Jedro

Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik nastopil posest na sporni nepremičnini že leta 1987, bi moralo upoštevali tudi Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)(1), ki je veljal v tem času in ki je v drugem odstavku 28. člena določal, da pridobi dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Tako je sicer pravilna odločitev, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na predmetni nepremičnini na originaren način na podlagi zakona, s priposestvovanjem po izteku desetih let (43. člen SPZ v zvezi s drugim odstavkom 28. člena ZTLR), vendar že leta 1997 in ne šele z dnem 1. 1. 2003, ko je v veljavo stopil SPZ, saj se je priposestvovalna doba iztekla pred uveljavitvijo navedenega zakona in je zato tožnik upoštevajoč prvi odstavek 266. člena SPZ svojo lastninsko pravico obdržal tudi z uveljavitvijo SPZ, ki je dobrovernega in zakonitega posestnika po ZTLR izenačil z dobrovernim lastniškim posestnikom po tem zakonu (drugi odstavek 269. člena SPZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdi.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) pridobila lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 1923/0, k.o. ... (točka I. izreka), v preostalem delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, pa je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (točka II. izreka) ter toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 1.781,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III. izreka), kot to izhaja iz izreka citirane sodbe.

2. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (smiselno zoper I. in III. točko izreka) se pritožuje toženka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi ter tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika. Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki temelji na določbah o izstavitvi zemljiškoknjižne listine, ne pa na ugotovitvi obstoja lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Dalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni ugodilo dokaznemu predlogu toženke po dopolnitvi izvedeniškega mnenja izvedenca grafologa in ni zaslišalo s strani toženke predlagane priče M.H., nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako naj bi sodišče prve stopnje v posledici neizvedbe pravočasno predlaganih dokazov zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožnik priposestvoval predmetno nepremičnino, ker je bil dobroveren vsaj deset let pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnik še leta 1994, ob "napravi" nove zemljiške knjige za naselje ..., toženki dolgoval znesek kupnine in tako ni bil v dobroverni posesti. Ker sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem priposestvovanja ni upoštevalo pretrganja priposestvovalne dobe v letih 1994, 1999, 2000 in nadaljnjih letih, to je ob vsakokratnem plačilu davčnih obveznosti za predmetno nepremičnino, naj bi po mnenju pritožbe tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožba nazadnje uveljavlja še pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov zakaj ni sledilo dokaznim predlogom toženke in je ob tem prihajalo do laičnih zaključkov, ki so v nasprotju s splošno znanimi dejstvi.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje kljub zmotni uporabi materialnega prava pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer zmotna uporaba materialnega prava ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj so vsa pravno določilna dejstva ugotovljena in tudi ob uporabi pravilne materialnopravne podlage terjajo enak pravni zaključek.

6. Pritožba neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek s tem, ko je ugotovilo, da je tožnik lastninsko pravico na predmetni nepremičnini pridobil s priposestvovanjem, saj naj bi tožnikov tožbeni zahtevek temeljil zgolj na podlagi določb o izstavitvi zemljiškoknjižne listine. Točka I. tožbenega zahtevka v povezavi s točko V. obrazložitve predmetne tožbe se nanaša na tožnikovo pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Tožnik je za navedeni originarni način pridobitve lastninske pravice tako zadostil razpravnemu načelu (prvi odstavek 7. člena v zvezi s 212. členom ZPP), v skladu s katerim morajo stranke navesti vsa dejstva na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Posledično sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo ni prekoračilo tožbenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP), zaradi česar je pritožba v tem delu neutemeljena.

7. Prav tako je pritožba neutemeljena v delu, ko navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe s strani toženke podanih dokaznih predlogov z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja izvedenca grafologa in z zaslišanjem priče M.H. zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri tem pa ni navedlo razlogov, zakaj tem dokaznim predlogom ni sledilo, zaradi česar je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje zavrnitev navedenih dokaznih predlogov toženke obrazložilo tako na zadnjem naroku za glavno obravnavo z dne 20. 4. 2012 (list. št. 62), kakor tudi v 3. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe, pri čemer toženka s pritožbo zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala (286b. člen ZPP). V zvezi z navedenim se sodišče druge stopnje pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da za ugotovitev ali so podpisi na spornih listinah podpisi iste osebe (toženke), ni potrebno ugotavljati vsebine teh listin. Prav tako je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem s strani toženke predlagane priče M.H., saj toženka vse do konca prvega naroka za glavno obravnavo ni navedla, o čem naj bi priča izpovedala (286. člen ZPP), pri tem pa je sodišče druge stopnje tudi prepričano, da izvedba navedenih dokazov ne bi z ničemer pripomogla k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, zato tudi nista bili kršeni načeli razpravnosti in kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je tako zavrnitev obeh dokaznih predlogov toženke prepričljivo obrazložilo, zato tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožba v nadaljevanju neutemeljeno graja tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bil tožnik deset let dobroverni posestnik in da je zato predmetno nepremičnino priposestvoval. V zvezi z navedenim pritožba navaja, da je tožnik toženki v letu 1994 še zmeraj dolgoval znesek kupnine, kar pomeni, da ni bil v dobroverni posesti. Sodišče druge stopnje se v izogib ponavljanju pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila kupnina za predmetno nepremičnino že v celoti plačana dne 20. 9. 1988, ko je toženka od tožnika prejela še preostanek kupnine, kot to izhaja iz listinske dokumentacije v spisu (priloga A27). Leta 1994 je tožnik toženki dolgoval še zgolj vračilo dela davka v znesku 4.000,00 SIT, plačilo katerega pa sta pravdni stranki vezali na prenos lastninske pravice, do katerega pa ni prišlo (priloga A29). Nesporno je, da tožnik predmetno nepremičnino poseduje, obdeluje in vzdržuje že od leta 1987, česar mu toženka ni nikoli preprečevala, pri tem pa od leta 1999 dalje plačuje tudi davke za navedeno nepremičnino. Ker je tožnik ob ustno dogovorjeni kupoprodajni pogodbi plačal tudi celotno kupnino, je dejansko imel vsa upravičenja kot lastnik in je tako nedvomno nastopal kot dobroverni posestnik ves čas trajanja priposestvovalne dobe, zato je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je ob vsakokratnem plačilu davka, katerega je sicer plačevala toženka, prišlo do pretrganja priposestvovalne dobe.

9. Pritožbena primerjava protivrednosti DEM z vplačanimi zneski predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), pritožbena navajanja o laičnih zaključkih sodišča prve stopnje v zvezi s domnevno ponarejenimi podpisi na osnutku kupne pogodbe ter spremembi davčnih obveznosti na DURS-u, pa so pavšalna in irelevantna za odločitev v predmetnem postopku, zato se sodišče druge stopnje do njih podrobneje ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava še dodaja, da ob sicer pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil tožnik že vse od leta 1987 dobroverni posestnik predmetne nepremičnine, ne drži zaključek, da je šele z dnem uveljavitve SPZ priposestvoval lastninsko pravico na njej. V času vložitve tožbe in teka pravdnega postopka je priposestvovanje sicer res že urejal SPZ, ki je stopil v veljavo dne 1. 1. 2003 in ki omogoča pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa (39. člen SPZ). Tožnik, ki je zahteval ugotovitev da je lastnik sporne nepremičnine, je uveljavljal pridobitev na podlagi zakona - s priposestvovanjem. SPZ v okviru predhodnih in končnih določb v prvem odstavku 266. člena določa, da stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, ki jo določa ta zakon. Citirani zakon nato v prvem odstavku 269. člena še določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakonika, upoštevajo določila SPZ. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik nastopil posest na sporni nepremičnini že leta 1987, bi moralo upoštevali tudi Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR)(1), ki je veljal v tem času in ki je v drugem odstavku 28. člena določal, da pridobi dobroverni in zakoniti posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Tako je sicer pravilna odločitev, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na predmetni nepremičnini na originaren način na podlagi zakona, s priposestvovanjem po izteku desetih let (43. člen SPZ v zvezi s drugim odstavkom 28. člena ZTLR), vendar že leta 1997 in ne šele z dnem 1. 1. 2003, ko je v veljavo stopil SPZ, saj se je priposestvovalna doba iztekla pred uveljavitvijo navedenega zakona in je zato tožnik upoštevajoč prvi odstavek 266. člena SPZ svojo lastninsko pravico obdržal tudi z uveljavitvijo SPZ, ki je dobrovernega in zakonitega posestnika po ZTLR izenačil z dobrovernim lastniškim posestnikom po tem zakonu (drugi odstavek 269. člena SPZ). Tožnik je bil upoštevajoč določila ZTLR namreč dobroverni in zakonit posestnik predmetne nepremičnine. ZTLR je kot zakonito posest štel posest, ki je temeljila na veljavnem pravnem naslovu in ki ni bila pridobljena na nepristen način, to je s silo, zvijačo ali zlorabo zaupanja. Ta pravni naslov je moral biti takšen, da se na njegovi podlagi lahko pridobi lastninska pravica, ni pa zadostoval pravni naslov, ki je dajal zgolj pravico do uporabe stvari. Ker je posest tožnika temeljila na prodajni pogodbi, ki je bila sklenjena in v pretežnem delu realizirana, je ta zakonita (prvi odstavek 72. člena ZTLR v zvezi s 455. in 73. členom Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR), saj ni bilo ugotovljeno, da bi bila pridobljena s silo, zvijačo ali z zlorabo zaupanja(2). Prav tako je bila posest tožnika, kot je to že obrazloženo, dobroverna. Čeprav je sodišče prve stopnje izpolnjenost pogojev za priposestvovanje presojalo po določbah SPZ, je potrebno ugotoviti, da to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost končne odločitve, saj so vsa pravno odločilna dejstva ugotovljena in tudi ob uporabi pravilne materialnopravne podlage (ZTLR) terjajo enak pravni zaključek(3).

11. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V zvezi z navedenim glej tudi sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 630/2009 z dne 20. 1. 2011 in sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 904/2007 z dne 20. 9. 2010. Op. št. (2): Tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 559/2008 z dne 27. 10. 2011. Op. št. (3): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 165/2007 z dne 5. 11. 2009.