Jedro

Skupno premoženje zakoncev nastane originarno na podlagi samega zakona, zato izpodbijani sporazum o delitvi skupnega premoženja toženke in dolžnika pomeni zgolj akt njegove razdružitve in je deklaratorne narave. Sporazuma o delitvi skupnega premoženja tako tudi načeloma ni mogoče izpodbijati z actio Pauliana. Mogoče pa je ugotoviti, da sporazum prikriva kakšen drug pravni posel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je sporazum o delitvi skupnega premoženja zakoncev ter o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletnih otrok SV 1184/2002 z dne 13.12.2002, v razmerju do tožeče stranke brez učinka ter da je tožena stranka za izterjavo tožnikove zapadle obveznosti v višini 210.414,21 EUR (prej 50.423.661,59 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.9.2003 dalje do plačila, dolžna dovoliti izvršbo na svoje premoženje, pridobljeno na podlagi predmetnega sporazuma in sicer na deležu 1/3 na nepremičnini vpisani v vložni št. 719 k.o. R. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 9.529,19 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da se je tožena stranka v dokaz svojih navedb, da je solastni delež na nepremičnini skupno premoženje, sklicevala na darilno pogodbo z dne 7.12.1981, po kateri pa niti sama niti dolžnik nista postala solastnika predmetne nepremičnine in je zato ta pogodba povsem brezpredmetna. Pogodba naj bi bila sklenjena zato, da bi na njeni podlagi toženka pridobila posojilo, vendar o tem, da je bilo posojilo res odobreno, izplačano in vračano ni listinskih dokazov. Sklep delodajalca, da ji bo posojilo dano, pa je nerazumljiv. Sodišče se ni opredelilo do dejstva, da darilna pogodba iz leta 1981 ni bila podlaga za vknjižbo. Pravni posel, ki je bil podlaga za vknjižbo, je darilna pogodba z dne 17.9.1986, v kateri pa starši dolžnika toženki niso darovali ničesar. Davčni razlogi niso mogli biti ovira, saj bi obdarjenec lahko del prejetega darila brez obdavčitve prenesel na toženko. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni ali podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ( Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nadaljnji, v nadaljevanju ZZZDR) je premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, njegova last in z njim samostojno razpolaga (prvi odstavek 51. člena ZZZDR), premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, pa je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Višje sodišče je že v svoji prvi odločbi z dne 14.1.2009 pojasnilo, da skupno premoženje zakoncev nastane originarno na podlagi samega zakona, zato izpodbijani sporazum o delitvi skupnega premoženja toženke in dolžnika pomeni zgolj akt njegove razdružitve in je deklaratorne narave. Sporazuma o delitvi skupnega premoženja tako tudi načeloma ni mogoče izpodbijati z actio Pauliana. Je pa seveda mogoče, da sporazum o delitvi skupnega premoženja prikriva neodplačen pravni posel prenosa 1/3 deleža na nepremičnini. Zato je bila sodišču prve stopnje v ponovnem postopku dana naloga, da presodi ali sporni solastniški delež sodi v skupno premoženje toženke in dolžnika, ali pa predstavlja dolžnikovo posebno premoženje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZPP) odločalo po načelu proste presoje izvedenih dokazov in ocenilo, da solastni delež na nepremičnini predstavlja skupno premoženje toženke in dolžnika, pritožbeno sodišče pa se dokazni oceni pridružuje. Sodišče prve stopnje je glede na predložene listinske dokaze in skladni izpovedbi toženke in dolžnika, ki sta bila v postopku zaslišana dvakrat, utemeljeno sledilo trditvam toženke. Ta je namreč pojasnila, da je bila darilna pogodba iz leta 1981 sklenjena le zaradi pridobitve posojila, o tem pa je predložila tudi potrdilo delodajalca. Tožeča stranka tega ni prerekala, glede potrdila pa je šele na naroku 9.3.2009 (torej po prekluziji določeni v 286. členu ZPP) navedla, da iz navedenega potrdila izhaja, da je s tem toženka res prispevala h gradnji hiše. Ob takih trditvah in predloženih dokazih obeh pravdnih strank, je sodišče prve stopnje povsem upravičeno sledilo navedbam toženke. Dano posojilo se namreč ne dokazuje le s sklenjeno darilno pogodbo, temveč na kakršenkoli način, saj omejitve dokaznih sredstev pravdni postopek ne pozna, kot tudi ne vnaprejšnje dokazne vrednosti posameznih dokazov. Pritožba ima sicer prav, da je po obeh darilnih pogodbah obdarjenec dolžnik, vendar pa je iz VII. člena pogodbe iz leta 1981, ki ga povzema tudi izpodbijana sodba, razvidno, da sta darovalca priznavala tudi investicijo toženke v nepremičnino, četudi ta ni stranka pogodbe in je zato upravičeno verjela, da solastni del te nepremičnine predstavlja skupno premoženje zakoncev.

Sodišče prve stopnje pa je tudi odgovorilo na navedbe tožeče stranke o tem, zakaj toženka ni bila stranka darilne pogodbe iz leta 1986 in tej dokazni oceni ni kaj dodati.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP.