Jedro

Ker v obravnavanem primeru predlagateljica zatrjuje mejo med parcelo, ki v naravi predstavlja pot in je javno dobro, in sosednjimi parcelami, tej meji pa pritožnika oporekata, med udeleženci obstoji spor o meji. V primeru spora ima vsak od lastnikov zemljišč, med katerimi je meja sporna pravni interes za sodno ureditev meje, torej tudi predlagateljica. Logična posledica pravila, da se v nepravdnem postopku določi meja, ki je sporna, je nadaljnji sklep, da se določi meja med sosednjimi zemljišči le v tistem delu, v katerem je sporna, ne pa tudi v preostalem. Glede na to, da se po določbi 44. člena SPZ lastninska pravica na javnem dobru ne more pridobiti s priposestvovanjem, katerega sta posredno uveljavljala toženca s trditvami o uživanju spornega mejnega prostora, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da dokazana močnejša pravica predlagateljice, ki je uveljavljala mejo javnega dobra po katastru. Ureditev meje po kriteriju zadnje mirne posesti pa glede na pojasnjen vrstni red kriterijev urejanja meje ne pride v poštev.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo mejo med parcelo št. 237, vpisano v vl. št. 572 k.o. T., kot javno dobro in parcelama št. 1/38 in 1/125, vpisanima v vl. št. 296 k.o. T., v solasti prvega nasprotnega udeleženca in druge nasprotne udeleženke, vsakega do 1/2 ter parcelo št. 239, vpisano v vl. št. 254 k.o. T., last četrte nasprotne udeleženke, tako da poteka meja od na skici izmere z dne 24.6.2004, ki je sestavni del sklepa, označene točke L v ravni liniji do točke M, nato v ravni liniji v dolžini 18,93 m do točke A, kjer se lomi ter gre nato v ravni liniji v dolžini 3,74 m do točke B, kjer se ponovno lomi in gre v ravni liniji do točke D. Vrednost spornega mejnega prostora (10 m2) je določilo na 50.000,00 SIT. Glede skupnih stroškov je odločilo, da morata prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka povrniti predlagateljici

49.766,00 SIT stroškov, četrta nasprotna udeleženka pa 40.718,00 SIT stroškov, glede drugih stroškov pa, da jih krije vsaka stranka sama.

Proti odločitvi o glavni stvari sta vložila pravočasno pritožbo prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka. Uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Ur. l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP (Ur. l. SRS, št. 30/86 - do Ur. l. RS, št. 131/2003) in predlagata razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da predlagateljica dejansko nima pravnega interesa za sodno določitev meje. V mejnem ugotovitvenem postopku leta 1996 je geodet B. postavil mejnike v točki C in v točki 60 cm vzhodno od sedanje točke A. S takšno mejo se nista strinjali tretja in četrta nasprotna udeleženka, zato bi morali onidve sprožiti ta postopek. Če se je predlagateljica vmešala v sosedski spor, bi bilo oportuno, da bi sprožila mejni spor po celi dolžini parc. št. 237, ki je javno dobro in ne samo v spornem svetu. Katastrska meja je vedno potekala tako, da se je končala v točki C in v točki 60 cm vzhodno od točke A. Takšno mejo je v postopku določitve meje označil B. in z njo so se strinjali vsi, razen tretje in četrte nasprotne udeleženke.

Slednji sta na mejo s parcelo 49/2 postavili ograjo. In če bi od konca ograje potegnili ravno črto, bi se meja končala v točki C, ne pa v točki B. Iz skice je razvidno, da mejna črta od točke D do B ne poteka enako kot meja s parc. št. 49/2, po kateri sta tretja in četrta nasprotna udeleženka postavili ograjo. Meja, kot jo je določil izvedenec v tem postopku, je napačna in za 60 cm posega v njivo pritožnikov. O razhajanju med mejo, ki sta jo označila angažirana izvedenca I. in B., izpodbijani sklep nima razlogov. Določena meja je za 60 cm zamaknjena in je v nasprotju s katastrsko mejo. Sporni svet tretja in četrta nasprotna udeleženka uživata od točke D do C, ne pa od točke D do B. Izpodbijani sklep nima odločilnih razlogov o tem, iz česa je sodišče sklepalo na obstoj močnejše pravice, in kaj je tisto, kar je bilo odločilno za odločanje na ta način. Podatkov o meji iz leta 1972 v spisu ni. Po navedbah B. naj bi bila ta izmera uradna katastrska izmera, ki bi morala biti osnova za določitev katastrske meje. Iz izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, ali se izmere iz leta 1972, 1996 in sedanja izmera ujemajo ozirama v čem se razhajajo, zato ga ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker lastniki parc. št. 1/37 niso sodelovali v postopku vse do izdaje izpodbijanega sklepa, pa bi v skladu z določbo 131. in 132. člena ZNP morali, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Proti tistemu delu sklepa, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka, je vložila pritožbo četrta nasprotna udeleženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga takšno spremembo izpodbijanega dela sklepa, da bi morala vse stroške plačati prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da spora glede meje nista povzročili tretja in četrta nasprotna udeleženka, pač pa prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka, ki sta si začela lastiti javno dobro. Pritožnica in tretja nasprotna udeleženka sta soglašali z mejo, kot jo je zatrjaval predlagatelj in je določena. Ker sta sporno razmerje povzročila prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka, bi morala onadva trpeti vse stroške postopka, vključno s stroški pooblaščencev pritožnice in tretje nasprotne udeleženke.

Na vročeni pritožbi noben udeleženec ni odgovoril. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi prvega nasprotnega udeleženca in druge nasprotne udeleženke:

Postopek za ureditev meje (14. poglavje ZNP) je izrazito sporni nepravdni postopek v dispoziciji udeležencev. Predpostavka za uvedbo postopka je, da je meja sporna (131. člen ZNP). Ker v obravnavanem primeru predlagateljica zatrjuje mejo med parcelo, št. 237 k.o. T., ki v naravi predstavlja pot in je javno dobro, in sosednjimi parcelami, tej meji pa pritožnika oporekata, med udeleženci obstoji spor o meji. V primeru spora pa ima vsak od lastnikov zemljišč med katerimi je meja sporna, pravni interes za sodno ureditev meje, tudi predlagateljica. Ni relevantno, kdo od udeležencev neuspešno končanega postopka prenosa posestnih mej parc. št. 237 k.o. T. ni soglašal s pokazano mejo, pač pa spornost meje. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da predlagateljica nima pravnega interesa za ta postopek.

Logična posledica pravila, da se v nepravdnem postopku določi meja, ki je sporna, je nadaljnji sklep, da se določi meja med sosednjimi zemljišči le v tistem delu, v katerem je sporna, ne pa tudi v preostalem. Ker meja med točkami K-L in D-E-F-G skice izmere, ki je sestavni del sklepa, ni sporna, pač pa meja med točkami L-M-A-B-C-D skice izmere, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo, je odveč govoriti, da bi bilo oportuno v nepravdnem postopku odločiti tudi o nespornem delu meje po celi dolžini parc. št. 237 k.o. T.. Pritožnica pa lahko (če meja ni dokončna) predlaga ureditev nespornega dela meje med parc. št. 237 k.o. T. in delom parc. št. 1/38 ter parc. št. 52, obe k.o. T., v upravnem postopku ureditve meje (prim. 15., 16. in 17. člen ter nadaljnje tretjega poglavja Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot - ZENDMPE, Ur. l. RS, št. 87/02).

V skladu z določbo 77. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ (Ur. l. RS, št. 87/02) kriterijev za ureditev meje (močnejša pravica, zadnja mirna posest, pravična ocena) sodišče ne more izbirati v poljubnem vrstnem redu, temveč si mora prizadevati, da ob določenih predpostavkah reši mejni spor predvsem na podlagi močnejše pravice.

Če to ni mogoče, mora mejo urediti po zadnji mirni posesti, na koncu pa lahko uporabi kriterij pravične ocene. Primarni kriterij je po prvem odstavku 77. člena SPZ močnejša pravica. Po kriteriju zadnje mirne posesti (uživanja), ki sta ga predlagala pritožnika, se lahko določi meja pri vrednosti mejnega prostora, ki ne presega 400.000,00 SIT (obravnavani primer), samo v primeru, če močnejša pravica ni dokazana (četrti odstavek 77. člena SPZ). V obravnavanem primeru je tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazana močnejša pravica predlagateljev. Sodišče je moralo v tem postopku najprej ugotoviti staro mejo, nato pa, ali za premik meje obstaja pravna podlaga ali pa je posledica samovoljnega ravnanja enega od mejašev. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo (kot staro) mejo po katastru (ki je bila vzpostavljana na podlagi podatkov nove katastrske izmere mesta Brežice iz leta 1970-1972), kot jo je pokazal izvedenec geodetske stroke I. I. (glej izvedeniško mnenje na red. št. 39 in 62 spisa).

Glede na to, da se po določbi prvega odstavka 44. člena SPZ lastninska pravica na javnem dobru ne more pridobiti s priposestvovanjem, katerega sta posredno uveljavljala toženca s trditvami o uživanju spornega mejnega prostora, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je predlagateljica, ki je uveljavljala mejo javnega dobra po katastru, izkazala močnejšo pravico. Ureditev meje po kriteriju zadnje mirne posesti pa glede na pojasnjeni vrstni red kriterijev urejanja meje ne pride v poštev. Izpodbijani sklep torej vsebuje razloge o tem, zakaj in kako je odločeno po kriteriju močnejše pravice.

Iz podatkov spisa je razvidno, da se pritožnika s pokazano mejo nista strinjala v točkah A in B, ampak sta se sklicevala na začasna mejna znamenja, ki so bila postavljena s strani geodeta S. B. (na skici izmere točka C in točka, ki naj bi bila od točke A oddaljena 60 cm proti vzhodu) v neuspešno končanem postopku prenosa posestnih mej za parcelo št. 237 k.o. T.. Na izrecno vprašanje sodišča, ali predlagata nove meritve po drugem izvedencu, sta to odklonila (iz česar je sklepati, da sta s postavljenim izvedencem soglašala) in predlagala določitev meje po uživanju (glej drugo stran zapisnika o naroku z dne

24.5.2004, red. št. 57 spisa). Če pritožnika s pokazano katastrsko mejo nista soglašala, bi morala predlagati drugega izvedenca geodetske stroke. Ker tega nista storila, se po oceni pritožbenega sodišča neutemeljeno sklicujeta na nepravilno ugotovljeno katastrsko mejo. Poleg tega so bila mejna znamenja, postavljena s strani geodeta S. B. v upravnem postopku le začasna, udeleženci z njihovo postavitvijo niso soglašali in tudi sam S. B. je izpovedal, da je naknadno drug geodet ugotovil drugačno mejo, kot jo je sam (prim.

prilogo C1, C2, A3, A5 ter izpoved priče S. B. na list. št. 67 in 68 spisa). Iz teh razlogov, in ker je izvedensko mnenje izvedenca I. I. prepričljivo, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo katastrski meji, kot je pokazal izvedenec I. I.. Razloge v zvezi s tem, zakaj je sledilo izvedencu I. I. in ne S. B., je pojasnilo na četrti strani izpodbijanega sklepa. Ne glede na to, da v spisu ni izmer iz leta 1970-1972, se izpodbijani sklep da preizkusiti. Iz izvedenskega mnenja izvedenca I. I. je namreč razvidno, da je mejo vzpostavil prav na podlagi teh izmer. Sodišče pa tako ali tako nima znanja, da bi samo opravljalo primerjavo geodetskih izmer.

Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da za določitev meje med parc. št. 237 in 239. k.o. T. ni relevantno, kako poteka meja med parc. št. 239 in 49/2 k.o. T., ne glede na to, če je na meji teh dveh parcel postavljana lesena ograja, in če bi se ograja, ki bi se nadaljevala v ravni liniji od postavljene ograje, končala v točki C in ne v točki B skice izmere. Gre namreč za mejo med parcelama, ki se ne ureja v tem postopku.

Izkaže se, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP. Izpodbijani sklep namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, torej o tem, zakaj je sodišče štelo, da sta predlagatelja dokazala močnejšo pravico, pa tudi o tem, zakaj je upoštevalo mejo, ki jo je pokazal izvedenec geodetske stroke I. I., nima pa tudi drugih pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s

37. členom ZNP. Solastniki parc. št. 1/37 (M.L., J.P., M.P. Z.P in T.T.), ki se dotika v tem postopku določene meje, so namreč sodelovali v postopku. To je razvidno iz zapisnika o naroku z dne

11.12.2003 (red. št. 52 spisa) in zapisnika o naroku z dne 24.5.2004 (red. št. 57 spisa). Nasprotne pritožbene trditve so protispisne.

O pritožbi četrte nasprotne udeleženke: Postopek ureditve meje je praviloma v interesu vseh udeležencev. Zato velja v tem postopku glede skupnih stroškov posebno pravilo, po katerem udeleženci praviloma skupne stroške trpijo v sorazmerju z dolžino svojih meja (prvi stavek 139. člena ZNP). O skupnih stroških lahko sodišče izjemoma odloči drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji, ali drugi tehtni razlogi (drugi stavek 139. člen ZNP). Pritožbeno sodišče ne sledi pritožnici, da bi bilo treba o skupnih stroških odločiti po načelu krivde. Pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da sta za nastanek mejnega spora izključno kriva prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženka. Poleg tega pa v postopku prenosa posestih mej parcele št. 1/37 k.o. T. (glej prilogo C1) tudi sama pritožnica ni soglašala s tedaj pokazano mejo, in je očitno, da je bila meja sporna že pred tem postopkom. Ureditev meje je torej tudi v pritožničinem interesu in posledično odločitev o kritju skupnih stroškov v sorazmerju z doložino meja, pravilna.

Pritožbeni očitek, da bi ji morala prvi nasprotni udeleženec in druga nasprotna udeleženaka povrniti stroške zastopnja, pa je neutemeljen že iz razloga, ker pritožnica povrnitve teh stroškov ni zahtevala (prvi odstavek 163.člena ZNP v zvezi s 37. členom ZNP).

Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni in ker ni po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki jih je priglasila četrta nasprotna udeleženka, je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe in temelji na določbi prvega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 37. členom ZNP.