Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident. Ne gre za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če gre za splošno znane pravne institute oziroma pojme, ki v teoriji in praksi ne sprožajo dilem, to pa je tudi 52. člen ZUS-1, ki je jasen; oziroma, če se poskuša kot pravno vprašanje prikazati vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Zelo hude posledice kot razlog za dovoljenost revizije je treba navesti konkretno in jih vsaj na stopnji verjetnosti tudi izkazati.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja razloge po 1., 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo RS, MF, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Murska Sobota, št. DT 0610-287/2010-16 (10004-05,15) z dne 30. 6. 2011. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje revidentu dodatno odmeril akontacijo dohodnine od drugega dohodka za leto 2006 od osnove 2.500,00 EUR po stopnji 25 % v znesku 625,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in akontacijo dohodnine od drugega dohodka za leto 2007 od osnove 26.486,00 EUR po stopnji 25 % v znesku 6.621,50 EUR s pripadajočimi obrestmi. Odločil je, da morajo biti odmerjene dajatve in pripadajoče obresti v skupnem znesku 8.531,67 EUR plačane v roku 30 dni po vročitvi odločbe. Ugotovljeno je bilo, da je revident sodeloval pri obnovi nepremičnine tretje osebe (investitorja) in pri tem v letih 2006 in 2007 dvigoval gotovino z računa te osebe v skupnem znesku 28.986,00 EUR, pri tem pa revident ni dokazal, da je ta sredstva porabil za plačila, povezana z obnovo zadevne nepremičnine. Davčni organ je tako ta sredstva opredelil kot „druge dohodke“ na podlagi 8. točke tretjega odstavka 98. člena Zakona o dohodnini – ZDoh-1 za leto 2006 in 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh–2 za leto 2007. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 499-02-25/2011-2 z dne 29. 2. 2012, zavrnilo revidentovo pritožbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navajanjem, da v obravnavanem primeru vrednost spornega predmeta presega 20.000,00 EUR, zato je revizija na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena. Ob tem navaja, da davčna osnova presega navedeno višino. V 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je določeno, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Ta pogoj za dovoljenost revizije se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici: do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti: plačati določen znesek.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča uveljavljani pogoj za dovoljenost revizije ni izpolnjen, saj je revidentu naložena obveznost za plačilo v višini 7.246,5 EUR glavnice. Višina davčne osnove pa ne predstavlja višine davčne obveznosti, naložene v plačilo. Ker ugotovitev višine davčne osnove ne predstavlja odločitve o obveznosti stranke, ta odločitev nima pravne narave pravice oziroma obveznosti v smislu določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Takšno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v zadevah X Ips 747/2007 z dne 6. 5. 2010, X Ips 199/2010 z dne 19. 1. 2012 in X Ips 128/2011 z dne 17. 5. 2012. 7. Revidenti uveljavljajo dovoljenost revizije tudi po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno.

9. Revident utemeljuje dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 z navajanjem, da je pomembno pravno vprašanje: “ali je tožeča stranka pravočasno in dovolj konkretno navedla vsa dejstva, na katera opira svojo tožbo in je zato predložila ustrezne dokaze.“ Pri tem navaja, da je Upravno sodišče v okviru presoje na podlagi 52. člena ZUS-1 napravilo napačen sklep, da revident v tožbi ni podkrepil oziroma vsaj verjetno izkazal, da je zadostil pogojem iz tega člena. Poleg tega revident navede, da je pomembno pravno vprašanje „ali mora tožena stranka uporabiti svoje lastne evidence in zapisnike v davčnem postopku, ki so se nanašali na druge pravne osebe, za namen tega postopka.“

10. Splošna razlaga pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ne predstavlja pomembnega pravnega vprašanja kot ga ponuja revident. Namreč določba 52. člena ZUS-1 jasno določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Iz razlage navedenega člena izhaja, da mora sodišče prve stopnje ob presoji ali je tožbena novota dopustna med drugim presoditi ali so navedbe stranke, zakaj določeno navedbo oziroma dokaz podaja šele v tožbi, podane in če so obenem tudi izkazane. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje od določbe 52. člena ZUS-1 ne odstopa. V njej se je sodišče prve stopnje na straneh od 11 do 13 opredelilo do pravočasnosti navajanja navedb in dokazov. Poleg tega pa je napravilo tudi dokazno oceno o tem ali revident podaja opravičljiv razlog, da navedb ali dokazov ni podal že prej v upravnem postopku in presojo ali je ta razlog izkazan. Pravilnost dokazne ocene spada v okvir ugotavljanja dejanskega stanja in je le v izjemnem primeru predmet revizije (ko ob zatrjevanih bistvenih kršitvah postopka dokazna ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa 8. člen ZPP(1)), ki pa v obravnavanem primeru ni podan. Iz navedenega razloga vsebina dokazne ocene tudi ne more biti predmet presoje ali gre za pomembno pravno vprašanje.

11. Tudi glede drugega revidentovega vprašanja, Vrhovno sodišče meni, da ni pomembno v smislu zgoraj navedenih zahtev. Iz revidentovih navedb, s katerimi opredeljuje pomembnost pravnega vprašanja, namreč izhaja, da izpodbija pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa glede na določbo drugega odstavka 85. člena ZUS-1 ni revizijski razlog, oziroma smiselno uveljavlja določene procesne kršitve upravnega postopka, pri čemer pa teh kršitev niti ne opredeli, niti določno ne navede, za katero pomembno pravno vprašanje naj bi šlo(2). Po presoji Vrhovnega sodišča revident torej ni izkazal pogoja za dovoljenost revizije, določenega v 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Vrhovno sodišče ob tem ugotavlja, da v pravni teoriji in praksi ni sporno, da načelo materialne resnice (8. člen ZUP) in proste presoje dokazov (10. člen ZUP) predstavljata upravnemu organu vodilo za to, da je treba ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo ter da pri tem organ ni vezan na formalna dokazna pravila. Prav tako slednje načelo ne pomeni samovoljnega ocenjevanja, kateri od izvedenih dokazov neko dejstvo potrjuje ali ne potrjuje, temveč zahteva kritično in logično presojo dokazne vrednosti vsakega dokaza posebej in medsebojnega součinkovanja izvedenih dokazov. Vprašanje ali je določen zapisnik (oziroma ugotovitve, ki iz njega izhajajo) šteti kot relevanten dokaz v drugem (pritožbenem) postopku, saj revident v vprašanju izpostavlja toženo stranko, pa je vprašanje vsakega upravnega postopka posebej.

13. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo prav tako uveljavlja. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident je v zvezi s tem navedel le, da ima odločitev zelo hude posledice zanj.

15. S temi navedbami revident zelo hudih posledic ni izkazal. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) bi moral navesti ne le, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, temveč tudi subjektivno in objektivno konkretizirane razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, in vse to tudi izkazati. Revident tega ni storil, zato zatrjevanih zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 16. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka

17. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Op. št. (1): Tako tudi Vrhovno sodišče v II Ips 225/99 z dne 23. 12. 1999 ter X Ips 797/2004 z dne 18. 10. 2007. Op. št. (2): Smiselno enako je Vrhovno sodišče odločilo v zadevi X Ips 643/2008 z dne 30. 9. 2010, v kateri je revident postavil navedeno vprašanje: „Ali je mogoče upravno odločbo opreti zgolj na ugotovitve inšpekcijskega organa, ne da bi se upoštevale tehtne pripombe in predlogi stranke, podkrepljeni s številnimi dokazi in sklicevanjem na ugotovitve v dveh postopkih Okrožnega sodišča Maribor, to je pravdnega, katerega zavrnilna sodba glede zahtevkov Republike Slovenije iz istega temelja je med tem že izšla, ter kazenskega, katerega ugotovitve so prav tako v nasprotju z navedbami inšpekcijskih zapisnikov".