Jedro

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa imelo dovolj strokovno prepričljive podlage in utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo. Zato so pritožbene navedbe, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da ni zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in prav tako ne svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti, neutemeljene.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da glasi: "Tožnica se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delo, ki je fizično lažje, ki ga bo pretežno opravljala sede (vsaj polovico delovnega časa, a ne kontinuirano), brez del čepe in kleče ter s hojo le po ravnem terenu s polnim delovnim časom od 1. 6. 2015 dalje."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 13. 10. 2015 in št. ... z dne 13. 7. 2015 (I. točka izreka). Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do premestitve na drugo delo, ki je fizično lažje, ki ga bo pretežno opravljala sede (vsaj polovico delovnega časa, a ne kontinuirano), pretežno pa stoje in/ali s hojo, brez del čepe in kleče ter s hojo le po ravnem terenu s polnim delovnim časom od 1. 6. 2015 dalje (II. točka izreka). Obenem je določilo, da je kontrolni pregled potreben decembra 2019 (III. točka izreka) in zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, kjer zahteva, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine oziroma, da se ji v okviru III. kategorije invalidnosti prizna pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno oziroma 20 ur tedensko s pravico do delnega nadomestila in da ji je toženec dolžan povrniti stroške tega postopka v znesku 139,23 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je sposobna opravljati delo v svojem poklicu v polnem delovnem času in jo napačno razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti brez časovne razbremenitve dela. Vztraja, da ni zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in prav tako ni zmožna opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Citira 63. in 64. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) in izpostavlja definicijo svojega poklica, ki je določena v tretjem odstavku 63. člena zakona. Meni, da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kaj predstavlja njen poklic in da ni upoštevalo njene izobrazbe, delovnih izkušenj in narave dela, ki ga opravlja. Meni, da zaradi ugotovljenih sprememb v zdravstvenem stanju ni več zmožna opravljati svojega poklica. Navaja, da je zaposlena na delovnem mestu čistilec pri delodajalcu A. d. o. o. in ima 35 let delovne dobe. Končano ima osnovno šolo in zadnjih 15 let opravlja delo čistilca. Iz tega izhaja, da nima strokovne izobrazbe ali dodane usposobljenosti in delovnih izkušenj, ki bi ji omogočale opravljanje dela na bistveno drugačnem delovnem mestu. Zato je edini logičen zaključek, da se kot tožničin poklic lahko šteje le poklic čistilke. Iz narave dela čistilca jasno izhaja, da ne gre za delo, kjer bi oseba lahko polovični delovni čas sedela, temveč za fizično delo, ki zahteva premikanje in ponovljivo izvajanje gibov. Kot je razvidno iz izvedenskega mnenja je tožnica zaradi zdravstvenih težav kolena nezmožna za opravljanje dela, ki je fizično zahtevno, zahteva kontinuirano hojo ali stanje na mestu, zahteva klečanje ali čepenje in hojo po neravnem terenu. Glede na izvedensko mnenje in opis pogojev dela je jasno, da tožnica ni več zmožna opravljati svojega poklica ter da nima več preostale delovne zmožnosti, zaradi česar bi morala biti razvrščena v I. kategorijo invalidnosti. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo splošno znanega dejstva, da se poklica čistilca ne da opravljati v delno sedečem in delno gibajočem se položaju. Podredno dodaja, da v primeru, če bi sodišče ugotovilo obstoj preostale delovne zmožnosti, je jasno, da tožnica dela čistilca ni zmožna opravljati več kot 4 ure dnevno. Poudarja, da po mnenju izvedenke 4 urno kontinuirano stanje oziroma hoja ni primerno glede na njeno zdravstveno stanje. Navaja, da je tudi sicer izrek sodbe nerazumljiv oziroma sam s seboj v nasprotju. Iz izreka izpodbijane sodbe ni jasno, ali naj bi tožnica svoje delo pretežno opravljala sede ali pa bi ga pretežno opravljala stoje in/ali s hojo, saj pretežno opravljanje dela na oba predstavljena načina ni mogoče, ker se med seboj izključujeta. Meni, da je sodba obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP iz tega razloga, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje navaja, da sodišče prve stopnje tudi ni odločilo v okviru tožničinega tožbenega zahtevka oziroma ga je prekoračilo. Iz ugotovljenega jasno izhaja, da si tožnica premestitve na drugo delo ne želi in taka zahteva ni bil del njenega tožbenega zahtevka. Takšna odločitev je njej v škodo in jo postavlja v slabši položaj od tistega, v katerem bi se znašla, če ne bi uveljavljala predmetnega sodnega varstva. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. V tem sporu je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 13. 10. 2015 in prvostopne odločbe opr. št. ... z dne 13. 7. 2015. S citirano dokončno odločbo je toženec zavrnil pritožbo tožnice in delodajalca in prvi odstavek prvostopne odločbe z dne 13. 7. 2015 spremenil tako, da je tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo fizično lažje delo, ki ga bo delno opravljala sede (25 % delovnega časa), brez del čepe in kleče ter s hojo le po ravnem terenu s polnim delovnim časom od 1. 6. 2015 dalje. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti ali do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da je za delo zmožna le s skrajšanim delovnim časom od polnega. Tožnica je namreč s tožbo izpodbijala citirano dokončno odločbo z dne 13. 10. 2015 in prvostopno odločbo z dne 13. 7. 2015 in uveljavljala priznanje pravice do invalidske pokojnine, podredno pa razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom in pravico do delnega nadomestila.

5. V predsodnem postopku je toženec z odločbo z dne 13. 7. 2015 tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki bo sedeče vsaj polovico polnega delovnega časa in pri katerem bo premeščala bremena do največ 5 kg s polnim delovnim časom od 1. 6. 2015 dalje. V pritožbenem postopku pa je toženec ob upoštevanju mnenja invalidske komisije II. stopnje v prvem odstavku izreka prvostopno odločbo z dne 13. 7. 2015 spremenil zaradi dodatno strokovno utemeljenih razbremenitev pri delu v okviru III. kategorije invalidnosti, ki jih je ugotovila invalidska komisija II. stopnje dne 30. 9. 2015. 6. Sodišče prve stopnje je potem, ko je tožnico o njenem zdravstvenem stanju zaslišalo, zaradi razjasnitve dejanskega stanja pridobilo izvedensko mnenje sodne izvedenke medicine dela, prometa in športa. Ta je na podlagi dokumentacije v upravnem in sodnem spisu ter zdravstvenem kartonu, dodatno dostavljene dokumentacije in osebnega pregleda, vključno na podlagi podatkov, kakšno izobrazbo ima in kakšno delo in pod kakšnimi pogoji ga je opravljala, menila, da pri tožnici ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da je bila njena delovna zmožnost do 13. 10. 2015 (datum dokončne odločbe) zmanjšana za manj kot 50 % in da je v okviru svojega poklica še zmožna opravljati fizično lažje delo, ki ga bo pretežno opravljala sede (vsaj polovico delovnega časa, a ne kontinuirano), brez del čepe in kleče ter s hojo le po ravnem terenu s polnim delovnim časom. Izrecno je menila, da skrajšanje delovnega časa na pravilno prilagojenem delovnem mestu ni potrebno. Sodna izvedenka je ob upoštevanju tožničinega zdravstvenega stanja in pogojev dela izrecno menila, da so s strani toženca podane omejitve večinoma ustrezne, a premalo jasno definirane glede na to, da je delodajalec tem pogojem zadostil. Menila je, da to, da tožnica prvi dve uri sedi, nadaljnjih 6 ur pa hodi, zanjo ni ustrezno zaradi okvarjenega levega kolena. Po mnenju izvedenke je za tožnico primerno delo, ki je fizično lažje in ki ga bo opravljala pretežno sede, to je vsaj polovico delovnega časa, a ne kontinuirano, brez del čepe in kleče ter s hojo le po ravnem terenu.

7. Na takšno mnenje nobena od strank ni podala pripomb oziroma se je toženec s takšnim mnenjem izrecno strinjal, medtem ko tožnica, čeprav jo je sodišče pozvalo in opozorilo na pravne posledice, pripomb ni podala oziroma se na poziv sodišča ni odzvala.

8. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenskem mnenju sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa imelo dovolj strokovno prepričljive podlage in utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Izvedensko mnenje je skladno z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami izvedenke. Ta je pri oceni tožničine delazmožnosti upoštevala ne samo tožničino zdravstveno stanje, pač pa tudi njeno strokovno usposobljenost in izobrazbo in pogoje, pod kakršnimi je opravljala delo čistilca, to je delo pred oceno na invalidski komisiji, pri čemer vprašanje tožničine usposobljenosti, delovnih izkušenj in izobrazbe v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno. Tožnica s tem v zvezi ugotovitvam izvedenke ni ugovarjala, v pritožbi pa zgolj povzema dejstva, razvidna iz dokumentacije. Torej, da ima tožnica osnovno šolo, da zadnjih 15 let opravlja delo čistilca in da je njen poklic čistilka, kar vse je izvedenka upoštevala. Gre za specialistko medicine dela, prometa in športa kot najbolj pristojno za ocenjevanje delazmožnosti za opravljanje dela, z upoštevanjem pogojev dela, ki so splošno znana in se izrecno nanašajo na konkretno delo, ki ga opravlja posamezen zavarovanec.

9. Samo izvedensko mnenje je tudi skladno z medicinsko dokumentacijo. Iz nje izhaja, da je pri tožnici RTG kolen pokazal začetno artrozo obeh kolen z zoženimi sklepnimi špranjami medialno in notranji osteofit leve pogačice. MRI preiskava levega kolena je pokazala izrazite robne naplastitve medialnega kompartmenta, vezi so bile primerne. Pri ortopedu je leta 2015 prejela protibolečinsko blokado, svetovano ji je bilo, naj opravlja delo deloma sede, deloma stoje z omejitvijo pogoste hoje po stopnicah ali klečanja na levem kolenu zaradi obrabnih sprememb. Preiskava kostne gostote je pokazala močneje izraženo osteopenijo, zato so bila predpisana ustrezna zdravila. Istega leta je pri ortopedu zaradi bolečin v levem kolenu prejela še eno protibolečinsko blokado.

10. Glede na takšno ugotovljeno dejansko stanje, pri čemer na kasnejših pregledih klinični status ni bil spremenjen, so pritožbene navedbe, da je pri tožnici prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da ni zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela in prav tako ne svojega poklica in da nima več preostale delovne zmožnosti, neutemeljene. Pritožba pa ima prav, da iz izreka sodbe ni povsem jasno, ali naj bi tožnica svoje delo pretežno opravljala sede ali pa bi ga pretežno opravljala stoje in/ali s hojo. V izreku je namreč sodišče prve stopnje povzelo izvedensko mnenje zgolj v delu, ki se nanašajo na omejitve pri delu, ni pa upoštevalo, da je izvedenka posebej izpostavila, da so omejitve, ki jih je toženec določil večinoma ustrezne, a premalo jasno definirane glede na to, da je delodajalec formalno tem pogojem zadostil. Kot neustrezno je izvedenka ocenila, da glede na okvarjeno levo koleno, tožnica prvi dve uri pri delu sedi, nato pa 6 ur hodi. Zato je njeno izvedensko mnenje razumeti tako, da je za tožnico primerno delo, ki je fizično lažje, ki ga bo pretežno opravljala sede (vsaj polovico delovnega časa, a ne kontinuirano), brez del čepe in kleče ter s hojo le po ravnem terenu.

11. Ob takšnem mnenju in oceni delovne zmožnosti, ni nobene podlage za spremembo delovnega mesta, še posebej, če so ugotovitve izvedenke pravilne, da je delodajalec zahtevam po razbremenitvi pri delu, tudi že zadostil. Ker se delovna zmožnost ugotavlja skladno z definicijo invalidnosti določeno v 63. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2), se zavarovancu pravice iz invalidskega zavarovanja priznajo na podlagi ugotovljene invalidnosti, ne glede na postavljen tožbeni zahtevek. Zato se pritožba neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek.

12. Glede na to, da je sodišče prve stopnje sprejelo izvedensko mnenje, ki predstavlja podlago za odločitev, samo mnenje pa je zmotno presodilo, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in v skladu z 2. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano II. točko spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka. V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je tožnica le deloma uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.