Jedro

Za nesporazum gre, kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, za kar v konkretnem primeru ne gre. Obe stranki sta podpisali isti dokument in s tem izrazili enako voljo, pri čemer sta se glede vsebine dogovarjali.

Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 126743/2009 z dne 10.9.2009 vzdržalo v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 120.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.7.2009 do plačila in v 3. odstavku izreka za plačilo stroškov v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.2009. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 5.379,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od prejema prepisa sodbe do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe ter priglasila stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje uvodoma izpodbija z navedbami, da sodišče ni izvedlo vseh (njenih) predlaganih dokazov (zlasti zaslišanje priče J. K.), zaradi te opustitve pa naj bi prišlo do absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s čemer višje sodišče ne soglaša. 6. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Slednje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da dokaznemu predlogu (med drugim) za zaslišanje prič ni ugodilo, ker je ugotovilo, da se je o pravno pomembnih dejstvih prepričalo že na podlagi izvedenih dokazov.

7. V primeru zavrnjenih dokaznih predlogov gre za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov (drugi odstavek 213. člena ZPP), vprašanje dokazne ocene dotlej izvedenih dokazov (8. člen ZPP) in tako v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja. Toda zgolj zato, ker sodišče prve stopnje priče J. K. ni zaslišalo, še ni mogoč zaključek, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno (kar tudi sicer ne drži, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju). Sodišče ima pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala (načelo proste presoje dokazov v širšem smislu). Po oceni višjega sodišča je v izpodbijani sodbi odločeno v skladu z gornjim načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati (prim. odločbo Ustavnega sodišča Up 175/98 z dne 16.2.2002). Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS Up 90/98 z dne 10.10.2000). Podobna je tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: sodišče sme zavrniti izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (prim. sodba II Ips 554/99).

8. Pritožba je neutemeljena v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita napačno presojo narave listine „Ponudba“. Višje sodišče se v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, kot je obrazloženo v 8. in 9. točki izpodbijane sodbe in ki ne potrebuje dodatne obrazložitve. Pritožbena navajanja (ki so deloma tudi pritožbena novota; prim. 337. člen ZPP) in se nanašajo na sporno pogodbo, ne morejo izpodbiti jasnih in logičnih zaključkov sodišča prve stopnje. Zlasti ne izpodbijejo zaključkov sodišča prve stopnje, da že besedilo „Ponudbe“ (v poglavju „Časovni okviri in nadomestila“) uporablja izraz pogodba, ta izraz pa se uporablja tudi v nadaljevanju besedila (v poglavju „Razno“). V celoti so neizpodbite vse pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje glede okoliščin sklenitve pogodbe 9.10.2007, zato tudi po zaključku višjega sodišča ni nobenega dvoma, da je bila navedenega dne med pravdnima strankama sklenjena posredniška pogodba v smislu 837. člena OZ.

9. Višje sodišče pritožbi ne sledi niti v delu, v katerem izpodbija ugotovljeno vsebino pogodbe (točka 10. izpodbijane sodbe). Pritožba ugotovitev sodišča prve stopnje, in sicer, da sta se pravdni stranki primarno dogovarjali za prodajo delnic družbe M., d. d., da pa sta se prav tako dogovorili, da uspešno transakcijo predstavlja bodisi prodaja delnic družbe M., d. d., bodisi sklenitev kakršnekoli pogodbe o sodelovanju za distribucijo in razvoj produktov med družbo M., d. d. in drugimi partnerji, ki jih bo našla tožeča stranka in spravila v stik z naročiteljem (besedilo četrtega odstavka poglavja „Časovni okvir in nadomestila“), izpodbija z navedbami, da je med strankama nesporno, da tožena stranka kot rezultat posredovanja s strani tožeče stranke ni prodala delnic M., d. d., niti ni sklenila kakršnegakoli sporazuma z navedeno družbo. Navedeno med strankama ni nesporno (prim. 214. člen ZPP), kot to zmotno meni pritožba, neutemeljena pa so tudi pritožbena ponavljanja, da bi za uspešno zaključeno transakcijo šlo le v primeru, da bi tožena stranka prodala delnice družbe M., d. d. oziroma, da bi tožena stranka z navedeno družbo sklenila kakršnokoli pogodbo. Pri tem višje sodišče še opozarja, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je sklenila pogodbo z navedeno vsebino, če je imela zgolj interes prodati svoje delnice družbe M., d. d., nikakor pa ni bila zainteresirana za plačilo storitev posredovanja med tretjimi. Če je bila tožena stranka kot lastnik družbe M., d. d. zainteresirana zgolj za prodajo delnic te družbe, bi bilo pričakovati, da bo to jasno zapisano, ne pa, da je tožena stranka sklenila pogodbo, v kateri je vneseno sporno določilo, za katerega trdi, da ni bila zainteresirana. To velja še toliko bolj, saj tudi v pritožbi ponavlja, da sta se priča B. M. in zakoniti zastopnik tožeče stranke „okoli teh stvari“ (vsebine pogodbe, op. višjega sodišča) pogajala, vendar pogodbe kasneje naj ne bi sklenila. Slednje ne drži, saj je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je M. veljavnost dogovora iz četrtega odstavka poglavja „Časovni okviri in nadomestila“ potrdil, kar velja tudi za tri plačila po 15.000,00 EUR, ki jih je tožena stranka tožeči plačala za vsako posamezno zaključeno fazo po navedeni pogodbi. Tako ni mogoče slediti pritožbenim ponavljanjem, da je bila predmet pogodbe zgolj prodaja delnic družbe M., d. d. Pravilen je namreč zaključek sodišča prve stopnje (v točki 17.), in sicer, da tudi v primeru, da so bila pričakovanja tožene stranke samo prodaja delnic družbe M., d. d., je skladno z zapisom v pogodbi uspešna transakcija tudi sklenitev kakršnekoli pogodbe o sodelovanju z družbo M., d. d., kot so primeroma naštete v četrtem odstavku poglavja „Časovni okvir in nadomestila“, pri čemer tožena stranka ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da sklenjena franšizna pogodba sodi v okvir „primerljivih sporazumov“.

10. Ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ustrezno pojasnilo, zakaj izpovedbam prič B. M. in B. K. ni sledilo. Glede slednje je obrazložilo, da se ni spomnila za odločitev relevantnih okoliščin, kar pa ne pomeni, da le-teh ni bilo, kot to zmotno meni pritožba. Glede pričevanja B. M. je sodišče prve stopnje na več mestih obrazložitve navedlo, da je njegovo izpoved prepričljivo, jasno in brez izmikanja izpodbil zakoniti zastopnik tožeče stranke. Pri tem ne gre spregledati niti tega, da je tožena stranka sprva ugovarjala, da ji ni znana podlaga vtoževanega zneska, saj ni naročila nobenih storitev, M., ki je pogodbo podpisal, pa naj ne bi bil niti zastopnik, niti prokurist ali druga oseba, pooblaščena za zastopanje tožene stranke. Tudi zaradi spreminjanja ugovornih navedb ni mogoče trditi, da je M. pričevanje prepričljivejše od pričevanja zakonitega zastopnika tožeče stranke, še zlasti, ker so izjave slednjega skladne tudi z listinskimi dokazi.

11. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala zavrnitve vtoževanega računa, višje sodišče opozarja, da slednje za odločitev ni bistvenega pomena. Tudi v primeru, da bi bil račun zavrnjen, to ne pomeni, da tožeča stranka ne more dokazovati dejstev, vsebovanih v njem; zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev je v takem primeru na njeni strani. Tožena stranka pa je tista, ki lahko utemeljenost tožbenega zahtevka, katerega podlaga je sporni račun, izpodbija s trditvijo, da je računu utemeljeno ugovarjala. Zgolj zaradi v tem delu neobrazložene ugotovitve sodišča prve stopnje, dejansko stanje ni niti napačno ugotovljeno, niti ni podana kršitev iz 340. člena ZPP.

12. Pritožba v delu, v katerem sodišču prve stopnje neutemeljeno očita napačne zaključke glede vsebine Izjave o zaupnosti varovanja zaupnih informacij, ponovno navaja, da je bil (edini) namen, ki sta ga imeli pravdni stranki v času podpisa sporne pogodbe, prodaja delnic družbe M., d. d. Slednje iz navedene Izjave ne izhaja, tudi sicer pa višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da si tožena stranka v tem sporu prizadeva situacijo prikazati kot nesporazum (16. člen OZ). Za nesporazum namreč gre, kadar sta stranki prepričani, da se strinjata, dejansko pa je med njima nesporazum o naravi pogodbe ali o podlagi ali predmetu obveznosti, za kar v konkretnem primeru tudi po oceni višjega sodišča ne gre. Obe stranki sta podpisali isti dokument in s tem izrazili enako voljo, pri čemer sta se glede vsebine dogovarjali, toženi stranki je bila pogodba poslana že 24. 9. 2007 in podpisana šele 9.10.2007, kar pomeni, da je imela dovolj časa, da se z vsebino podrobno seznani oziroma sklenitev pogodbe zavrne, v kolikor se z njo ni strinjala. Dogovor, kakršen je izjavljen, ne pušča dvomov o naravi, podlagi in predmetu (medsebojnih) obveznosti, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, prav tako pa višje sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da je tožena stranka 9.10.2009 podpisala le sprejem predmetne listine, pri čemer tudi sicer ni pojasnjeno, zakaj bi bilo potrebno prejem listine pisno potrjevati s podpisom in ob prisotnosti obeh pravdnih strank.

13. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je izrek sodbe v stroškovnem delu glede teka obresti v nasprotju z obrazložitvijo, višje sodišče pojasnjuje: rok za izpolnitev dajatve je petnajst dni, pri čemer rok za izpolnitev začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev (313. člen ZPP). To velja tako za prisojeni denarni znesek, kot tudi za stroške postopka, vključno z obrestmi. Ker paricijski rok natančno določa že zakon, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej pojasnjevati, zakaj je začetek roka za plačilo stroškov vezalo na prejem prepisa sodbe.

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.