Jedro

Med določbami ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti, ni posebnega pravila o spremembi tožbe. To pomeni, in slednje je enotno sprejeto v sodni praksi in teoriji, da je tudi v sporu majhne vrednosti sprememba tožbe dopustna.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni smotrno, da se sprememba tožbe dopusti, ker bi to pomenilo nedovoljeno širjenje trditvene podlage tožeče stranke in izigravanje institutov, ki so v sporih majhne vrednosti namenjeni zagotavljanju ekonomičnosti in pospešitve postopka. To niso kriteriji za oceno smotrnosti v smislu prvega odstavka 185. člena ZPP, oziroma ne morejo biti razlog, da se sprememba tožbe ne dopusti.

Načelo ekonomičnosti konkretnega postopka (spora majhne vrednosti) ne more povsem prevladati nad splošnim načelom ekonomičnosti, ki zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in se dokončno reši spor.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se sprememba tožbe dopusti.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sprememba tožbe ne dopusti.

2. Tožeča stranka je zoper izpodbijani sklep vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli predlagano spremembo tožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo (prvi odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sprememba tožbe je sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (drugi odstavek 184. člena ZPP). Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča (prvi odstavek 185. člena ZPP).

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med določbami ZPP, ki veljajo za spore majhne vrednosti, ni posebnega pravila o spremembi tožbe. To pomeni, in slednje je enotno sprejeto v sodni praksi in teoriji, da je tudi v sporu majhne vrednosti sprememba tožbe dopustna (prim. VSK sodba I Cp 1173/2003 z dne 12. 10. 2004, VSL sodba in sklep I Cp 2392/2013 z dne 21. 3. 2014, VSM sodba I Cp 2724/2005 z dne 15. 9. 2006, Betetto, N. in drugi v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 705).

6. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožnica v drugi pripravljalni vlogi povišala tožbeni zahtevek, kar pomeni, da je spremenila tožbo. Zahtevala je namreč 317,21 EUR več, kot s prvotno postavljenim zahtevkom. Toženka je spremembi tožbe nasprotovala. Glede na določbo prvega odstavka 185. člena ZPP mora sodišče prve stopnje oceniti, ali je kljub nasprotovanju toženke smotrno, da se zaradi dokončne ureditve razmerij med pravdnima strankama dopusti obravnavanje po spremenjeni tožbi. Tega tehtanja pa sodišče prve stopnje ni opravilo, oziroma se je oprlo na razloge, ki glede na določbo prvega odstavka 185. člena ZPP niso relevantni. Presodilo je namreč, da ni smotrno, da se sprememba tožbe dopusti, ker bi to pomenilo nedovoljeno širjenje trditvene podlage tožeče stranke in izigravanje institutov, ki so v sporih majhne vrednosti namenjeni zagotavljanju ekonomičnosti in pospešitve postopka. To pa po prepričanju višjega sodišča niso kriteriji za oceno smotrnosti v smislu prvega odstavka 185. člena ZPP, oziroma ne morejo biti razlog, da se sprememba tožbe ne dopusti.

7. Kot prvo zato, ker sodišče prve stopnje ne bi moglo odreči obravnavanja po spremenjeni tožbi, v kolikor ji toženec ne bi nasprotoval, in bi torej moralo kljub „nedovoljenemu širjenju trditvene podlage“ in „izigravanju institutov“ obravnavati spremenjeno tožbo. Kot drugič pa zato, ker bo sodišče prve stopnje - v kolikor meni, da tožnica neutemeljeno širi trditveno podlago v sporu majhne vrednosti in vlaga večje število vlog, kot je to dopustno(1) - to upoštevalo ob meritorni obravnavi spremenjenega tožbenega zahtevka ob upoštevanju določb 451., 452. in 453. člena ZPP (omejenost števila vlog in prekluzije v sporu majhne vrednosti). Tako do poskusa zaobida strogih postopkovnih pravil v sporu majhne vrednosti, ki ga je zaznalo sodišče prve stopnje ob tožničinem predlogu za spremembo tožbe, ne bo moglo priti, zaradi česar to ne more biti razlog, da se sprememba tožbe ne dovoli.

8. Načelo ekonomičnosti konkretnega postopka (spora majhne vrednosti) ne more povsem prevladati nad splošnim načelom ekonomičnosti, ki zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in se dokončno reši spor. To je skladno tudi z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bo morala tožnica v nasprotnem primeru, če se sprememba tožbe ne dopusti, vložiti novo tožbo, ter bo morala v novem postopku začeti vse od začetka (D. Wedam Lukić in drugi v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 205). Zato je od vsakega konkretnega primera posebej odvisno, ali je smotrno dopustiti spremembo tožbe ali ne. V interesu ekonomičnosti seveda je, da sodišče prepreči spreminjanje tožbe proti volji tožene stranke v primerih, če spremenjeni zahtevek nima nobene zveze s prvotno postavljenim zahtevkom. Vendar v konkretnem primeru ne gre za tak primer, saj je povišani tožbeni zahtevek povsem v zvezi s prvotnim tožbenim zahtevkom.

9. Tožnica namreč v pritožbi pravilno opozarja, da je trditvena podlaga kljub spremembi tožbe ostala enaka kot v tožbi (da je toženka na njen račun obogatena, ker poslovne prostore, katerih lastnica je, ogreva s toplotno energijo, ki jo dobavlja X d.o.o., dobavitelj pa (skupno) dobavljeno toplotno energijo zaračuna le tožnici). Višje sodišče ugotavlja, da je tožnica v tožbi zahtevala plačilo za obdobje od marca 2010 do julija 2015, po spremenjeni tožbi, ki jo je podala v drugi pripravljalni vlogi, pa dodatno še za mesece od avgusta 2015 do februarja 2016. Zahtevani zneski imajo torej povsem isto dejansko in pravno podlago, nanašajo se le na kasnejše obdobje, in glede na to, da je tožnica povišala tožbeni zahtevek v drugi pripravljalni vlogi, je treba pritrditi tožnici, da bi bilo veliko bolj neekonomično, če bi morala vložiti novo tožbo z istima pravdnima strankama in isto trditveno in pravno podlago (le za drugo obdobje), kot pa da bi sodišče prve stopnje dopustilo takšno spremembo tožbe (prvi odstavek 185. člena ZPP).

10. Glede na navedeno je višje sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP).

11. Glede na to, da so nastali pritožbeni stroški v zvezi z vmesnim procesnim sklepom, ki se nanaša na spremembo tožbe, bodo pritožbeni stroški delili usodo pravdnih stroškov (uspeha stranka v postopku), zaradi česar je višje sodišče odločitev o le-teh pridržalo za končno odločbo (smiselna uporaba drugega odstavka 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Teorija in del sodne prakse stojita na stališču, da ker v sporih majhne vrednosti veljajo poostrene prekluzije pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov, bo spremenjena tožba obravnavana le v okviru dejstev in dokazov, glede katerih stranka ni prekludirana (prim. Betetto, N. in drugi v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, 2009, str. 705, sklicujoč se na Balažic, „Nekatera vprašasnja o uporabi novega ZPP“, Pravosodni bilten, št. 3/2000; VSK sodba I Cp 1173/2003 z dne 12. 10. 2004, VSL sodba II Cpg 587/2015 z dne 4. 5. 2015), medtem ko drugi del sodne prakse stoji na stališču, da lahko v primeru spremembe tožbe (glede spremenjenega zahtevka) tožeča stranka navaja nova dejstva in dokaze (prim. VSL sodba II Cpg 653/2015 z dne 30.6.2015 in VSL sodba in sklep I Cp 2392/2013 z dne 21. 3. 2014). Prepričljivejše se zdi zadnje stališče, saj je vprašljivo, ali je skladno s pravico do učinkovitega sodnega varstva (6. člen EKČP) ravnanje sodišča, ko stranki po eni strani dopusti meritorno obravnavo (spremenjenega) tožbenega zahtevka (odločitev o njem namreč postane pravnomočna), po drugi strani pa se ji zaradi upoštevanja strogih prekluzij, ki sicer veljajo v sporu majhne vrednosti, onemogoča, da učinkovito in upoštevno predstavi trditve in dokaze, ki kažejo na utemeljenost (spremenjenega) tožbenega zahtevka.