Jedro

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora v zvezi z uveljavljanim razlogom bistvene kršitve določb kazenskega postopka navesti, o katerih konkretnih odločilnih dejstvih izpodbijana sodba sploh nima razlogov, glede katerih odločilnih dejstev so sodbeni razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju in vsebino katerih listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku je sodišče v razlogih sodbe povzelo v nasprotju z njihovo dejansko vsebino ter na podlagi tega ugotavljalo odločilna dejstva.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 256/2003 z dne 12.4.2007 obsojenega S.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen deset mesecev zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 1.000 EUR.

2. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 380/2007 z dne 17.9.2008 zavrnilo pritožbi obsojenca in zagovornika kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati povprečnino v znesku 700,00 EUR.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in vrne zadevo v novo sojenje, podrejeno pa se zavzema za izrek milejše kazni.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, ocenjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in jo je treba zavrniti. Kljub sklicevanju na bistvene kršitve določb kazenskega postopka je očitno, da obrambo moti ugotovljeno dejansko stanje: oporeka vzročni zvezi, stališčem glede alkoholiziranosti obeh udeležencev, celo okoliščinam, ki vplivajo na odmero kazenske sankcije. Posebej so izpostavljeni njeni ugovori zoper nekatera izvedenstva v tem kazenskem postopku, ki pa jih ni mogoče obravnavati v okviru zatrjevane kršitve.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku. Obsojenec v izjavi navaja, da so v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo bila navedena utemeljena dejstva, ki so višjemu sodišču narekovala odločitev v njegovo korist. 6. Z navedbami, da v sodbah sodišč prve in druge stopnje niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da so si ti razlogi v precejšnjem nasprotju ter da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodb o vsebini listin in zapisnikov in samimi temi listinami in zapisniki, zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V nadaljevanju vložnik zahteve utemeljuje, da sodišče ni obravnavalo neskladnosti in nejasnosti, ki so povezane z mnenji izvedencev dr. P., S. in V. Upoštevalo tudi ni, da je bil oškodovanec brez vozniških izkušenj, ker ni imel vozniškega dovoljenja za kategorijo motornega kolesa, ki ga je vozil. Ni zahtevalo pojasnila o nasprotju med podatki zdravniške preiskave, opravljene v zvezi z odvzemom krvi in analizo, ki je pokazala, da je izvid krvi pri pokojnem oškodovancu 0,0 g/kg. Zahteva prav tako opozarja na različnost mnenj izvedencev glede hitrosti, s katero je vozil oškodovanec, ter sodišču očita, da je prezrlo mnenje izvedenca S. V zvezi s tem niso bile pretehtane vse okoliščine v spisu, med njimi je tudi veliko nasprotij, ki vzbujajo dvom v izrečeno sodbo. Sodišče je neutemeljeno upoštevalo pri odmeri kazni okoliščino, da je obsojenec bil v času nesreče pod „rahlim“ vplivom alkohola. Po obrazloženem stališču zahteve je sodišče to okoliščino upoštevalo po standardih, ki so absolutno nepravni in neprimerni. Ob zaključku vložnik zahteve načenja tudi vprašanje hitrosti oškodovančeve vožnje pred nesrečo, nakazuje, da bi očividci, ki so na cesto zapeljali nekaj sekund za obsojencem, vedeli povedati, kakšen občutek hitrosti vožnje motorista so imeli, in se sprašuje, ali bi obsojenec glede na to lahko preprečil nesrečo. 7. Po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Glede na že ustaljeno razlago te določbe v procesni teoriji (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004) in tudi v sodni praksi mora vložnik zahteve ne le konkretizirati kršitve zakona, temveč jih tudi ustrezno utemeljiti, ker jih v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti. Slednje pomeni, da mora zahteva v zvezi z uveljavljanim razlogom bistvene kršitve določb kazenskega postopka navesti, o katerih konkretnih odločilnih dejstvih izpodbijana sodba sploh nima razlogov, glede katerih odločilnih dejstev so sodbeni razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju in vsebino katerih listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku je sodišče v razlogih sodbe povzelo v nasprotju z njihovo dejansko vsebino ter na podlagi tega ugotavljalo odločilna dejstva.

8. Z neopredeljeno trditvijo o neskladnostih in nejasnostih, ki jih sodišče naj ne bi obravnavalo, zahteva po eni strani ni zadostila standardu obrazloženosti uveljavljane kršitve, po drugi strani pa napada dejanske ugotovitve sodišča glede vzročne zveze, ko navaja, da obsojenec oškodovanca ni videl oziroma ga ni mogel videti, ko je speljal ter da je slednje bilo možno šele, ko je deloma zapeljal v križišče. Na grajo dejanskih ugotovitev kaže tudi obrazložitev, v kateri zahteva napada odločitev sodišča, povezano z upoštevanjem in presojo obteževalne okoliščine, da je obsojenec vozil pod rahlim vplivom alkohola. Pri tem je treba poudariti, da je le v pritožbenem postopku dovoljeno sodbo izpodbijati zaradi odločbe o kazni (prvi odstavek 374. člena ZKP), če sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazni. Z zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče izpodbijati odločbo o kazni z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če je med ostalim sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja take kršitve.

9. V nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, po kateri zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vložnik zahteve izraža pomisleke glede ugotovljene hitrosti oškodovančeve vožnje. Navedba, da je sodišče „kršilo določila ZKP“, ker ni izvedlo v zvezi s tem predlaganih dokazov, sicer meri na kršitev pravice obrambe (drugi odstavek 371. člena ZKP), vendar z nadaljnjimi izvajanji zahteva predlaganih dokazov ni niti konkretno opredelila niti njihove pravne relevantnosti ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. V takem položaju in ob utemeljitvi, ki jo v zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov vsebuje pravnomočna sodba, ni mogoče sklepati na kršitev pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost sodbe.

10. Iz obrazložitve zahteve, ki se nanaša na razlike v mnenjih vseh treh izvedencev glede hitrosti oškodovančeve vožnje pred prometno nesrečo, ni razvidno, katere kršitve zakona uveljavlja. V zvezi z očitki, da se sodišče ni ukvarjalo z mnenjem izvedenca S. in da ga je enostavno prezrlo, da vse okoliščine v spisu niso bile pretehtane, da je med njimi veliko pomembnih nasprotij, ki vzbujajo dvom v končne zaključke sodišča ter opozarjanje na pomembnost okoliščine, ali je oškodovanec v času nesreče vozil še bistveno hitreje od 72 km/h, ni opredeljeno, za katere kršitve zakona gre, prav tako niso v zadostni meri obrazložene, da bi jih na tej podlagi bilo mogoče preizkusiti.

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega S.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

12. V skladu z določbo 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo sodne takse kot stroška, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom.