Jedro

Za zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe je odločilno zgolj dejstvo, da ima tožnica s posamičnim upravnim aktom že pravnomočno priznano predčasno pokojnino v letu 1991, ponovno odmerjeno po uradni dolžnosti v letu 1996 zaradi odpada zmanjšanja v zvezi s predčasnim odhodom v pokoj. Vsebinsko reševanje zahteve, vložene v predsodnem postopku, v rednem upravnem postopku ni dopustno, saj institut pravnomočnosti zagotavlja nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Tožena stranka je lahko tožničino zahtevo na temelju 129. člena ZUP le zavrgla, sodišče prve stopnje pa iz istih procesno pravnih razlogov zavrnilo tožbeni zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 21. 9. 2015 in sklepa št. ... z dne 16. 7. 2015 ter priznanje pokojnine v višjem znesku. Presodilo je, da je z izpodbijanima upravnima aktoma zahteva za ponovno odmero predčasne pokojnine, zakonito zavržena.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. V laični pritožbi navaja le, da se leta 1995(1) res ni pritožila, ker je bil takrat mož že tri leta po kapi. Vsa leta je močno obremenjena, predvideno ima operacijo očesa zaradi sive mrene in še kup preiskav. Moža mora dati za nekaj dni v dom. Ni pravično, da morajo revni prispevke plačevati enako kot tisti z velikimi pokojninami.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe. Sodba je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem procesnem pravu.

V postopku ni prišlo do kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku(2) (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena s prepričljivimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi. V zvezi s predmetno laično pritožbo je potrebno poudariti le še naslednje.

5. Pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja izključno 4. točka 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku(3) (ZUP). V skladu z navedeno določbo ZUP-a je med drugim potrebno zahtevo v upravnem postopku zavreči, če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšno pravico. Prav takšno dejansko procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka v obravnavanem predsodnem postopku.

6. Z odločbo z dne 21. 9. 2015 in s sklepom z dne 16. 7. 2015 je po presoji pritožbenega sodišča zahteva za ponovno odmero predčasne pokojnine zakonito zavržena in posledično s prvostopenjsko sodbo utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek.

Za zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe je odločilno zgolj dejstvo, da ima tožnica s posamičnim upravnim aktom z dne 7. 9. 1991 že pravnomočno priznano predčasno pokojnino od 1. 9. 1991 dalje, ponovno odmerjeno po uradni dolžnosti dne 22. 8. 1996 zaradi odpada zmanjšanja v zvezi s predčasnim odhodom v pokoj od 8. 8. 1996 dalje. Vsebinsko reševanje zahteve, vložene v predsodnem postopku dne 18. 6. 2015, v rednem upravnem postopku ni dopustno, saj institut pravnomočnosti zagotavlja nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Tožena stranka je lahko tožničino zahtevo na temelju 129. člena ZUP-a le zavrgla, sodišče pa iz istih procesnopravnih razlogov zavrnilo tožbeni zahtevek.

7. Pavšalne pritožbene navedbe o razlogih za vložitev zahteve v obravnavanem predsodnem postopku, od moževe bolezni do zdravstvenih in socialno ekonomskih težav tožnice, pravno niso relevantne, saj ne pogojujejo drugačne odločitve od izpodbijane. Pritožbo je zato potrebno kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Verjetno pomotoma navedena letnica, saj leta 1995 ni bil izdan noben upravni akt o tožničini predčasni pokojnini.

(2) Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. (3) Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami.