Jedro

Razlogi, ki jih navaja pritožnica (torej, da zet imetnice stanovanjske pravice ni ožji družinski član v smislu določbe 6. člena SZ ter da zato prvotoženka privatizacijske pogodbe z njim ne bi smela skleniti; pogodbe s tretjetoženko, pa ne bi smela skleniti, ker tožnica ni podala pisne privolitve v smislu določbe 117. člena SZ) predstavljajo le razloge zaradi katerih bi bila pogodba izpodbojna, ne pa razlogov, ki bi povzročili ničnost pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek po katerem naj bi se razveljavila kupoprodajna pogodba št. 21/91, sklenjena 31.10.1991 med toženci in naj bi bila prvotoženka v roku 15 dni dolžna skleniti s tožnico kupoprodajno pogodbo pod enakimi pogoji, kot jih ima pogodba št. 21/91. Zoper takšno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje opustilo presojo skladnosti kupoprodajne pogodbe s prisilnimi predpisi Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ Ur. l. RS št. 18/91 - 23/96). Pritožnica meni, da je bila obravnavana kupoprodajna pogodba sklenjena v nasprotju z določbami SZ. Ožji družinski člani po SZ so namreč določeni v 6. členu zakona, ki zeta imetnice stanovanjske pravice ne vključuje v krog ožjih družinskih članov, zato je pogodba v delu, ki se nanaša na tretjetoženca (tožničinega zeta), nična. Poleg tega pritožnica navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pridobiti pisno privolitev imetnice stanovanjske pravice (tožnice), na podlagi katere bi bila drugotoženka upravičena skleniti sporno kupoprodajno pogodbo. Če takšna privolitev ni bila podana, pogoj za sklenitev pogodbe iz prvega odstavka 117. člena SZ ni bil izpolnjen. Sodišče prve stopnje je takšno presojo zakonitosti opustilo in nudilo varstvo pogodbi, ki nasprotuje prisilnim predpisom. Zaradi navedenega tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje glede tretjetoženca spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugotovi ničnost pravnega posla, glede drugotoženke pa sodbo razveljavi ter zadevo v tem delu vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V skladu z določbo 359. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92) je bila pritožba vročena tožencem; drugotoženka in tretjetoženec sta nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica sicer pravilno zatrjuje, da mora sodišče ob presoji pogodbe vselej po uradni dolžnosti (seveda le v okviru trditvene podlage tožbe) paziti na morebitno ničnost pogodbe (določba 109. člena ZOR). Vendar pa tudi razlogi ki jih navaja tožnica v pritožbi (torej, da zet imetnice stanovanjske pravice ni ožji družinski član v smislu določbe 6. člena SZ ter da zato prvotoženka obravnavane pogodbe z njim ne bi smela skleniti; pogodbe s tretjetoženko, pa ne bi smela skleniti, ker tožnica ni podala pisne privolitve v smislu določbe 117. člena SZ) predstavljajo le razloge zaradi katerih bi bila pogodba izpodbojna, ne pa razlogov, ki bi povzročili ničnost pogodbe. V sporih, katerih predmet je veljavnost pogodbe, sklenjene med lastnikom stanovanja in drugim kupcem, je namreč sodna praksa že izoblikovala stališče (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 159/99), da ima pravico do izpodbijanja veljavnosti takšne pogodbe le privatizacijski upravičenec, ki ima sam pravico terjati sklenitev prodajne pogodbe po določbah SZ. Po navedenem stališču razumemo prisilno naravo privatizacijske določbe 117. člena SZ le v razmerju med lastnikom stanovanja in privatizacijskim upravičencem in sicer tako, da lastnik stanovanja nima proste izbire ali bo in pod kakšnimi pogoji bo prodal stanovanje, ki je bilo olastninjeno. V preostalem delu pa določba 117. člena SZ ne ppredstavlja prisilnega predpisa. Zaradi navedenega bi bila lahko pogodba, kot je obravnavana, iz razlogov, ki jih navaja pritožnica, le izpodbojna, ne pa nična (podobno kot v primeru kršitve predkupne pravice po določbi 20. člena SZ). Glede tožbenega zahtevka na razveljavitev kupoprodajne pogodbe pa pritožbeno sodišče sprejema zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s potekom enoletnega roka iz 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89), v katerem je mogoče zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe. Višje sodišče le pripominja, da je omenjeni rok prekluziven rok in se tožba vložena po izteku takšnega roka, pravilno zavrže. Pritožba je torej neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo določbe SZ ter ZOR. V postopku na prvi stopnji tudi ni bila storjena nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 368. člena ZPP/77 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS 26/99, z dne 15. 4. 1999) je bilo postopek na drugi stopnji potrebno nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS 55/92).