Jedro

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven, kar pa spada v obrazložitev sodbe.

Premoženjskopravni zahtevek je sodišče prve stopnje obdolžencema naložilo v plačilo v posledici izreka obsodilne sodbe ter ugotovitve, da sta slednja s kaznivim dejanjem goljufije v sostorilstvu pridobila 2.200,00 EUR protipravne premoženjske koristi.

Izrek

I.Pritožbi obdolženega A. A. in zagovornice obdolžene B. B. se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženca sta dolžna plačati sodno takso, in sicer obdolženi A. A. v znesku 180,00 EUR, obdolžena B. B. pa v znesku 144,00 EUR.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu po prvem odstavku 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obdolženemu A. A. je izreklo kazen štiri mesece zapora, obdolženi B. B. pa je po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let, ter posebni pogoj, da oškodovanemu C. C. v roku enega leta povrne s kaznivim dejanjem povzročeno škodo v višini 1.100,00 EUR. Odločilo je še, da sta obdolženca po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe. Po 168. in 169. in 378. členu Obligacijskega zakonika (pravilno: po drugem odstavku 105. člena ZKP) pa je odločilo, da sta obdolženca dolžna oškodovancu C. C. nerazdelno povrniti škodo v višini 2.200,00 EUR.

2.Z vsebinsko enakima pritožbama sta se zoper sodbo pritožila obdolženi A. A. in zagovornica obdolžene B. B. (v nadaljevanju pritožnika). Pritožila sta se zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o premoženjskopravnem zahtevku, s predlogom, da višje sodišče pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca obtožbe v celoti oprosti oziroma obtožbo zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3.Pritožbi nista utemeljeni.

4.Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnika uveljavljata z navedbami, da je sodišče prve stopnje obdolženo B. B. kar priključilo k obdolžencu, ker bi naj vsi govorili v dvojini in ker je bila slednja zraven, čeprav sta se glede posojila že pred tem obdolženec in oškodovanec dogovorila sama. Pogrešata obrazložitev, s kakšnimi konkretnimi dejanji naj bi obdolženka preslepila oškodovanca in torej sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja kot sostorilka.

5.Pritožnikoma, ki s povzetimi navedbami izpodbijani sodbi očitata pomanjkljive razloge glede sostorilstva, ni mogoče pritrditi. Nobenega dvoma ni, da je obdolženi A. A. poklical oškodovanca in da dejanj enega od storilcev ni mogoče samodejno povezati z dejanji drugega storilca, vendar pa je v izpodbijani sodbi dovolj konkretizirano obrazložena vloga vsakega od obeh obdolžencev, ki potrjuje zaključek, da sta ravnala kot sostorilca. Tekom celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, še posebej pa v točkah 36 - 39, je tako sodišče prve stopnje jasno in določno obrazložilo njuno skupno delovanje pri izvršitvi kaznivega dejanja, ko sta oškodovancu skupno prikazovala, da denar potrebujeta za zagon dejavnosti v gostinskem objektu S., ko sta se v SMS korespondenci k vračilu zavezovala oba, pri čemer je bila prav obdolženka tista, ki je oškodovancu vrnila del dolga v znesku 200,00 EUR, ko sta oškodovancu zatrjevala, da delata in da sta super obrtnika ter z njuno pripravljenostjo, da mu v zastavo izročita osebni avtomobil, znamke VW Beatle, ki je bil v lasti obdolženke in za katerega sta oškodovancu govorila, da je letnik 2007 (točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe), čeprav je bil ta šest let starejši. Vse navedeno opredeljuje skupno delovanje obeh obdolžencev že ob dogovoru za posojilo z oškodovancem, ki ga, kot to pravilno izhaja iz točke 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju, potrjuje tudi uporaba dvojine v njunem zagovoru, vse navedeno pa dokazuje, da sta se oba dogovarjala in se tudi smatrala kot zavezana k vrnitvi posojenega denarja. Po navedenem višje sodišče pritrjuje oceni, da je tudi obdolžena B. B. sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja in dejanje storila skupaj s svojim partnerjem, obdolženim A. A., v zvezi s to okoliščino pa je sodišče prve stopnje navedlo obširne in konkretne razloge, zato kršitev, ki jo uveljavljata pritožnika, ni podana.

6.Z nadaljnjim pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega predloga glede zaslišanja prič D. D. in E. E., pritožnika uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, vendar jima niti v tem delu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je problematizirani dokazni predlog utemeljeno zavrnilo, kar je natančno in tehtno obrazložilo v točki 41 obrazložitve izpodbijane sodbe, zato pravica do izvedbe dokazov v korist obrambe ni bila kršena. Zavrnitev tega dokaznega predloga, ki ga je obramba podala z namenom, da se dokaže, ali je oškodovanec obdolženi B. B. grozil ter jo ustrahoval s tem, kaj bodo naredili njeni hčerki, je namreč sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo s prepričljivimi argumenti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako izhaja, da grožnje oškodovanca niso bile predmet tega postopka, pri čemer tudi po presoji višjega sodišča, kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju, predlagani dokaz ne bi prispeval k drugačni razjasnitvi relevantnega dejanskega stanja. Razlogom za zavrnitev tega dokaznega predloga zato višje sodišče v celoti pritrjuje in ocenjuje, da uveljavljena procesna kršitev ni podana, saj sodišče ni dolžno izvesti dokazov, če je njihovo izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč ali je brez pomena za zadevo,

ampak ugotavlja le tista dejstva, ki so odločilna za pravilno razsojo in za katera oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona.

Tako se tudi te pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

7.Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP pritožnika uveljavljata z navedbami, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, s čimer je podana kršitev glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženca preganja, kaznivo dejanje. Pri tem se sklicujeta na spremenjeno stališče sodne prakse, sprejeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2015, po katerem zgolj obljubljanje rednega plačila ob kasnejši neizpolnitvi obveznosti samo zase ne zadostuje za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve.

8.S pritožnikoma ni mogoče soglašati, saj ima dejanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, vse zakonske znake goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Pritožbi prezreta, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja zgolj pogodbena zaveza in obljube obdolžencev o izpolnitvi obveznosti, temveč je določno in konkretizirano opisano, da že ob dogovoru nista imela namena v celoti vrniti posojila do dogovorjenega roka, ker sta vedela, da sta zadolžena in da za vrnitev nimata zadostnih finančnih sredstev, ter da sta posojilo izvabila na način, da sta v zastavo izročila vozilo brez ekonomske vrednosti, ki je bilo starejše, kot sta zatrjevala. S temi navedbami je jasno opisano ravnanje obdolžencev, s katerim sta oškodovanca preslepila, da jima je verjel, da mu bosta denar vrnila, čeprav tega namena nista imela, kar hkrati pomeni jasno konkretizacijo goljufivega obogatitvenega namena obdolžencev, da sebi pridobita protipravno premoženjsko korist. Poleg navedenega pa iz ustaljene sodne prakse

izhaja, da se zahteva po konkretizaciji zakonskih znakov nanaša na objektivne elemente kaznivega dejanja, medtem ko o subjektivnih elementih sodišče sklepa na podlagi objektivnih očitkov, torej tistih znakov kaznivega dejanja, ki so razvidni navzven, kar pa spada v obrazložitev sodbe. Tudi tem zahtevam je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo, saj je preslepitev oškodovanca oziroma goljufivi namen obdolžencev, da si pridobita protipravno premoženjsko korist, v povezavi z ostalimi razlogi izpodbijane sodbe v točki 37 obrazložitve prepričljivo utemeljilo. V zvezi s pritožbenim sklicevanjem na sodno prakso, ki se nanaša na kaznivo dejanje poslovne goljufije

, pa višje sodišče dodaja, da kljub nekaterim podobnostim, kaznivega dejanja poslovne goljufije ni mogoče povsem enačiti s kaznivim dejanjem goljufije, zato pritožbeno izpostavljene sodne prakse

v obravnavani zadevi ni mogoče (neposredno) upoštevati.

9.Pritožnika neutemeljeno grajata tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolžencev pravilno ocenilo, ter na tej podlagi zanesljivo zaključilo, da sta obdolženca v sostorilstvu storila v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Višje sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

10.Bistvo obeh pritožb je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki da neutemeljeno in brez kančka dvoma, kljub nasprotjem v njegovi izpovedbi ter sporni višini in okoliščinah izročitve denarja, verjelo oškodovancu C. C. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je tudi po presoji višjega sodišča izpovedbo oškodovanca pravilno ocenilo kot verodostojno, pri čemer je v točki 18 obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo, da je bil slednji v svojih navedbah, enako kot priča F. F., vseskozi skladen, kar ob tem, ko je njegova izpovedba podkrepljena tudi z drugimi dokazi, kaže na to, da je izpovedal po resnici. Pritožbene navedbe, iz katerih ni mogoče razbrati niti za kakšna nasprotja v oškodovančevi izpovedbi naj bi sploh šlo, se tako izkažejo za neutemeljene. Oškodovančeve navedbe glede izročitve posojenega denarja pa so potrjene z izpovedbo priče F. F., ki je kot to izhaja iz točke 15 obrazložitve izpodbijane sodbe, izpovedala, da je približno 2.000,00 EUR, nato pa še nekaj več, oškodovanec dal enemu od obdolžencev na roke, zato, kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju, okoliščine izročitve denarja ni mogoče oceniti kot sporne.

11.Pritožnikoma je sicer pritrditi, da posojilna pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, vendar pa je sodišče prve stopnje višino posojenih sredstev v obravnavani zadevi nesporno ugotovilo na podlagi (drugih) izvedenih dokazov, kar je v točkah 32-37 razlogov izpodbijane sodbe tudi natančno obrazložilo. V okviru SMS korespondence je tako obdolženi A. A. oškodovancu 22. 9. 2017 (priloga A3/7) sporočil, da ga zadnjič prosi, da počaka do 28. 9. in da bo v celoti dobil 2.460,00 EUR, obdolžena B. B. pa je oškodovancu 18. 10. 2017 (priloga A4/4-5) sporočila, da se "jutri" dobita na bencinski Shell, kjer mu bo vse povedala in imela s seboj 400,00 EUR. Na to sporočilo se je odzval oškodovanec, ki ji je odgovoril, da je dolžna 2.460,00 EUR

, ne 400,00 EUR, ona pa se ni odzvala z navedbo, da ne bi bila toliko dolžna, temveč je to sprejela in odgovorila, da bo denar spravila skupaj, saj ji bodo "ljudje posodili okoli 22. 11." Da je obdolženka oškodovancu vrnila zgolj 200,00 EUR pa dokazuje njeno sporočilo oškodovancu z dne 4. 1. 2018 (priloga A4/6), iz katerega izhaja, da se 16. 1. 2018 vrne domov in prinese 2.200,00 EUR. S tem pa je potrjena oškodovančeva navedba, da je bil skupen dolg 2.400,00 EUR in ne 1.400,00 EUR, kot sta to v okviru podanih zagovorov zatrjevala obdolženca, ki sicer tega, da dolg naj ne bi znašal 2.400,00 EUR oziroma, da sta, razen 200,00 EUR, vrnila še kaj več, ob siceršnji odsotnosti pisnih dokazil, nista izpostavila niti tekom elektronske komunikacije z oškodovancem (točka 35 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je sodišče prve stopnje njuna zagovora na več mestih (točke 4, 7, 8, 17, 27 in 37 obrazložitve izpodbijane sodbe) ocenilo kot neverodostojna, pa se kot povsem neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe v smeri, da sodišče prve stopnje zagovorov v izpodbijani sodbi sploh ni ocenilo. Verodostojnost zagovorov obeh obdolžencev pa je nenazadnje ovrgel tudi sodni izvedenec G. G., ki je kljub njunemu zatrjevanju, o tem, da sta bila prepričana, da je bilo vozilo, ki ga je izročila obdolžena B. B., v solidnem stanju, pojasnil, da so že v tistem času (in ne šele po štirih letih spora, kot to v pritožbi zmotno izpostavlja obdolženec) na avtomobilu obstajale številne napake, da avtomobil brez njihovega popravila ni imel nobene vrednosti in da je moral obstajati razlog, da niti v avgustu 2016 niti kasneje na avtomobilu ni bil izveden tehnični pregled.

12.Okoliščine, kakšen je bil izvor posojenih finančnih sredstev, zakaj vozilo ni bilo prepisano na oškodovanca, temveč na F. F., in zakaj nobeden izmed njiju ni uveljavljal stvarnih napak, ter navedbe, da so udeleženci kršili praktično vsa pravila civilnega prava, pa po presoji višjega sodišča, kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju, za oceno utemeljenosti očitkov obravnavanega kaznivega dejanja niso relevantne. Ob nesporno ugotovljeni višini posojenega in iz tega naslova kasneje delno vrnjenega denarja ter posledično celotnega dolga (točka 11 obrazložitve te sodbe), pa je kot nebistvene za obravnavano zadevo oceniti tudi pritožbene navedbe o tem, kakšno višino so predstavljale obresti in ali so bile te morebiti oderuške. Kako so se udeleženci posla našli oziroma izvedeli drug za drugega ter zakaj sta si obdolženca izposodila denar pri oškodovancu in ne pri kakšni kreditni instituciji, pa sta odgovorila že obdolženca sama v svojih zagovorih, ko je obdolženi A. A. pojasnil, da je oškodovanca spoznal preko prijatelja in da po posojilo na banko nista šla, ker ni vedel, če sta bila kreditno sposobna, denar pa sta potrebovala hitro, saj sta morala kupiti robo (točka 3 obrazložitve izpodbijane sodbe), obdolžena B. B. pa je, kot to izhaja iz točke 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, na vprašanje, zakaj nista šla po kredit na banko, odgovorila, da ga ne bi dobila.

13.Odločbe o kazenski sankciji pritožnika ne grajata. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob pravilnem vrednotenju teže obravnavanega kaznivega dejanja, krivde obdolžencev ter ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, vsakemu od njiju odmerilo ustrezno kazensko sankcijo. V okviru izrečene pogojne obsodbe, kot kazenske sankcije opominjevalne narave, je sodišče na pravni podlagi tretjega odstavka 57. člena KZ-1 obdolženi B. B. povsem utemeljeno določilo še posebni pogoj, da v roku enega leta oškodovancu povrne polovico premoženjske škode, kar je tudi ustrezno obrazložilo. Pri obdolženem A. A. pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo njegovo predkaznovanost, ki tudi po presoji višjega sodišča primarno utemeljuje izrek zaporne kazni. Višje sodišče zato razlogom sodišča prve stopnje, navedenim v točki 47 obrazložitve izpodbijane sodbe, v celoti pritrjuje in ocenjuje, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolžencev.

14.Pritožnika z navedbami, da oškodovanec svoje terjatve ni izkazal in da podatki v spisu ne dajejo zadostnega zaključka o tem, da je njegov zahtevek utemeljen, oporekata tudi izreku premoženjskopravnega zahtevka, s katerim bi moralo sodišče prve stopnje oškodovanca napotiti na pravdo. Pritožnikoma tudi v tem delu ni mogoče slediti, saj je premoženjskopravni zahtevek v navedenem znesku sodišče prve stopnje obdolžencema naložilo v plačilo v posledici izreka obsodilne sodbe ter ugotovitve, da sta slednja s kaznivim dejanjem goljufije v sostorilstvu pridobila 2.200,00 EUR protipravne premoženjske koristi. Ker gre za znesek, ki je razviden iz izreka izpodbijane sodbe in podatkov spisa, je sodišče prve stopnje oškodovancu pravilno priznalo premoženjskopravni zahtevek v priglašeni višini (l. št. 34), zato se tudi te pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene.

15.Iz navedenih razlogov, in ker višje sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na izid postopka sta obdolženca dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila ob upoštevanju njunih rednih mesečnih dohodkov sodna taksa obdolženi B. B. odmerjena na podlagi tarifnih številk 7111, 71113 in 7122, obdolženemu A. A. pa na podlagi tarifnih številk 7111 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.

-------------------------------

1Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020 in druge.

2Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017.

3Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 3802/2014 z dne 22. 4. 2021 in druge.

4Bistvena razlika med kaznivima dejanjema goljufije in poslovne goljufije je v tem, da je pri poslovni goljufiji preslepitev izvršena pri opravljanju gospodarske dejavnosti in da ni nujno, da je goljufiv namen podan že s sklenitvijo posla.

5Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010, I Ips 47130/2015 in I Ips 46459/2015 ter sodba Višjega sodišča v Celju II Kp 47812/2019.

6Iz opombe 3 obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati ugotovitev oziroma oceno, da 60,00 EUR nad 2.400,00 EUR predstavlja polovico od 120,00 EUR globe zaradi parkiranega zapuščenega vozila.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 20, 20/2, 211, 211/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 391

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.