahko ugotavlja le na podlagi okoliščin konkretnega primera, kar pomeni, da je treba iz primera izluščiti dejstva, ki onkraj razumnega dvoma, omogočajo argumentiran logično-izkustveni sklep, da je storilec v konkretnem primeru ravnal s točno določenim in v zakonu opredeljenim namenom. Namen kot zakonski znak kaznivega dejanja se ugotavlja po istih pravilih kot krivda, saj ugotovljeni namen pomeni tudi ugotovljeno voljno sestavino direktnega naklepa, pri čemer pa se namen ugotavlja kot višja stopnja oziroma dodatno zahtevana vsebina voljne sestavine naklepa.5

14. Čeprav sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni nikjer izrecno navedlo, da ugotovljene okoliščine kažejo na obdolženkin posebni namen, da zavarovancem pridobi premoženjsko korist in oškodovani družbi povzroči premoženjsko škodo, pa je o takšnem obarvanem naklepu mogoče zaključiti na podlagi dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo v izpodbijani sodbi, za kar je imelo podlago v izvedenem dokaznem postopku. Glede v razlogih izpodbijane sodbe opisano ravnanje obdolženke, ko se je ta nedvomno zavedala svojih dolžnosti po pogodbi in posledic svojega ravnanja, ob upoštevanju, da je sama pojasnila, da je za sklenitev zavarovanja potrebovala predhodno polico, namreč drugačen zaključek, da je obdolženka pri tem ravnala z obarvanim naklepom, ni mogoč, pritožba, ki trdi nasprotno, pa ne more biti uspešna.

15. Prav tako ne more biti uspešna pritožba, ki sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno ocenilo listine, ki bi dokazovale, da premijski razred ni bil pravilen, saj takšne trditve ovržejo razlogi napadene sodbe, v kateri sodišče prve stopnje poda pravilno oceno navedenih listin. Okoliščina, na katero se sklicuje pritožba, da je polico podpisal zavarovanec, ki je jamčil, da so njeni podatki resnični, pa nikakor ne izključuje kazenske odgovornosti obdolženke za kaznivo dejanje, saj se je ta zelo dobro zavedala, da je zavarovancem določala nižje premijske zneske, kot bi morala, saj je bila njena naloga, da vnaša resnične podatke in bi morala navedbe zavarovancev, preden jih je vnesla v polico, preveriti. Predhodne police, na katere se sklicuje pritožba, je sodišče prve stopnje vpogledalo, zato pritožba, ki trdi nasprotno, ni utemeljena in so vsi pomisleki v tej smeri neuspešni. Prav tako ni pritrditi pritožbi, ki krivdo obdolženke za storjeno kaznivo dejanje vali na zavarovalnico, ko navaja, da bi napačno vneseno višino premije zavarovalnica lahko sama popravila ali pozvala obdolženko, da te napake odpravi, saj s takšnimi navedbami ni ovržena krivda za storjeno kaznivo dejanje, niti ni s tem ovržena vzročna zveza med kaznivim dejanjem in nastalo škodo, ki povsem jasno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. Zato so vsi pomisleki zagovornice v tej smeri neutemeljeni. Ker je zavarovalnica, ko je ugotovila obdolženkino dejanje, takoj ukrepala, okoliščina, da te napake ni ugotovila že prej, tudi ne ovrže krivde za storjeno kaznivo dejanje, saj je obdolženka dokumentacijo zavarovalnici posredovala prepozno, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ki pa je v točki 7 tudi ustrezno pojasnilo, da potrdilo o oddaji pošiljke ob upoštevanju preostalih izvedenih dokazov ne dokazuje, da je zavarovalnici dokumentacijo pravočasno dostavila. Glede ostalih pritožbenih navedb, s katerimi prav tako zagovornica želi odgovornost za napačno obračunavanje premij prevaliti na zavarovalnico in celo poskuša prepričati, da gre v obravnavanem primeru za civilnopravno razmerje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so neutemeljene. Prav tako so neutemeljene nadaljnje navedbe, ko zagovornica trdi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo pridobitve premoženjske koristi zavarovancem, prav tako pa ne škode, saj takšne trditve ovrže tehtna in prepričljiva obrazložitev izpodbijane sodbe v tej smeri. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izreka napadene sodbe jasno izhaja, komu je obdolženka s svojim protipravnim ravnanjem pridobila korist in komu povzročila škodo, zato zagovornica, ki trdi nasprotno, ne more biti uspešna.

16. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obdolženko utemeljeno spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 240. člena KZ-1, pravilno ugotovilo njeno krivdo, in sicer direktni naklep, kar vse je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče, ki ugotavlja, da pritožba niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, na razloge izpodbijane sodbe v celoti sklicuje in jim nima kaj dodati.

17. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornice obdolženke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

18. Pritožba graja tudi odločbo o kazenski sankciji, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije in obdolženki utemeljeno izreklo zgolj sankcijo opozorilne narave, in sicer pogojno obsodbo, s katero ji je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta ter posebni pogoj, da v roku šestih mesecev zavarovalnici povrne povzročeno škodo, sicer bo v pogojni obsodbi določeno kazen tudi izreklo. Sodišče prve stopnje je ugotovljenim olajševalnim okoliščinam dalo povsem ustrezno težo in zato na strani obdolženke ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije njej v korist. Sicer pa pritožba zagovornice, ko graja kazensko sankcijo, ostaja neobrazložena, saj iz nje izhaja, da se zavzema za izrek oprostilne sodbe. Pritožbeno sodišče zaključuje, da bo prav izrečena pogojna obsodba z določenim posebnim pogojem tako vplivala na obdolženko, da ta v bodoče ne bo ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj.

19. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornice obdolženca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

20. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in Taksne tarife (7111, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženke.

1 Prim.: dr. Mitja Diesinger, Kazenski zakonik 2017 - posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, založništvo d.o.o., Maribor 2017, str. 513. 2 Prim.: sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 51299/2010-134 z dne 27. 3. 2014. 3 Prim.: sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 174/2001 z dne 4. 4. 2002, I Ips 58/2000 z dne 28. 6. 2002, I Ips 269/2001 z dne 22. 5. 2003 in I Ips 332/2001 z dne 8. 9. 2005 4 Prim.: mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem GV Založba, Ljubljana 2004, komentar k členu 354 ZKP, stran 733, točka 6 5 Prim.: dr. Selinšek Liljana, Ugotavljanje namena pri zlorabi položaja ali zaupanja, Pravna praksa, št. 44, 2014, str. 9-11.