Jedro

V pravdo lahko vstopi pridobitelj pravice. Vstop v pravdo je mogoč le tako, da nova stranka stopi namesto stare stranke, ne poleg nje.

V primeru v času pravde opravljene odsvojitve v pravdi uveljavljane pravice se je treba držati relevančne teorije.

V skladu z relevančno teorijo mora tožeča stranka zahtevek prilagoditi, sicer bo njen zahtevek zavrnjen. Če v pravdi ostane nekdanji upnik, potem ni več upravičenec on, temveč že novi upnik. Uveljavljati ga ne more več kot upnik, saj to ni več. Zahtevek je torej treba spremeniti iz tega razloga. Če pa postane tožnik novi upnik, pa nima materialnopravnega temelja za to, da bi zahteval terjatev v korist nekdanjega (starega) upnika. To ne more ostati brez posledic za sam zahtevek, ki ga je potrebno spremeniti iz tega razloga.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka je uveljavljala zahtevke v zvezi z obnovo zgradbe v Ljubljani.

2. Tožbo je vložila družba G., d. o. o., kasnejša prva tožnica. V teku postopka je firmo spremenila v sedanjo. Ta je: F. d. o. o. (priloga A75). Ker se je za v odločitev v tej zadevi bistvenem časovnem obdobju uporabljala še firma G., d. o. o., bo prvo tožnico pritožbeno sodišče večinoma označevalo še s staro firmo.

3. V teku pravdnega postopka, vendar že po vročitvi tožbe toženi stranki, je G., d. o. o. odstopil v tem pravdnem postopku uveljavljane terjatve s pogodbo o odstopu terjatve z dne 7. 2. 2013 (priloga A74) na družbo E. d. o. o. (prvostopenjska sodba in sklep, r. št. 6). Tožena stranka je bila obveščena o odstopu terjatve z vlogo tožeče stranke z dne 26. 2. 2013 (prvostopenjska sodba in sklep, r. št. 6, obvestilo na l. št. 111 in 112). Z vlogo z dne 19. 6. 2013 je E. d. o. o. izjavil svojo željo, da bi vstopil v pravdo poleg G. d. o. o. 4. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo in sklepom (z dne 11. 11. 2015) dopustilo vstop E. d. o. o. v pravdo poleg F. d. o. o. (prej: G., d. o. o.). E. d. o. o. je tako postala druga tožnica. Prva tožnica je F. d. o. o. Materialnopravne zahtevke tožeče stranke je zavrnilo.

5. Zoper celotno odločbo je vložila obširno pritožbo tožeča stranka. V prvem delu pritožbe navaja, da je bila stranka postopka na strani tožeče stranke do konca glavne obravnave zgolj družba F. d. o. o. O procesni zahtevi za vstop v pravdo družbe E. d. o. o. naj bi namreč odločilo prvostopenjsko sodišče šele z odločbo. Tožena stranka ni nikoli dala privolitve za vstop E. d. o. o. v pravdo. Če bi sodišče menilo, da je zaradi vstopa E. d. o. o. v pravdo G. d. o. o. izgubil procesno upravičenje, potem bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva tožečo stranko opozoriti na to, ali vztraja pri svojem zahtevku. Po mnenju tožeče stranke za zahtevo po prilagoditvi tožbenega zahtevka ni pravnega temelja v zakonu.

6. Drugi del pritožbe se nanaša na odločitev o tožbenih zahtevkih. Ker za odločitev o pritožbi nima nobenega pomena, ga ta sklep ne povzema.

7. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo na temelju 1. odstavka 339. in 190. člena ZPP, izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. 8. Stečajni postopek nad prvim tožnikom se je začel 3. 2. 2016. Pritožba je bila vložena že pred začetkom stečajnega postopka in v tem času je bila plačana tudi sodna taksa. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Ob smiselni uporabi 2. odstavka 207. člena ZPP je pritožbeno sodišče vseeno odločilo o pritožbi.

9. Če v teku pravdnega postopka tožeča stranka odtuji v tej pravdi uveljavljano pravico, se pravdni postopek lahko konča med istima strankama (1. odstavek 190. člena ZPP). Ker so bile v tem pravdnem postopku uveljavljane terjatve prenesene na E. d. o. o., to samo po sebi ni bila ovira za nadaljevanje postopka med G. d. o. o. in Republiko Slovenijo (toženo stranko).

10. V pravdo lahko vstopi pridobitelj pravice. Vstop v pravdo je mogoč le tako, da nova stranka stopi namesto stare stranke, ne poleg nje. Glede tega je 2. odstavek 190. člena ZPP jasen. V to morata privoliti obe stranki (2. odstavek 190. člena ZPP). Če se je do pridobitve pravice s strani pridobitelja postopek vodil le med odsvojiteljem kot tožečo stranko in toženo stranko, morata torej z vstopom v pravdo soglašati tadva. V tej zadevi sta to G. d. o. o. in Republika Slovenija.

11. Odtujitev v pravdi uveljavljane pravice ne pripelje do sosporništva (191. člen ZPP). Zapisano ne velja le zato, ker je ureditev po 190. členu ZPP zaključena, temveč tudi zato, ker niso izpolnjene predpostavke za uporabo 191. člena ZPP.

12. Tožeča stranka je sicer utemeljeno opozorila na to, da tožena stranka ni dala svoje privolitve za vstop E. d. o. o. v pravdo. Vstop E. d. o. o. v pravdo bi bil mogoč le, če bi G., d. o. o. prenehal biti pravdna stranka. Prvostopenjsko sodišče ni nikoli opozorilo E. d. o. o., da ne more stopiti v pravdo poleg G., d. o. o., temveč le namesto njega. Ni jasno niti, ali je E. d. o. o. sploh pripravljen vstopiti v pravdo namesto G. d. o. o. (sedaj F. d. o. o.). Če je, bo v ponovljenem postopku moralo prvostopenjsko sodišče ravnati po 2. odstavku 190. člena ZPP, če bosta v vstop E. d. o. o. v pravdo privolila G. d. o. o. in Republika Slovenija.

13. Ker zaenkrat sploh še ni jasno, ali bo tožnik na strani tožeče stranke ostal F. d. o. o. (nekoč G. d. o. o.) ali postal E. d. o. o., je pritožbeno sodišče razveljavilo točko I izreka prvostopenjske odločbe. Dokler ni odločeno, kdo je sploh stranka tega postopka ni mogoče odločiti niti o zahtevkih, niti o pravdnih stroških. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo odločbo prvostopenjskega sodišča še v točkah II in III izreka in torej v celoti.

14. Pritožba tožeče stranke obširno obrazlaga, da naj bi v pravdnem postopku preostali stranki zakon ne nalagal dolžnosti spremembe tožbenega zahtevka.

15. Ker se bo v ponovljenem postopku vprašanje spremembe tožbenega zahtevka postavilo ponovno, bo pritožbeno sodišče zavzelo stališče še glede tega.

16. Zaradi lažjega razumevanja obrazložitve v nadaljevanju bo pritožbeno sodišče povzelo vsebino zahtevkov. Ta se glasi takole: „Tožena stranka Republika Slovenija … je dolžna plačati tožeči stranki F. d. o. o. … (prej G. d. o. o.) v 8 dneh, da ne bo izvršbe …“ S tožbenim zahtevkom se torej izrecno zahteva plačilo v korist prve tožnice, ki je določno navedena s firmo: F. d. o. o. (nekoč G. d. o. o.). Formulacija zahtevka je takšna, da se torej ne zahteva plačilo v korist tožeče stranke, temveč izrecno v korist F. d. o. o. 17. Pritožbeno sodišče se povsem strinja s prvostopenjskim sodiščem, da se je treba v primeru v času pravde opravljene odsvojitve v pravdi uveljavljane pravice držati relevančne teorije. Razloge je že navedlo prvostopenjsko sodišče v svoji sodbi, r. št. 9. Razlog za uporabo relevančne teorije ni procesne narave, temveč je povsem materialnopravne. 190. člen ZPP zgolj določa, kakšne so procesne posledice odsvojitve pravice v teku pravde, če se pravda vodi glede te pravice. Določba ne opredeljuje materialnopravnih posledic. S temi se spoprime relevančna teorija. V skladu z njo mora tožeča stranka zahtevek prilagoditi, sicer bo njen zahtevek zavrnjen. Če v pravdi ostane nekdanji upnik, potem ni več upravičenec on, temveč že novi upnik. Uveljavljati ga ne more več kot upnik, saj to ni več. Zahtevek je torej treba spremeniti iz tega razloga. Če pa postane tožnik novi upnik, pa nima materialnopravnega temelja za to, da bi zahteval terjatev v korist nekdanjega (starega) upnika. To ne more ostati brez posledic za sam zahtevek, ki ga je potrebno spremeniti iz tega razloga.

18. Tožeča stranka navaja vrsto sodnih odločb, ki naj bi kazale, da se sodna praksa drži irelevančne teorije. To ne drži; pritožba na primer ne navaja odločbe opr. št. VS RS II Ips 273/2006 z dne 9. 4. 2009, ki je jasno zavzela stališče v korist relevančne teorije (gl. r. št. 9): „Skladno z relevančno teorijo je treba le tožbeni predlog spremeniti tako, da je prilagojen nastali odsvojitvi.“ Enako je v stvari sami odločila sodba VS RS III Ips 17/2002 že v letu 2002. 19. Izjemno obširen je pregled sodne prakse v zadevi z opr. št. VSL I Cpg 1869/2014 (z dne 8. 10. 2015), posebej še novejših odločb višjih sodišč. Izid pregleda je jasen: prevladujoče stališče v sodni praksi je, da je tožbeni zahtevek treba prilagoditi.

20. Ta pregled sodne prakse se nanaša tudi na nekatere starejše odločbe VS RS (še iz časa pred 9. 4. 2009), ki naj bi po mnenju pritožnice zastopale stališče, da velja irelevančna teorija. Niti za te odločbe ne velja, da se večinsko držijo irelevančne teorije. Sodna praksa višjih sodišč se pretežno drži relevančne teorije (glej sodne odločbe, navedene v prej navedeni odločbi VSL, r. št. 12).

21. Le še manjšinsko stališče je, da velja irelevančna teorija. Takšno stališče je bilo na primer zavzeto v odločbi VSL II Cpg 594/2014 (z dne 18. 11. 2014). Odločba celo meni, da se v večini primerov praksa izreče za relevančno teorijo. To ne drži, kot je bilo že pojasnjeno. V tej odločbi niti nista omenjeni odločbi VS RS II Ips 273/2006 (r. št. 9) in III Ips 17/2002, ki zavzameta drugačno stališče kot ona sama. Prav tako ne omenja veliko večjega število odločb višjih sodišč, ki vsi stojijo na stališču, da velja relevančna teorija.

22. S tem je bila tožeča stranka opozorjena na posledice, ki jih lahko pričakuje, če bo vztrajala pri irelevančni teoriji še v ponovljenem postopku pred prvostopenjskim sodiščem.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.