Jedro

Ožji družinski član (polnoletni otrok), ki z lastnikom stanovanja ni sklenil najemne pogodbe, uporablja stanovanje nezakonito (58. čl. SZ).

Izrek

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo tožencu, da je dolžan v 60-ih dneh izseliti se iz stanovanja št. 6 v II. nadstropju stanovanjske hiše v D. in v istem roku iz tega stanovanja odnesti vse svoje osebne stvari. Tožencu je še naložilo, da je dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 22.950,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh.

Ugotovilo je, da je tožnik lastnik stanovanja, toženec pa je njegov polnoletni sin. Ugotovilo je, da toženec stanovanje uporablja brez pravnega naslova, zato je ugodilo tožnikovemu zahtevku in naložilo tožencu izpraznitev tega stanovanja.

Zoper to sodbo je vložil pritožbo toženec. V pritožbi navaja, da je tožnik sicer res lastnik spornega stanovanja, saj je to stanovanje kupil od S. s pogodbo z dne 10.5.1993. O nakupu pa ni obvestil ne toženca ne svoje žene, to je toženčeve matere. Toženec ni vedel, da je tožnik lastnik, zato z njim ni mogel skleniti kakšne najemne pogodbe. S tožnikom in materjo živi v tem stanovanju že od rojstva, to je od leta 1954. Res ni bila sklenjena kakšna najemna pogodba, bil pa je sprejet ustni dogovor o skupni uporabi stanovanja med lastnikom stanovanja in uporabnikoma, to je ženo in sinom, saj vsi živijo v družinski skupnosti. O tem, da je bil sklenjen ustni dogovor, bi sodišče lahko zaslišalo kot pričo toženčevo mater O. S.. Toženec zato meni, da stanovanja ne uporablja nezakonito. Tožnik neprestano grozi toženčevi materi, zato se toženec iz tega stanovanja ne more izseliti tudi iz razloga, ker mora materi zaradi njenega slabega zdravja nuditi pomoč pri vsakodnevnem delu in ne more dopustiti, da bi mati živela brez njegove pomoči sama s tožnikom, ko je do nje agresiven.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretni zadevi gre za spor med lastnikom stanovanja in njegovim polnoletnim sinom o uporabi stanovanja, ki je last tožnika. Prejšnji Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR) je imel posebne določbe tudi o takšnih razmerjih, saj je v 22. členu določal, da lahko imetnik stanovanjske pravice le iz upravičenih razlogov zahteva izselitev uporabnikov (razen mladoletnih otrok in zakonca) iz stanovanja.

Stanovanjski zakon (SZ) pa posebnih določb o izselitvi ožjih družinskih članov nima. Prav tako ta zakon nima kakšnih določb o zaščiti uporabnikov. Za te razmere se tudi ne morejo uporabljati prejšnji predpisi, saj je ZSR prenehal veljati. V prehodnih določbah je SZ uredil le pravna razmerja po novem zakonu za prejšnje imetnike stanovanjskih pravic, ne pa tudi za ostale uporabnike, zato se ostali uporabniki ne morejo uspešno skicevati na kakšne posebne pravice, izvirajoče iz prejšne stanovanjske zakonodaje. Toženčeve pravice se zato lahko presojajo le po sedaj veljavnih predpisih. Toženec bi se zato lahko uprl tožnikovemu zahtevku le, če bi dokazal, da ima pravni naslov za bivanje v tožnikovem stanovanju. Tega pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni dokazal, saj pritožbene navedbe v tej smeri ne prepričajo. Pritožbene navedbe, da je bil sklenjen usten dogovor o uporabi stanovanja, so v nasprotju s toženčevo izpovedjo na glavni obravnavi, ko je zaslišan kot stranka povsem jasno izpovedal, da z očetom glede uporabe stanovanja nista sklenila nobenega dogovora (l.št. 8 spisa). Takšen dogovor bi bil tudi neobičajen, saj se razmerja med starši in polnoletnimi otroci, ki bivajo z njimi še po polnoletnosti, v praksi le izjemoma pogodbeno uredijo. V takšnih življenjskih situacijah se običajno ožji družinski člani ne dogovarjajo niti o trajanju niti o namenu uporabe stanovanjskih prostorov. Tudi za konkreten primer pritožba neprepričljivo in v nasprotju z zbranim dokaznim gradivom navaja, da je bil sklenjen ustni dogovor o uporabi stanovanja. Ker je toženec sam zaslišan kot stranka v dokaznem postopku obstoj takšnega dogovora zanikal, je nesmiselno dopolnjevanje dokaznega postopka z zaslišanjem matere kot priče, saj mati o dogovoru, ki se tiče toženca, ne more vedeti več od njega samega. Zato dopolnjevanje postopka z izvedbo tega dokaza po mnenju pritožbenega sodišča ni potrebno. Toženec tudi ne trdi, da bi plačeval najemnino. Če bi bila ustno dogovorjena najemna pogodba, pa bi moral zatrjevati in dokazati tudi, da je plačeval najemnino, saj bi se le v takem primeru lahko štela ustno sklenjena pogodba za realizirano. Toženec tega niti zatrjeval ni, kar dodatno dokazuje, da dogovora o najemu med njim in lastnikom ni bilo. Dejansko stanje je zato bilo v dosedanjem postopku že dovolj pojasnjeno. Pravilno pa je uporabljeno tudi materialno pravo. Toženec bi se lahko uspešno uprl izselitvi le, če bi s tožnikom sklenil najemno pogodbo. Ker najemna pogodba ni sklenjena, je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča o nezakoniti uporabi stanovanja, ki ima za posledico obveznost izselitve (člen 58 SZ). Zaradi pritožbenih navedb, da je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze tožnika in toženčeve matere, iz katerih bi se dalo razbrati, da stanovanje ni tožnikova izključna last in nadaljnih trditev, da živi tožnenec v skupnem gospodinjstvu z materjo, kar kaže, da najmanj materino soglasje za njegovo bivanje v stanovanju obstaja, je pritožbeno sodišče preiskusilo še, ali te okoliščine lahko kakorkoli vplivajo na toženčev položaj v tej pravdi. Prišlo je do zaključka, da zadošča za vložitev zahtevka za izpraznitev, da ga je vložil le eden od skupnih lastnikov (torej tožnik). Zato tudi kolikor se pritožnik sklicuje na mater, to na odločitev izpodbijane sodbe ne vpliva. Po 43. členu ZTLR ima namreč vsak solastnik oziroma skupni lastnik pravico tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče moralo neutemeljeno pritožbo toženca zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (368. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).