Jedro

Da gre v danem primeru za transakcije, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega davčnega organa, kot so povzete v drugi do osmi alinei v 2. točki obrazložitve te sodbe, tj. prodajalec je imel visoke poslovne obveznosti in ni ustvarjal dobička, na tožnika pa je kljub negotovinskemu plačilu prenesel svojo založniško dejavnost in vsa svoja sredstva, izstopnega DDV pa ni bil sposoben plačati. Prodajalec je od B. prejel posojilo za nakup stanovanja na naslovu C., ki ga do dne 31. 12. 2013 ni vrnil, na dan 31. 12. 2013 je v bilanci stanja izkazoval kratkoročne obveznosti v višini 669.199,00 EUR in ni ustvarjal dobička. V času inšpekcijskega nadzora pri prodajalcu je le-ta na tožnika prenesel vsa sredstva in tudi opravljanje založniške dejavnosti, pri čemer je bila kot način plačila dogovorjena kompenzacija. Vendar pa tožnik napram prodajalcu na ta dan po izkazih in evidencah ni izkazoval terjatev, na podlagi katerih bi lahko prišlo do pobota, njegova terjatev naj bi izhajala iz cesije, po kateri je od B. kot odstopnika prejel terjatev do prodajalca v znesku 464.789,04 EUR. Prodajalec ni imel več niti založniške dejavnosti, s katero je dosegal večino prihodka, niti dohodkov od oddajanja poslovnega prostora v najem, postal je plačilno nesposoben in ni plačal svoje davčne obveznosti iz naslova izstopnega DDV.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje meseca marca 2015 z izpodbijano odločbo št. DT 0610-12405/2015-13-01321-38 z dne 8. 12. 2015 v I. točki izreka tožniku za mesec marec 2015 dodatno odmeril in naložil v plačilo DDV v znesku 28.826,72 EUR s pripadajočimi obrestmi, v II. točki izreka pa ugotovil tožnikovo solidarno odgovornost za plačilo DDV v znesku 33.523,25 EUR, ki ga je dolžna plačati družba A. d.o.o. (v nadaljevanju prodajalec) na podlagi obračuna DDV za davčno obdobje od januarja do marca 2015 ter pripadajočih zamudnih obresti, kar je tožniku naložil v plačilo pod izvršbo.

2. Iz izpodbijane odločbe izhajajo naslednje ugotovitve, ki jih sodišče povzema smiselno in sistematizirano z vidika relevantnosti v predmetnem upravnem sporu: - Tožnik je evidentiran za namene DDV od dne 22. 7. 2014 dalje.

- Prodajalec je enoosebna družba z omejeno odgovornostjo, katere edini družbenik je tuja družba B. Od te družbe je prodajalec prejel posojilo za nakup stanovanja na naslovu C., ki ga do dne 31. 12. 2013 ni vrnil v celotnem znesku oz. ga ni niti odplačeval. Na dan 31. 12. 2013 je prodajalec v bilanci stanja izkazoval kratkoročne obveznosti v višini 669.199,00 EUR in ni ustvarjal dobička.

- Zato naj bi bila prodajalcu naložena prodaja sredstev s sklepi edinega družbenika, družbe B., ki pa niso bili vpisani v knjigo sklepov in zato nimajo pravnega učinka.

- V času davčnega inšpekcijskega nadzora pri prodajalcu, ki je opravljal založniško dejavnost izdajanja revij „D.“ in „E.“, je le-ta na tožnika s prodajo dne 16. 3. 2015 prenesel vsa sredstva in tudi opravljanje omenjene založniške dejavnosti, kar je prodajalec tožniku med zaračunal s fakturami št. 111/2015 (za poslovni prostor na naslovu F.), št. 112/2015 (za stanovanje in dva garažna prostora na naslovu C.), št. 113/2015 (za rabljeno električno vozilo v okvari), št. 114/2015 (za rabljeno dostavno vozilo), št. 115/2015 (za rabljeno osebno vozilo), št. 117/2015 (za nekurantno trgovsko blago) in št. 118/2015 (za osnovna sredstva).

- V prodajni pogodbi z dne 16. 3. 2015 je bila v 4. členu kot način plačila navedena kompenzacija, nadalje pa še, da „kupec prodajalcu potrjuje prejem za plačilo celotne pogodbene vrednosti pogodbe“. To po presoji prvostopenjskega davčnega organa ni običajno, saj sicer prodajalec potrjuje prejem kupnine, ne pa kupec, poleg tega pa tudi ni navedb o terjatvah, ki naj bi se kompenzirale.

- Omenjenih računov torej tožnik ni plačal z nakazilom na prodajalčev bančni račun, temveč naj bi bile te fakture zaprte s kompenzacijo še isti dan, pri čemer tožnik do prodajalca na ta dan po izkazih in evidencah ni izkazoval terjatev, na podlagi katerih bi lahko prišlo do pobota.

- Iz dokumenta „Predlog kompenzacije“ z dne 16. 3. 2015 je razvidno, da je bil pobudnik kompenzacije tožnik, njegova terjatev pa naj bi izhajala iz pogodbe o odplačnem odstopu terjatve istega datuma, po kateri naj bi od družbe B. kot odstopnika prejel terjatev do prodajalca v znesku 464.789,04 EUR, ki se jo tožnik zavezuje plačati brez diskonta. Seznam terjatev in izjava dolžnika nista bila predložena. Tožnik družbi B. kupine za odstopljeno terjatev ni plačal, ampak mu je družba B. po pogodbi o dolgoročnem posojilu, ki je tudi datirana na dan 16. 3. 2015, dala za ta znesek dolgoročno, 15-letno posojilo.

- Prodajalec ni imel več niti založniške dejavnosti, s katero je dosegal večino prihodka, niti dohodkov od oddajanja poslovnega prostora v najem, postal je plačilno nesposoben. Prodajalec zato ni mogel plačati svoje davčne obveznosti iz naslova izstopnega DDV po računih št. 112/2015, 114/2015, 117/2015 in 118/2015, v skupni višini 33.523,25 EUR. Prodajalec tega davka tudi kasneje ni plačal. - Tožnik in prodajalec (ter tuja družba B.) so povezani, kar izhaja iz več različnih, med drugim tudi iz naslednjih okoliščin: (i) statusnopravno je relevantno, da je ustanoviteljica tožnika G.G., hči poslovodje tožnika H.H., ustanoviteljica prodajalca pa je tuja družba B., s katero je kapitalsko in upravljavsko povezan H.H.(kot to izhaja iz ugotovitev inšpekcijskega nadzora pri prodajalcu); (ii) dne 25. 8. 2008 je H.H. za prodajalca v zvezi z nepremičnino na C., podpisal Pogodbo o opravljanju upravniških storitev z upravnikom, družbo I. d.o.o., kar je razvidno iz njegovega podpisa ob prodajalčevem žigu, četudi ni razvidno, da bi ravnal po pooblastilu; (iii) H.H. je sprva pri prodajalcu, ko je še izdajal reviji „D.“ in „E.“, opravljal nalogi glavnega urednika in avtorskega oblikovanja, kasneje, ko je založniško dejavnost prevzel tožnik, pa denimo iz številke julij-avgust 2015 pri reviji „E.“ izhaja, da je glavni urednik H.H., izdajatelj pa tožnik; (iv) na naslovu prodajalčeve nepremičnine, tj. stanovanja na C., so na dan sklenitve prodajne pogodbe s tožnikom imeli stalno prebivališče prijavljeno J.J., mati K.K. in G.G., ter K.K., sin H.H., in hčerka H.H. in ustanoviteljica tožnika; (v) dne 24. 3. 2015 je tožnik upravniku na naslovu C., družbi I. d.o.o., plačal stroške, čeprav tedaj še ni bil imetnik (op. sodišča: pravilno lastnik) stanovanja; (vi) ob ogledu s strani prvostopenjskega davčnega organa dne 31. 8. 2015 je bilo ugotovljeno, da na poštnem predalčniku na naslovu C., obstaja ploščica z napisom „L. d.o.o.“, pod njo pa nalepka z napisom „M. d.o.o.“; (vii) tudi po prodaji nepremičnine na C., je prodajalčev sedež (op. sodišča: pravilno poslovni naslov) še vedno ostal na tem naslovu, četudi tožnik prodajalcu za to ni ničesar zaračunaval. Nenazadnje pa na povezanost med obema družbama kažejo okoliščine sklenitve vseh omenjenih pravnih poslov in tudi njihova vsebina: že takoj po začetku davčnega inšpekcijskega nadzora pri prodajalcu dne 10. 2. 2015 je bila založniška dejavnost prenesena k tožniku, kar potrjuje, da je že dne 16. 2. 2015 tožnik plačal storitve družbi N. d.o.o., ki je dotlej tiskala reviji za prodajalca; tuja družba B. s tem, ko je svojo terjatev do prodajalca odstopila tožniku, slednjemu pa je namesto plačila kupnine odobrila dolgoročno posojilo, ni pridobila prav ničesar, kvečjemu obratno, saj je namesto 10-letnega odplačila prešla na 15-letno obdobje, v posojilni pogodbi pa ni navedla bistvenega elementa, tj. podatkov za vračilo posojila in podatkov o zavarovanju; tožnik je pri prevzemu terjatve napram prodajalcu ravnal neobičajno, saj je terjatev takoj prevzel, brez kakršnihkoli analiz, brez da bi bil pogodbi priložen seznam predmetnih terjatev, brez izjave prodajalca kot dolžnika, navkljub visokemu znesku in dejansko slabemu finančnemu položaju prodajalca; tožnik je ponudbo prodajalca sprejel na neobičajen način, saj jo je sprejel takoj, brez poprejšnjih analiz pred nakupi nepremičnin, brez strategije nadaljnje prodaje nekurantnega blaga, osebnih vozil v okvari itd.; tudi prodajna pogodba z dne 16. 3. 2015 je neobičajna, saj tožnik prodajalcu kupnine ni nakazal, ampak je kot način plačila v 4. členu določena kompenzacija, pri čemer pa je kupec prodajalcu (namesto obratno) potrdil že v pogodbi „prejem za plačilo celotne pogodbene vrednosti pogodbe“, čeprav je tožnik na dan 31. 12. 2014 izkazoval v svojih računovodskih izkazih terjatve le v višini 535,00 EUR, iz česar je prvostopenjski davčni organ zaključil, da na dan 16. 3. 2015 tožnik ni izkazoval terjatev do prodajalca v višini 262.009,95 EUR.

Glede na vse te ugotovitve je prvostopenjski davčni organ sklenil, da je prodajalec svoja sredstva prodal tožniku vsled začetega davčnega inšpekcijskega nadzora pri prodajalcu in v izogib morebitni davčni izvršbi na prodajalčevo premoženje, tožnik pa je vedel da s tem nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je bil, zaradi tožnikovega neplačila kupnine, izogibanje plačilu DDV na strani prodajalca, pri tožniku pa pridobitev neupravičenih finančnih koristi iz naslova vračila presežka DDV, zaradi česar je tožnik solidarno odgovoren za plačilo prodajalčevega izstopnega DDV.

3. Drugostopenjski davčni organ je pritožbi tožnika zoper izpodbijano odločbo s svojo odločbo št. DT 499‑16-25/2016 z dne 5. 9. 2017 ugodil glede dodatno odmerjenega DDV v znesku 28.826,72 EUR, glede tožnikove solidarne odgovornosti za plačilo DDV v znesku 33.523,25 EUR pa je tožnikovo pritožbo zavrnil. Drugostopenjski davčni organ je v delu glede tožnikove solidarne odgovornosti navedel, da se strinja z ugotovitvami prvostopenjskega davčnega organa o okoliščinah, ki kažejo na to, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Prodajalčevi računi št. 112/2015, 114/2015, 117/2015 in 118/2015 so bili vsi izdani istega dne, v njih obračunanega DDV pa prodajalec ni plačal. Tožnik in prodajalec sta povezana, in sicer poslovno, personalno, sedež sta imela na istem naslovu, v tem istem stanovanju so bili najemniki družinski člani tožnika (op. sodišča: pravilno poslovodje tožnika, H.H.). Namesto plačila kupnine po prodajni pogodbi je bila le-ta kompenzirana, pri čemer pa je tožnik predlog kompenzacije predložil prvostopenjskemu davčnemu organu šele v pripombah na zapisnik. Vse pogodbe (prodajna, cesijska in posojilna) pa so bile sklenjene istega dne 16. 3. 2015, ko so bili izdani tudi vsi štirje sporni računi, kar pa se vse, ob odsotnosti povezanosti, ne bi moglo zgoditi. Iz tega izhaja, da se je tožnik strinjal s prejemom spornih računov zavedajoč se, da do finančnega toka denarnih sredstev ne bo prišlo in da prodajalec zato ne bo mogel plačati obračunanega DDV, kar kaže na usklajeno delovanje tožnika in prodajalca z glavnim namenom izogibanja plačila DDV na eni strani in vračila presežka DDV tožniku na drugi strani. Sama kompenzacija kupnine do prodajalca sicer ni sporna, a je glede na prodajalčevo plačilno nesposobnost onemogočila plačilo DDV kot dolga do države, s čimer je bilo povzročeno oškodovanje državnega proračuna. Gre za takšno usklajenost delovanja in prepletenost, da ni dvoma o tem, da je tožnik vedel za finančno in davčno situacijo pri prodajalcu, tj., da prodajalec ni sposoben poravnati svojih davčnih in drugih obveznosti in da jih tudi ne namerava plačati. Tozadevno niso važni kriteriji za povezanost oseb po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb, ki ga citira prvostopenjski davčni organ, ampak so po sodni praksi Sodišča Evropske unije važne pravne, gospodarske in/ali osebne povezave med gospodarskimi subjekti, ki so vpleteni v načrt za zmanjšanje davčnega bremena. Pri dodatno odmerjenem DDV v znesku 28.826,72 EUR in solidarni odgovornosti za plačilo DDV v znesku 33.523,25 EUR ne gre za dvojno obdavčitev nepremičnine na C., saj gre v prvem primeru za vprašanje upravičenosti do odbitka vstopnega DDV od nakupa predmetne nepremičnine pri tožniku, v drugem primeru pa gre za vprašanje solidarne odgovornosti tožnika za s strani prodajalca obračunani, a neplačani DDV.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev materialnega prava. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo v II. točki izreka in odloči, da tožnik ni solidarno odgovoren za plačilo DDV prodajalca in se mu vrne preveč plačani DDV v višini 33.523,25 EUR, oziroma, podredno, naj sodišče pri odločitvi upošteva pravilno stopnjo davka za stanovanje v višini 9,5 % in 0% DDV za rabljena vozila, tožniku pa naj se vrne 13.354,21 EUR preveč plačanega DDV, in končno podredno še, naj sodišče ugotovi, da se DDV ne more zaračunati dvakrat za isto nepremičnino, zato naj sodišče dvojno obdavčenje odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov.

5. Tožnik vztraja pri pritožbenih ugovorih, da ne drži, da na dan 16. 3. 2015 ni izkazoval terjatev do prodajalca v višini 262.009,95 EUR, da bi prodaja prodajalčevih sredstev bila sprovedena za potrebe davčnega inšpekcijskega nadzora, da sta prodajalec in tožnik povezani družbi, da tožnik ni vedel in ni mogel vedeti za stanje pri prodajalcu. Dodatno navaja, da ima popolno zaupanje v direktorja prodajalca, da bo dolg, ki je še ostal po kompenzaciji v višini 197.132,87 EUR zagotovo vrnil, saj je plačilna nesposobnost prodajalca le kratkotrajna, v zvezi s čimer predlaga tudi zaslišanje direktorja prodajalca, priče O.O., že prej pa je v tej zvezi predložil sklepe družbe B. z dne 15. 8. 2014 in prodajalčev dopis z dne 20. 10. 2015. Toženka tudi ni ravnala skladno z drugim odstavkom 76.b člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV‑1), saj tožnika ni obvestila o okoliščinah, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV. Računa št. 112/2015 in 114/2015 sta po vsebini in obračunu DDV napačna in ju je treba popraviti, saj se za stanovanja mora DDV obračunati po stopnji 9,5 %, za rabljena dostavna vozila pa po stopnji 0 %, zato je treba narobe zaračunani davek zmanjšati za 13.354,21 EUR. Ni res, da je v sodnem registru pri prodajalcu listina, ki naj bi bila posredovana iz telefonske številke, imetnik katere je bil leta 2001 H.H., saj H.H. leta 2001 ni imel telefonske številke v Sloveniji in ni sodeloval z družbo B., sploh pa ne na sodnem registru. Vse transakcije so se zgodile na isti dan 16. 3. 2015 zato, ker H.H. živi v tujini in ne more izgubljati časa za prevzem nepremičnin in podpis dokumentov, pri čemer prodajalcu ni dovolil, da ima na C., registriran sedež in je odstranil ta napis z nabiralnika ter nanj namestil svoj napis, kar je dokumentiral s sliko, ki jo je poslal toženki. Tožnik s prodajalcem ni povezan po določilih Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb. Kot ponovitev pritožbenega ugovora doda, da je toženka DDV za stanovanje na C. DDV obračunala dvakrat, pod točkama I. in II. izpodbijane odločbe, kar je v roku plačal in je torej dejansko v državni proračun dvakrat vplačal isti DDV, za kar pa ni zakonske osnove.

6. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Navaja, da tožnik ponavlja razloge iz pritožbenega postopka.

7. Tožnik je v nadaljevanju vložil še dve pripravljalni vlogi. V prvi razširja ugovor prevečkratnega obdavčenja, saj je toženka proti O.O. vložila tožbo v višini 45.411,58 EUR, v kar je vključen tudi neplačan DDV ob prodajalčevi prodaji stanovanja na C. V tej zvezi tožnik prilaga tožbo zoper O.O. in sklep o zavarovanju terjatve. Zato naj sodišče razsodi, da se tožniku ne more hkrati dvakrat zaračunati isti DDV in še tožiti O.O. za isti znesek. Toženka v odgovoru vztraja, da v danem primeru ne gre za dvojno obdavčitev, saj je tožnik na podlagi prodajalčevih računov neupravičeno pridobil finančno korist iz naslova vračila presežka DDV, zaradi česar je solidarno odgovoren za plačilo obveznosti prodajalca. Gre torej za dve različni vprašanji, ne pa za dvojno obdavčitev, pri čemer pa v primeru preplačila davkov v vsakem primeru in avtomatično pride do obveznosti davčnih organov za vračilo preplačil, tako da do tovrstnega oškodovanja davčnih zavezancev, kot ga zatrjuje tožnik, sploh ne more priti.

8. V drugi pripravljalni vlogi tožnik nadalje razširja ugovor prevečkratnega obdavčenja, češ da je poleg plačila po I. in II. točki izpodbijane odločbe in vtoževanja odškodnine od O.O. prišlo še do četrtega obdavčenja s tem, ko se je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani Z 540/2015 z dne 27. 11. 2015 vpisalo hipoteko v višini 74.134,59 EUR, v zvezi s čimer tožnik prilaga cit. sklep o zavarovanju ter ZK izpiske za obremenjene nepremičnine. Tako bo prišlo do trikratnega plačila DDV in še četrtič od O.O. Tožnik zaradi preglednosti ponavlja in modificira svoje tožbene zahtevke oziroma predloge, znova pa zahteva tudi povrnitev stroškov. Toženka na to pripravljalno vlogo ni odgovorila.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, kot jih je sodišče povzelo v 2. točki obrazložitve te sodbe, in razlogi, s katerimi jih dopolnjuje oz. dodatno obrazloži drugostopenjski davčni organ. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na obe davčni odločbi tudi sklicuje, glede na nekatere nove tožbene ugovore in v stvari sami pa še dodatno pojasnjuje, kot sledi.

11. Prvi odstavek 76.b člena ZDDV-1 določa, da (i) je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če (ii) iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oz. bi moral vedeti, da (iii) sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

12. Da je tožnik davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, jasno izhaja iz izpodbijane odločbe (zadnji odstavek, str. 2) in v davčnem postopku ni sporno.

13. Da gre v danem primeru za transakcije, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega davčnega organa, kot so povzete v drugi do osmi alinei v 2. točki obrazložitve te sodbe, tj. prodajalec je imel visoke poslovne obveznosti in ni ustvarjal dobička, na tožnika pa je kljub negotovinskemu plačilu prenesel svojo založniško dejavnost in vsa svoja sredstva, izstopnega DDV pa ni bil sposoben plačati. Namreč prodajalec je od B. prejel posojilo za nakup stanovanja na naslovu C., ki ga do dne 31. 12. 2013 ni vrnil, na dan 31. 12. 2013 je v bilanci stanja izkazoval kratkoročne obveznosti v višini 669.199,00 EUR in ni ustvarjal dobička. V času inšpekcijskega nadzora pri prodajalcu je le-ta na tožnika prenesel vsa sredstva in tudi opravljanje založniške dejavnosti, pri čemer je bila kot način plačila dogovorjena kompenzacija. Vendar pa tožnik napram prodajalcu na ta dan po izkazih in evidencah ni izkazoval terjatev, na podlagi katerih bi lahko prišlo do pobota, njegova terjatev naj bi izhajala iz cesije, po kateri je od B. kot odstopnika prejel terjatev do prodajalca v znesku 464.789,04 EUR. Prodajalec ni imel več niti založniške dejavnosti, s katero je dosegal večino prihodka, niti dohodkov od oddajanja poslovnega prostora v najem, postal je plačilno nesposoben in ni plačal svoje davčne obveznosti iz naslova izstopnega DDV po računih št. 112/2015, 114/2015, 117/2015 in 118/2015, v skupni višini 33.523,25 EUR.

14. Objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel, da sodeluje pri tovrstnih transakcijah, pa so povzete v deveti alinei v 2. točki obrazložitve te sodbe, to so okoliščine, ki kažejo pravne, gospodarske in osebne povezave med tožnikom in prodajalcem, namreč relevantne so statusnopravne okoliščine, povedno je, da je H.H. za prodajalca v zvezi z nepremičnino na C., podpisal Pogodbo o opravljanju upravniških storitev za prodajalca, da je v različnih vlogah sodeloval pri revijah „D.“ in „E.“ pod različnimi izdajatelji, da so na C. v različnih aranžmajih živeli oz. bili prijavljeni otroci H.H. in njihova mati, da je tožnik za isto nepremičnino še pred njenim lastništvom plačal stroške, na nabiralniku sta imela in prodajalec in tožnik označeno svojo firmo, prodajalec je ohranil poslovni naslov na tem naslovu tudi po prodaji stanovanja. Predvsem pa so relevantne vse okoliščine pravnih poslov z dne 16. 3. 2015, ki se med nepovezanimi osebami ne bi odvile na takšen način, kot že povzeto zgoraj.

15. Glede navedb tožbe, ki v poprejšnjem davčnem postopku niso bile podane, pa sodišče sodi takole: - Tožnik kot novo dejstvo navaja svoje zaupanje, da bo prodajalec poplačal preostanek svojega dolga do tožnika, češ da je plačilna nesposobnost prodajalca le kratkotrajna, v zvezi s čimer predlaga tudi nov dokaz, tj. zaslišanje O.O. Glede na to, da tožnik ni upravičil, zakaj tega dejstva in tega dokaza ni navedel oz. predlagal že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, sodišče tega ne bo obravnavalo in ne bo izvedlo tega dokaza skladno z 20. in 52. členom ZUS-1. - Glede na vse druge okoliščine, ki jih je ugotovil prvostopenjski davčni organ in ki dokazujejo povezanost med tožnikom in prodajalcem, kot so povzete zgoraj v 2. in 14. točki obrazložitve te sodbe, sodišče okoliščine, ali je na listini v sodnem registru pri prodajalcu navedena telefonska številka, imetnik katere naj bi bil leta 2001 H.H., ne smatra za relevantno in v tej zvezi ni potrebno izvajati nobenega dokaznega postopka. Ravno tako je irelevantno tožnikovo pojasnjevanje, o njegovem življenju v tujini in njegovi časovni (ne)razpoložljivosti. Kaj se je dogajalo s poslovnim naslovom prodajalca v drugih časovnih trenutkih tudi ni merodajno. Dejstvo je namreč, da je bila dne 31. 8. 2015 na poštnem predalčniku na naslovu C. ploščica z napisom „L. d.o.o.“, pod njo pa nalepka z napisom „M. d.o.o.“, kar sodišče šteje za pomembno dejstvo, ki je bilo s strani prvostopenjskega davčnega organa tudi slikovno dokumentirano in ki ga tožnikove navedbe in časovno kasnejši dokazi niso nikakor mogli izpodbiti.

- Glede (ne)ustreznosti računov št. 112/2015 in 114/2015 oz. v teh dveh računih obračunanega DDV tožnik svoj tožbeni razlog sicer formulira kot napačno uporabo materialnega prava (vprašanje aplikabilne davčne stopnje), vendar pa sodišče sodi, da gre pri tem po vsebini v resnici za razlog nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki nato, v primeru drugače ugotovljenega dejanskega stanja v posledici lahko pomeni drugačno uporabo materialnega prava. Vendar pa bi tožnik po presoji sodišča tovrsten ugovor moral uveljavljati kvečjemu v postopku zavrnitve prejetih faktur, ne pa da je odbijal takšen vstopni DDV, kakršnega sedaj osporava, predvsem pa bi moral takšen dejanski ugovor podati že v davčnem postopku oz. vsak upravičiti, zakaj tega doslej brez svoje krivde ni mogel storiti. Sodišče zato tega novega dejstva ne bo obravnavalo skladno z 20. in 52. členom ZUS-1. - Očitek, da toženka skladno z drugim odstavkom 76.b člena ZDDV‑1 tožnika ni nič opozorila, ni na mestu. Cit. zakonsko določilo namreč ne pomeni, da sme davčni organ uveljavljati solidarno odgovornost po prvem odstavku 76.b člena ZDDV-1 le, če predhodno posvari davčnega zavezanca, temveč cit. drugi odstavek vzpostavlja zakonsko domnevo, da je v primeru takšnega obvestila davčni zavezanec vedel, da sodeluje pri spornih transakcijah. V danem primeru pa je prvostopenjski davčni organ ugotovil, da je tožnik vedel, da sodeluje pri tovrstnih transakcijah, že upoštevaje dokazane objektivne okoliščine, ne da bi se skliceval na to zakonsko domnevo.

- Da za ugotavljanje povezanosti med tožnikom in prodajalcem niso merodajna določila Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, ampak poslovna, gospodarska oz. osebna povezanost, je pravilno navedel že drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi, na kar se sodišče sklicuje v zvezi s tožbenimi navedbami o nepovezanosti tožnika in prodajalca.

- Glede zatrjevane nepravilne štirikratne obremenitve z DDV za stanovanje na C., pa je drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi pravilno navedel, da je bil po I. točki izreka izpodbijane odločbe tožniku v plačilo naložen njegov neupravičeno odbit vstopni DDV, po II. točki izreka pa mu je bila naložena solidarna odgovornost za prodajalčev obračunani, a neplačani (izstopni) DDV, kar sta dve različni stvari, na kar se je toženka tudi sklicevala v svojem odgovoru na tožbo. Glede po tožnikovem v tretje naloženega istega davka s tožbo in zavarovanjem zoper O.O. sodišče pojasnjuje, da gre pri omenjeni tožbi in sklepu o zavarovanju za dejstvi, ki datirata v 2018 in ki torej v času odločanja prvostopenjskega davčnega organa in izdaje izpodbijane odločbe nista obstajali, vsled česar ju ni mogoče upoštevati kot tožbenih razlogov skladno z 52. členom ZUS-1. Glede po tožnikovem v četrto naloženega istega davka s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani Z 540/2015 z dne 27. 11. 2015, v zvezi s čimer je tožnik priložil cit. sklep o zavarovanju ter ZK izpiske, pa sicer gre za dejstvo in dokaza, ki so obstajali v času odločanja prvostopenjskega davčnega organa in izdaje izpodbijane odločbe, a tožnik ne upraviči, zakaj tega dejstva in tega dokaza ni navedel oz. predlagal že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, zato sodišče tega ne bo obravnavalo in ne bo izvedlo tega dokaza skladno z 20. in 52. členom ZUS-1. Sodišče v tej zvezi še dodaja enako, kot je to že opozorila tožena stranka v svoji pripravljalni vlogi, da v primeru preplačila davkov pride do obveznosti davčnih organov za vračilo preplačil. 16. Ugovori, ki se nanašajo na dejansko podlago izpodbijane odločbe, so neutemeljeni. Po ugotovitvah sodišča so bili dokazi v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe izvedeni in po presoji sodišča pravilno presojeni, tožnik pa samo z nasprotovanjem toženkinim dejanskim ugotovitvam pri sodišču ni uspel vzpostaviti dvoma v te dejanske ugotovitve toženke. Nova dejstva in novi dokazi, ki jih je navedel oz. predlagal tožnik, pa v času izpodbijane odločbe delno še niso obstajali, delno pa tožnik ni upravičil, zakaj jih ni uveljavljal že prej, in gre posledično za nedopustno novoto. Zato sodišče ni sledilo s strani tožnika predlagani izvedbi dokazov, temveč je na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

17. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS‑1 kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.