Jedro

Vsaka od strank si v bistvenem drugače razlaga dejstvo, ali je z izjavo tožene stranke detektivu, ki jo vsebuje detektivsko poročilo, tožena stranka pripoznala dolg po prvi in po drugi posojilni pogodbi in je posledično s tem takrat prišlo do pretrganja zastaranja za posamezno pogodbo ali ne.

Plačilo toženca, ki ga dokazujejo potrdila o plačilu, na katerih je podpisan posojilodajalkin mož (zdaj tožnik), povsem izpolnjuje pogoje za pravno kvalifikacijo ravnanja kot priznanje dolga po drugem odstavku 364. člena OZ. Kot izhaja iz Komentarja OZ, zakon zgolj primeroma navaja aktivnosti dolžnika, ki lahko pomenijo pripoznavo dolga, pri čemer je bistveno, da je iz konkludentnega ravnanja nesporno razvidna pravna podlaga terjatve, ki jo dolžnik pripozna.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 2.296,53 EUR, v preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženi stranki v višini 383,58 EUR.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V bistvenem izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o zastaranju posojilne pogodbe z 20.4.2000, ker je napačno ocenilo izjavo tožene stranke, dano detektivu, in posledično napačno ugotovilo, da se je pripoznava dolga tožene stranke v razgovoru z detektivom nanašala samo na dolg po posojilni pogodbi, sklenjeni 9.4.1998, in ne tudi na dolg po posojilni pogodbi z 20.4.2000. Posledično je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj za pretrganje zastaranja zadošča, da dolžnik pripozna dolg po temelju, brez navedbe višine. V primeru dvoma v jasnost zapisa v detektivskem poročilu bi moralo sodišče izvesti s strani tožeče stranke predlagan dokaz neposrednega zaslišanja detektiva R. R. Ker tega ni storilo, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožeča stranka nadalje izpodbija pravilnost dokazne ocene sodišča glede delnih plačil tožene stranke z 10.11.2002 in 5.9.2007, da se slednja nanašajo le na račun prve posojilne pogodbe (z 9.4.1998) in so pretrgala zastaranje samo v zvezi z njo, kljub temu, da po stališču tožeče stranke iz potrdil jasno izhaja, da so se plačila nanašala na obe pogodbi. Ker je sodišče napačno štelo, da je tožena stranka poravnavala dolg samo po prvi pogodbi, je napačno obračunalo tudi višino preostalega dolga in napačno štelo, da so obresti glede nevrnjenega dela dolga prenehale teči s 1.1.2002. Po pritožbenem stališču je zaradi napačne odločitve o temelju zahtevka napačna tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbi je priložena tudi lastnoročno napisana izjava tožeče stranke, v kateri v bistvenem prav tako izpodbija dokazno oceno glede ugotovitve zastaranja druge pogodbe in predlaga forenzični oziroma grafološki preizkus podpisov tožene stranke na potrdilih o plačilu in pogodbi z 20.4.2000. 3. Tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in navaja, da je terjatev v celoti zastarala, torej po obeh pogodbah, in da je sodišče nepravilno ugotovilo, da je prišlo do pretrganja zastaranja terjatve po posojilni pogodbi z 9.4.1998. Dokazna ocena sodišča je zmotna, saj tožena stranka detektivu ni priznala nobenega dolga, potrdila o plačilih pa so prirejene listine, saj na njih do leta 2012 ni podpisa toženca, zato ne izkazujejo pretrganja zastaranja po navedeni pogodbi. Nadalje sta potrdili z 10.11.2002 in 5.9.2007, upoštevajoč njune datume, prirejeni z očitnim namenom sklicevanja na pretrganje. Tožena stranka še navaja, da je bila posojilodajalka po obeh posojilnih pogodbah žena tožeče stranke, medtem ko iz trditvene podlage izhaja, da naj bi tožena stranka denar ves čas vračala tožeči stranki, ki pa v kritičnem času sploh ni bila upnik, saj je do cesije prišlo šele v letu 2016. Z domnevnimi plačili tožena stranka tako sploh ne bi mogla priznati dolga, saj lahko skladno z drugim odstavkom 341. člena Obligacijskega zakonika (OZ) dolžnik dolg pripozna le upniku. Končno tožena stranka v pritožbi še opozarja, da bi sodišče vprašanje pretrganja zastaranja moralo presojati po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času sklenitve obeh posojilnih pogodb.

4. Obe stranki sta na pritožbi odgovorili. V svojih odgovorih predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne strani zavrne in prerekata pritožbene navedbe nasprotne strani.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo obstoj dveh posojilnih pogodb med posojilodajalko (ženo tožeče stranke) in toženo stranko, in sicer posojilno pogodbo z 9.4.1998 (v nadaljevanju: prva pogodba) ter posojilno pogodbo z 20.4.2000 (v nadaljevanju: druga pogodba). Nadalje je ugotovilo, da je s cesijo z 12.9.2016 (A2) posojilodajalka vse terjatve do tožene stranke prenesla na svojega moža, to je na tožečo stranko. Za obe navedeni pogodbi je sodišče pravilno ugotovilo, da skladno s 346. členom OZ zanju velja splošni petletni zastaralni rok. Pri presoji zastaranja je ugotovilo pretrganje zastaranja obveznosti iz prve posojilne pogodbe zaradi pripoznav dolga, ki jih izkazujejo: potrdila o plačilu s 6.4., 7.5. in 3.6.1999 (A39, A40, A41), izjava tožene stranke detektivu v letu 2001 (detektivsko poročilo je datirano na dan 23.4.2001, A29) in nadaljnja potrdila o plačilu z 10.11.2002 (A46), 5.9.2007 (A44), 2.8.2012 (A45), 1.5.2013 (A38), 10.6.2013 (A37), 2.7.2013 (A42) in 16.9.2013 ( A25). Potrdila o plačilih, izdana do leta 2012, vsebujejo zgolj podpis tožeče stranke, medtem ko vsa nadaljnja potrdila vsebujejo podpis obeh pravdnih strank. V zvezi z drugo pogodbo je sodišče ugotovilo, da z izjavo tožene stranke, dano detektivu leta 2001, do pretrganja zastaranja ni prišlo, niti pretrganja zastaranja ne predstavlja potrdilo o plačilu z 10.11.2002, zato je zastaralni rok tekel naprej in je terjatev po navedeni pogodbi zastarala v letu 2005. Vsa nadaljnja potrdila o plačilih, ki naj bi se po navedbah tožeče stranke nanašala na obe pogodbi, pa ne predstavljajo pisne pripoznave, ki se skladno s prvim odstavkom 341. člena OZ zahteva za odpoved zastaranju zastarane obveznosti. Vsaka od strank si v pritožbi v bistvenem drugače razlaga dejstvo, ali je z izjavo tožene stranke detektivu, ki jo vsebuje detektivsko poročilo z 23.4.2001 (A29), pripoznala dolg po prvi in po drugi posojilni pogodbi in je posledično s tem takrat prišlo do pretrganja zastaranja za posamezno pogodbo ali ne.

Glede pritožbe tožeče stranke

7. Tožeča stranka zgoraj opisane zaključke glede ugotovitve zastaranja druge posojilne podobe graja neutemeljeno. Po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba poglobljeno in obrazloženo utemeljuje razloge za ugotovitev zastaranja terjatve po drugi pogodbi, sodišče pa v točkah 58, 59 in 60 izpodbijane sodbe obrazloženo pojasni svojo dokazno oceno glede (v detektivskem poročilu povzete) izjave tožene stranke, da je najprej dolg (sicer s pripombami) priznala in potem navajala nezmožnost plačila. Navedeni zapis v detektivskem poročilu je po presoji prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem naj bi tožena stranka dala pripombe, preveč nejasen in nespecificiran, zato ni moglo zaključiti, da je tožena stranka pripoznala dolg (tudi) po drugi pogodbi. Pritožbeno sodišče pri tem izpostavlja, da v pravdnem postopku velja dokazni standard prepričanja, kar pomeni, da mora biti sodišče o posameznem dejstvu prepričano, da ga lahko smatra kot resnično. Pri tem je dokazno breme izkazovanja zatrjevanega dejstva na tisti stranki, ki je takšno dejstvo (v obravnavanem primeru je to pripoznava dolga po drugi pogodbi in posledično pretrganje zastaranja terjatve iz druge pogodbe) zatrjevala, torej je bilo na tožeči stranki. Zgolj s predložitvijo listine detektivskega poročila tožeča stranka pripoznave dolga in pretrganja zastaranja po drugi pogodbi ni izkazala. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča zato utemeljeno ostalo v dvomu in skladno s tem pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, ki izhaja iz 215. člena ZPP. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožeča stranka v postopku za razjasnitev detektivskega poročila sicer predlagala tudi zaslišanje detektivskega pomočnika A. A. (čeprav šele potem, ko je bil utemeljeno zavrnjen kot nerelevanten dokazni predlog za zaslišanje detektiva R. R., do česar se pritožbeno sodišče sicer opredeljuje v točki 9 te sodbe), vendar je tak dokazni predlog podala prepozno in bila zato prekludirana, prvostopenjsko sodišče pa pravilno takšnega dokaznega predloga ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče dokazni oceni in presoji prvostopenjskega sodišča glede detektivskega poročila v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi v celoti pritrjuje, saj je celovita, logična, konsistentna in skladna s procesnimi pravili o dokazovanju. Končno, tožeča stranka v pritožbi tudi ne navaja ničesar takega, kar bi narekovalo možnost drugačne presoje spornih dejstev priznanja dolga in pretrganja zastaranja terjatve po drugi pogodbi.

8. Enako stališče pritožbeno sodišče zavzema glede pritožbenih navedb, ki izpodbijajo dokazno oceno o nadaljnjih delnih plačilih. Vsa potrdila do leta 2012 ne vsebujejo podpisa tožene stranke, vsebujejo pa zapis, da je toženec »plačal za posojilno pogodbo od 9.4.1998 in pogodbo od 20.4.2000«. Iz 61.-70. točke izpodbijane sodbe izhaja utemeljena obrazložitev sodišča, da navedena potrdila štejejo kot dovolj prepričljiv dokaz za (ponovno) pretrganje zastaranja terjatve iz prve pogodbe, ne pa tudi iz druge pogodbe, saj je slednjo tožena stranka leto prej detektivu zanikala, drugih dokazov razen nepodpisanega potrdila o plačilu pa tožeča stranka ni predložila. Potrdila, izdana v letu 2012 in kasneje, ki sicer vsebujejo tudi podpis tožene stranke, pa so še vedno premalo jasna, da bi lahko štela za pisno pripoznavo, ki je sicer potrebna za priznanje zastarane terjatve po 341. členu OZ. Takšni dokazni oceni in presoji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, pritožbene navedbe pa ne utemeljujejo drugačne dokazne presoje. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je potrebno odsotnost podpisa tožene stranke na potrdilu z 10.11.2002 presojati strožje, kot na potrdilih iz leta 1999 (A39-A41), ko je bila med strankama sklenjena zgolj prva pogodba, obstoj katere med strankama ni bil sporen, medtem ko je bil v letu 2002 že sporen obstoj druge pogodbe. Hkrati pa se strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da potrdila, izdana s strani tožeče stranke po letu 2012, ki sicer vsebujejo podpis tožene stranke, ne zadoščajo za pisno pripoznavo zastarane obveznosti (po drugi pogodbi) skladno s 341. členom OZ.

9. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe o absolutni bistveni kršitvi postopka s tem, ko sodišče ni izvedlo s strani tožeče stranke predlaganega dokaza zaslišanja detektiva R. R. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem sklepu (točka 33 izpodbijane sodbe) jasno obrazložilo razlog, zaradi katerega detektiva R. R. ni zaslišalo, in sicer, ker ta sploh ni bil neposredno v komunikaciji s toženo stranko. Navedeno izhaja tudi iz samega detektivskega poročila (A29), na katerem je zapisano, da je postopek vodil pomočnik detektiva A. A. Tudi sicer (obrazložena) zavrnitev dokaza ne predstavlja absolutne bistvene kršitve dokaznega postopka. Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP zavrne dokaz, ki je nepotreben, ker je dejstvo dokazano, nerelevaten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali, ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotavljanje ločenega dejstva (J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 357 in 358).

10. Neutemeljene in tudi sicer neobrazložene ter zgolj navržene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da obresti glede nevrnjenega dela dolga niso prenehale teči s 1.1.20021. Odločitev prvostopenjskega sodišča glede teka zamudnih obresti je pravilna, pritožbeno sodišče pa v izogib ponavljanju razloge prvostopenjskega sodišča v bistvenem pojasnjuje, da je v letu 2002 veljal OZ, ki je v 376. členu uzakonjal načelo ne ultra alterum tantum, po katerem (zamudne) obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, a ne plačanih obresti doseže glavnico. Navedeno določilo se je skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/2004 z dne 2. 3. 2006 uporabljalo tudi za razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo OZ (to je pred 1.1.2002), torej tudi za obravnavano prvo posojilno pogodbo med pravdnima strankama. Res je, da je bila omenjena določba z novelo OZ-A (Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št.40-2169/2007) črtana, vendar pa je novela začela veljati šele 22.5.2007, zato se glede na ustavno načelo prepovedi retroaktivnosti (155. člen Ustave RS) ne more uporabljati za primere, ko so zamudne obresti dosegle višino glavnice pred začetkom veljavnosti OZ-A. Da je potrebno v primeru, ko je nastopil trenutek, ko je vsota zapadlih pa neplačanih zakonskih zamudnih obresti dosegla glavnico pred uveljavitvijo OZ-A, upoštevati načelo ne ultra alterum tantum izhaja tudi iz prakse Vrhovnega sodišča RS.2 Glede na izračun, ki je priložen izpodbijani sodbi, so zamudne obresti glavnico dosegle 31.7.2002, torej pred začetkom veljavnosti OZ-A, oziroma, ko je omenjeno načelo še veljalo za zamudne obresti. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o prenehanju teka zamudnih obresti na dan 31.7.2002 pravilna. Pravilna je tudi odločitev o stroških, saj je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o temelju in višini zahtevka.

11. Glede predloga tožeče stranke v njeni lastno napisani izjavi, ki je priložena pritožbi, da se opravi forenzični oziroma grafološki pregled podpisov na drugi pogodbi in na potrdilih o plačilih, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tak dokazni predlog prvostopenjsko sodišče obrazloženo zavrnilo, saj se je o podpisovanju in sestavi druge pogodbe in potrdil o plačilu dovolj prepričalo že z zaslišanjem tožeče stranke. Pritožbeno sodišče sledi takšnim zaključkom prvostopenjskega sodišča in dodatno pojasnjuje, da obstoj in pristnost podpisa tožene stranke na pogodbah in potrdilih (ki ta podpis vsebujejo) sploh ni vprašljiv, kot tudi ni razlog za takšno odločitev prvostopenjskga sodišča, ki jo tožeča stranka v pritožbi napada. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo obstoj druge pogodbe (torej, da je pogodbo res podpisala tožena stranka), kot tudi veljavnost potrdil o plačilih, ki vsebujejo podpis tožene stranke (to so potrdila od leta 2012 dalje) in v obrazložitvi jasno navedlo, da navedbam tožene stranke glede nepristnosti teh podpisov ni sledilo, saj je izpovedbo tožene stranke ocenilo kot izmotavanje in izogibanje obveznostim v zavedanju, da v konkretnem postopku tožeča stranka nosi precej težko dokazno breme. Je pa prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da potrdil, ki vsebujejo podpise tožene stranke, ni mogoče šteti kot pisno pripoznanje zastaranje terjatve (341. člen OZ), ki je nastopilo v letu 2005. Glede pritožbe tožene stranke

12. Tudi tožena stranka v svoji pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča, in sicer glede zanjo neugodne ugotovitve sodišča, da je prišlo do pretrganja zastaranja prve pogodbe skladno s 364. členom OZ. Pritožbene navedbe o tem, da je dokazna ocena zmotna in protispisna so neutemeljene. Pritožbeno sodišče sledi dokazni oceni in presoji prvostopenjskega sodišča, da je do pretrganja zastaranja prve pogodbe prišlo kljub odsotnosti podpisa tožene stranke na prvih petih potrdilih o plačilu in da vsa nadaljnja potrdila, ki vsebujejo podpis, niso ponarejena. Odsotnost podpisa na potrdilih iz leta 1999 je prvostopenjsko sodišče utemeljeno presojalo manj strogo, saj so zaslišanja obeh pravdnih strank in prič D. D. in E. E. pokazala, da so si bili v bližnjih odnosih (tožena stranka je pri tožeči stranki nekaj časa celo živela), prav tako pa je v letu 1999 med njima obstajala zgolj ena posojilna pogodba, katere obstoj oziroma veljavnost ni bila sporna. Glede presoje pravilnosti dokazne presoje listinskega dokaza detektivskega poročila se pritožbeno sodišče sklicuje na točko 7 te sodbe in dodaja, da pritožbene navedbe tožene stranke ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne izpodbijajo.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožena stranka z domnevnimi plačili niti ni mogla priznati dolga tožeči stranki, saj slednja v času izdaje potrdil sploh ni bila upnica po prvi pogodbi (do cesije je namreč prišlo šele v letu 2016). Že gramatikalna razlaga drugega odstavka 364. člena OZ kaže na to, da zakon le primeroma našteva, katera vsa ravnanja dolžnika se smatrajo za pripoznavo dolga in da načinov pripoznave dolga zakon ne našteva taksativno. Iz tega sledi, da pripoznava dolga kot ravnanje dolžnika ni nujno direktno dana upniku, zlasti pri takšnih dejanskih okoliščinah, kot so bile podane v konkretnem primeru. Kot že omenjeno je dokazni postopek namreč pokazal, da je tožnik zakonec posojilodajalke in da je bil navzoč pri dogovarjanju o sklenitvi ter pri sklenitvi prve pogodbe, da je bil posojen denar skupni denar zakoncev, toženec pa je pri zakoncih tudi živel in so imeli bližnje, prijateljske odnose. Dokazni postopek je tudi pokazal, da je toženec ves čas vedel, da je posojilodajalkin mož »vpet« v posojilno razmerje in je v njem sodeloval. Upoštevajoč navedene dejanske okoliščine, plačilo toženca, ki ga dokazujejo potrdila o plačilu, na katerih je podpisan posojilodajalkin mož (zdaj tožnik), povsem izpolnjuje pogoje za pravno kvalifikacijo ravnanja kot priznanje dolga po drugem odstavku 364. člena OZ. Kot izhaja iz Komentarja OZ3, zakon zgolj primeroma navaja aktivnosti dolžnika, ki lahko pomenijo pripoznavo dolga, pri čemer je bistveno, da je iz konkludentnega ravnanja nesporno razvidna pravna podlaga terjatve, ki jo dolžnik pripozna. Za plačila, dana na podlagi potrdil o plačilih v letu 1999, izjavi, dani detektivu v letu 2001, in pri vseh nadaljnjih potrdilih o plačilih, je podlaga terjatve, to je prva pogodba, nesporno razvidna in logična. Vsled navedenemu pritožbeno sodišče zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je z navedenimi ravnanji tožene stranke prišlo do pretrganja zastaranja terjatve po prvi pogodbi.

14. Nerelevantne so tudi pritožbene navedbe, da bi prvostopenjsko sodišče za presojo pretrganja zastaranja moralo uporabiti določbe ZOR. Pravilna je sicer pritožbena navedba, da slednje niti ni ključno, saj so določbe ZOR glede pretrganja zastaranja v zvezi s pripoznavo dolga enake določbam OZ. Tudi sicer pa je za presojo vprašanja pretrganja zastaranja in pripoznave dolga od 1.1.2002 dalje, ko je začel veljati OZ, pravilna uporaba slednjega, saj je trenutek, ko so nastale okoliščine za uporabo navedenih institutov, nastopil v času veljave OZ.

15. Ker torej pritožbene navedbe niso utemeljene, podane pa niso niti absolutne bistvene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Ker stranki s pritožbami nista uspeli, krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Pritožnik v pritožbi navaja datum 1.1.2002, pri čemer gre verjetno za pomoto, saj je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je vsota zapadlih pa neplačanih obresti presegla glavnico na dan 31.7.2002 (82. točka izpodbijane sodbe). 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 742/2006 z dne 19.3.2009. 3 V. Kranjc, v: M. Juhart, N. Plavšak in drugi: Komentar Obligacijskega zakonika, 2. knjiga (2003), str. 501,502.