Jedro

Sodišče lahko kot priče zasliši osebe, ki so zmožne dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo. ZPP v določbi 236. člena določa, da kot priča ne sme biti zaslišan, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške tajnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti. Sodišče z zaslišanjem policistov o tem, kaj je Z. V. povedal v preiskovalnem kazenskem postopku, ni prekršilo navedene določbe.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki izročiti osebni avto Audi 100 s sedanjo registrsko številko ... Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožil toženec in sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sodba v obrazložitvi nima podanih vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopno sodišče ne navaja, zaradi česa naj bi se toženec zavedal, da je izvor avtomobila sumljiv. Prvostopno sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predstavnika podjetja F. kot priče, v obrazložitvi sodbe pa ne navaja, zakaj te priče ni zaslišalo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Obe sodišči sta v postopku uporabili podatke iz uvodnih poizvedb v kazensko preiskovalnem postopku, teh pa v postopku ne bi smeli uporabiti. Toženec tudi meni, da sta tako prvostopno kot instančno sodišče zmotno uporabili materialno pravo, ko ugotavljata, da kupec vozila ni bil v dobri veri. Dobra vera mora biti skladno z določilom 31. člena ZTLR podana ob sklepanju kupoprodajne pogodbe. Nesporno dejstvo je, da je Z. V. kupil osebni avto od podjetja, ki je v okviru svoje dejavnosti pooblaščeno za prodajo osebnih vozil in zato ni imel nikakršnega razloga, da bi dvomil v njegov izvor. Tožnik tudi meni, da je sodišče napačno zaključilo, da je on pasivno legitimiran v tej pravdi, ker je bil ob vložitvi tožbe posestnik tega avtomobila. Lastnik in posestnik avtomobila je Z. V., zaradi česar je ugovor pasivne legitimacije utemeljen. Zato tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in s sklepom razveljavi obe izpodbijani sodbi v celoti ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Toženec nima prav, ko v reviziji navaja, da je utemeljen njegov ugovor pasivne legitimacije. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno odločili, da je toženec postal lastnik spornega avtomobila v skladu s 34. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Sodišče druge stopnje pa je tudi pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 195. člena ZPP, ki določa, da če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, po 1. odstavku 195. členu ZPP, to ni ovira, da se pravda med istimi strankami ne dokonča. S tem, ko tožnik navaja, da sodišče prve stopnje ni kot priče zaslišalo predstavnika podjetja F., uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP. Po 2. točki 1. odstavka 385. člena ZPP pa revizije ni mogoče vložiti zaradi relativno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem prve stopnje, temveč le, če je bila kršitev storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje. Toženec v reviziji tudi trdi, v pritožbi pa tega ni navajal, da sodišče ne bi smelo v postopku uporabiti podatkov o tem, kaj je povedal Z. V. v kazensko preiskovalnem postopku. Toženčeva tritev ni pravilna. Sodišče lahko kot priče zasliši osebe, ki so zmožne dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo. ZPP v določbi 236. člena določa, da kot priča ne sme biti zaslišan, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške tajnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti. Sodišče z zaslišanjem policistov o tem, kaj je Z. V. povedal v preiskovalnem kazenskem postopku, ni prekršilo navedene določbe.

Tožnik v reviziji uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da navedena postopkovna kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da: - je bil sporni avto tožeči stranki ukraden 15. in 16.7.1994 v Z. in šest dni kasneje registriran na nekoga tretjega, - da se je Z. V. s prodajalcem spornega avtomobila o vseh bistvenih sestavinah kupne pogodbe za avto dogovoril že na avtomobilskem sejmu, - da se V. ne spominja, s kom se je dogovarjal za nakup avtomobila na avtomobilskem sejmu, - da je toženec že na avtomobilskem sejmu sodeloval kot morebitni kupec avtomobila, kar potrjuje njegovo prizadevanje pri registraciji avtomobila na V., njegovo takojšnje plačilo kupnine V. in prevzem avtomobila v posest, - da je toženec avto registriral na V. brez V. prisotnosti, pri čemer naj bi se V. nahajal v sosednem bifeju.

Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, da je navedena dejstva mogoče razumeti tako, da V. nikdar ni nameraval kupiti spornega avtomobila zase, temveč je tožencu le posodil svoje ime za vmesni nakup avtomobila. Tako naj bi utrdili prepričanje o dobri veri toženca. Iz istega razloga je toženec v prodajo vključil tudi podjetje F. Z. V. se je o vseh bistvenih sestavinah kupne pogodbe za avto dogovoril že na avtomobilskem sejmu in mu ne bi bilo treba pogodbe sklepati preko posrednika. Obe sodišči sta torej natančno navedli razloge o dejstvih in tudi obrazložili, zakaj so ju ta dejstva prepričala, da toženec in V. ob sklepanju pogodbe nista bila v dobri veri. V reviziji zatrjevana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP torej ni podana. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, tudi preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Ugotovitev, da V. in toženec ob sklepanju pogodbe nista bila v dobri veri, je dejanske narave. Revizijsko sodišče je po 3. odstavku 385. člena ZPP vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Vendar revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje v smislu 31. člena ZTLR pravilno ocenili dobrovernost Z. V. in toženca. Tako sta na podlagi ugotovljenih okoliščin tudi pravilno odločili, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da Z. V. in toženec ob sklenitvi pravnega posla nista bila dobroverna. Sodišči sta torej pravilno uporabili določbo 1. odstavka 31. člena ZTLR, ko sta odločili, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP, revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.