Jedro

Protispisna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da naj bi obdolženec kritičnega dne izrekel zasebnemu tožilcu inkriminirane besede, kar naj bi potrdile vse zaslišane priče, saj je iz izpovedi zasebnega tožilca jasno razvidno, da je bil razen njega in obdolženca tedaj na kraju dogodka prisoten le še njegov sin. Ker je zagovornica obdolženca tedaj v pritožbi utemeljeno uveljavljala bistveno kršitev določb kazenskega postopka, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi zagovornice obdolženca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja razžalitve po čl. 169/I KZ ter mu izreklo denarno kazen v višini 30 dnevnih zneskov po 2.000,00 SIT oz. skupno 60.000,00 SIT. Obdolžencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka in sicer povprečnino, odmerjeno na 40.000,00 SIT.

Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 370 ZKP in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca obtožbe oprosti, oziroma naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Po proučitvi dokaznega gradiva, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice, sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP, saj so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Tako se v prvi vrsti ni mogoče strinjati s posplošenimi zaključki sodišča prve stopnje, da so bile priče zasebnega tožilca "močnejše", ker naj bi bile prepričljivejše in natančnejše, saj naj bi podrobneje opisale, kako je do dejanja prišlo in da je nerealno pričakovati, da bi "obdolženčeve priče" le tega obremenjevale. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) ne pozna obdolženčevih in tožilčevih prič, pač pa zgolj priče, torej osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju in storilcu in o drugih pomembnih okoliščinah, pri čemer se smejo kot priče zaslišati tudi oškodovanec, oškodovanec kot tožilec in zasebni tožilec (1. in 2. odstavek 234. člena ZKP). Vse priče brez izjeme so dolžne govoriti resnico, stvar dokazne ocene sodišča pa je, katerim pričam bo verjelo in iz kakšnih razlogov ter obratno, katerim pričam ne bo verjelo, pri čemer je sodišče dolžno v razlogih sodbe navesti določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov, pri čemer mora navesti zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov (napr. nasprotujočih si izpovedb prič).

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo izpovedbo zasebnega tožilca, ki ga je zaslišalo kot pričo, saj naj bi ta prepričljivo opisal inkriminirane besede, navedel, na kakšni razdalji so mu bile izrečene, vse to pa so potrdile tudi priče M.G. in T.M., posredno pa tudi priče M.A., M.I., T.M. in M.P. Ob ugotovitvi, da sta zasebni tožilec M.E. in njegov sin G. skladno izpovedala, da sta bila sama, ko mu je obdolženec izrekel inkriminirane besede, pri čemer je celo izrecno navedel, da je tedaj ravno eden od obdolženčevih delavcev peljal s samokolnico beton, drugi pa je kakšnih 5 metrov stran ravnal beton in tedaj razen sina zasebnega tožilca kdo drug sploh ne bi mogel slišati inkriminiranih besed, so torej protispisne ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kdo vse naj bi potrdil izpoved zasebnega tožilca.

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je priča M.T. potrdila, da je obdolženec izrekel inkriminirane besede, je v nasprotju z dejansko izpovedjo te priče, ki je dejala, da ne ve, kdaj ji je oče povedal za izrečene besede, ter je dopustila celo možnost, da je bilo to drugi dan, priča M.T. pa je sicer res dejal, da je slišal, kaj je rekel obdolženec, saj naj bi bil komaj meter stran od njega v trenutku, ko naj bi te besede izrekel, kot že rečeno pa svojega zeta zasebni tožilec ni omenjal kot prisotnega v času inkriminiranega dogodka.

Glede priče P.M. sicer sodišče prve stopnje ugotavlja, da je njeno presojo potrebno ocenjevati kritično, kljub temu pa ji je očitno verjelo, da je tudi ona stala za tastovim hrbtom in vse slišala. Ob povedanem ni mogoče spregledati, da je sodišče prve stopnje izpovedbo priče D.Š., sicer delavca, ki je nadzoroval gradnjo betonske obraje pri obdolžencu ter zanikal, da bi slišal kakršenkoli pogovor med njim in zasebnim tožilcem in istočasno potrdil pogovor med obdolžencem in hčerko zasebnega tožilca M.T. glede prestavitve meje ograje bolj v obdolženčevo zemljišče, ocenilo za prepričljivo, na drugem mestu pa je sodišče vendarle menilo, da je to izpovedbo potrebno presojati bolj kritično kot izpovedbe drugih delavcev. Nasprotujoči sta si tudi oceni izpovedb prič I.O. in M.P. (in ne P.), glede katerih sodišče najprej ugotavlja, da ju je potrebno presojati kritično, po drugi strani pa njuni izpovedbi vendarle umešča med tiste dokaze, ki potrjujejo trditve zasebnega tožilca o izrečenih besedah obdolženca.

Pritrditi je potrebno tudi pritožbenim izvajanjem obdolženčeve zagovornice, da s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni obdolženčev motiv za žalitev zasebnega tožilca, (spor zaradi meje), nima prav nobene osnove v izvedenem dokaznem postopku. Takšne trditve namreč ni izrekel nihče, še manj pa je to nesporno med udeleženci postopka. V zvezi s tem ima prav zagovornica obdolženca, da bi sledeč izpovedbi M.T. o sporazumni prestavitvi temeljev škarpe bil prej mogoč obraten zaključek. Nenazadnje pa je potrebno pritrditi tudi vsem tistim delom pritožbenih izvajanj, ki opozarjajo na napake pri pisanju imen ter zamenjave zasebnega tožilca z obdolžencem (ki sina nima).

Sodišče druge stopnje tako na podlagi opisanih nejasnosti in nasprotij ugotavlja, da je podana zatrjevana kršitev iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP, zaradi katere je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvedene dokaze ponoviti, odpraviti vse navedene pomanjkljivosti, predvsem pa ob mnogo bolj poglobljeni in kritični analizi zagovora obdolženca in izpovedb posameznih prič napraviti sklep, ali so v ravnanju obdolženca res podani objektivni in subjektivni znaki očitanega kaznivega dejanja oziroma, ali mu je mogoče dokazati, da je kritičnega dne res izrekel inkriminirane besede, pri čemer bo moralo za svojo odločitev navesti tudi prepričljive razloge.