15. 12. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki ga po pooblastilu zakonite zastopnice B. B. - B. zastopa C. C., odvetnica v Z. Z., in Č. Č. - Č., ki jo zastopa C. C., odvetnica v Z. Z., na seji senata 30. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 929/2005 z dne 8. 6. 2005 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu št. I 2002/00511 z dne 11. 11. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V izvršilnem postopku je sodišče delno ugodilo ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi in izvršilni postopek ustavilo v delu, ki se nanaša na terjatev pritožnice (tedaj upnice) v znesku 32.731.977,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2002 do plačila, ter v delu, ki se nanaša na terjatev pritožnika (tedaj upnika), v znesku 600.000 SIT. V preostanku je ugovor dolžnika zavrnilo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika, le delno pa je ugodilo pritožbi pritožnice in izvršbo nadaljevalo tudi glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 10.000 SIT za obdobje od 20. 4. 1988 do 14. 9. 1992. Odločitev sodišč temelji na stališču, da pritožnika v odgovoru na ugovor dolžnika nista nasprotovala dolžnikovim navedbam, da je bil znesek 10.000 SIT plačan ob podpisu sodne poravnave in da je 18. 11. 2002 plačal preživnino v znesku 600.000 SIT, zaradi česar je sodišče štelo te ugovorne navedbe dolžnika za resnične.

2.Pritožnika zatrjujeta, da so jima bile z izpodbijano odločitvijo sodišča kršene pravice iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Navajata, da nista bila opozorjena, da morata v odgovoru na ugovor obrazloženo nasprotovati vsaki posamezni trditvi ugovora. Po njunem mnenju iz 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, in nasl. – ZIZ) izhaja, da se štejejo dolžnikove navedbe v ugovoru za resnične samo, če upnik odgovora na ugovor sploh ne vloži oziroma če ga vloži prepozno, nasprotno stališče pa je očitno napačno. Trdita, da sta že s samo vložitvijo odgovora na ugovor nasprotovala utemeljenosti ugovornih navedb. Sodišče naj bi ravnalo arbitrarno, ker ni izvedlo ustreznega dokaznega postopka in ugovora ni vsebinsko obravnavalo, temveč je štelo navedbe dolžnika za resnične. Pritožnika trdita tudi, da jima dokazilo o nalogu za plačilo preživnine ni bilo nikoli vročeno, niti ju sodišče ni seznanilo s tem, da bi samo pridobilo kakšno dokazno listino, zato se o njem nista mogla izjasniti. Zaradi navedenega naj bi jima bilo poseženo v pravico do izjave in pravico do pravnega sredstva. Pritožnika nasprotujeta tudi stališču Višjega sodišča, da je pritožbena navedba o tem, da zaradi nevročitve ustreznega dokazila ne moreta preveriti vračunanja zneska 600.000 SIT, nedopustna pritožbena novota. Trdita, da je to vprašanje materialnega prava, ki bi ga moralo Višje sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti.

B.

3.Vsebina 6. člena EKČP je zajeta v 22. in 23. členu Ustave, zato je Ustavno sodišče očitek pritožnikov o kršitvi te konvencijske pravice presojalo v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

4.Z vidika 22. člena Ustave bi lahko bile pomembne navedbe pritožnikov, da je očitno napačno in arbitrarno stališče sodišča, da je treba v odgovoru na ugovor nasprotovati posameznim ugovornim navedbam, sicer se štejejo za resnične. Očitek, da je odločitev sodišča očitno napačna in kot taka v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ne drži. Smisel odgovora upnika na ugovor je nasprotovanje dolžnikovim ugovornim navedbam, vložitev presplošnega odgovora na ugovor pa ne pomeni, da je upnik na navedbe iz ugovora odgovoril in jim je nasprotoval. Zato je sodišče glede na vsebino odgovora ter dejstvo, da sta pritožnika izrecno nasprotovala le eni izmed treh ugovornih navedb, razumno štelo, da pritožnika nista odgovorila na vse ugovorne navedbe. Oceno arbitrarnega ravnanja pa bi lahko Ustavno sodišče izreklo le v primeru, če sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti in bi bilo zato mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega izpodbijanima sklepoma ni mogoče očitati. Višje sodišče je razumno obrazložilo, zakaj dokazni postopek v zvezi z ugovorno trditvijo dolžnika o plačilu dela terjatve ni bil potreben. Zgolj dejstvo, da pritožnika s to ugotovitvijo ne soglašata, pa ne zadošča za sklep, da je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave.

5.Pritožnika sodišču prve stopnje očitata, da jima ni bilo vročeno dokazilo o nalogu za plačilo preživnine, niti ju sodišče ni seznanilo s tem, da je samo pridobilo to listino, zato naj bi jima bila kršena pravica do izjave in pravica do pravnega sredstva. Tudi če jima ta listina ni bila vročena, bi se o plačilu 600.000 SIT pritožnika lahko izrekla, saj je dolžnik sam v ugovoru natančno navedel, iz česa naj bi to plačilo izhajalo, ugovor pa jima je bil vročen. Zato za nobeno od navedenih kršitev ne gre.

6.Očitka o kršitvi 25. člena Ustave ni mogoče utemeljiti s trditvijo, da bi pritožbeno sodišče moralo nemožnost preverjanja vračunanja plačanega zneska 600.000 SIT obravnavati po uradni dolžnosti, ker gre za uporabo materialnega prava. Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja le, ali so bile z izpodbijano odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

7.Kako naj bi sodišči kršili 23. člen Ustave, pritožnika ne pojasnita, zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnika, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić