Jedro

Če prosilec v prošnji za azil ne navede vseh držav oziroma števila prošenj za azil v drugih državah, ni mogoče šteti, da je to zamolčal z namenom zavajanja oziroma zlorabe postopka, če to zamolčanje ne vpliva na njegov pravni položaj v postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 92/05 - odl. US in 45/06 - odl. US) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, 51/06 in 37/06-sklep US) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 12.6.2006, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 4. alineo 36. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora nemudoma po pravnomočnosti odločbe zapustiti Republiko Slovenijo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka svojo odločitev utemeljevala na okoliščini, da tožnik pri podajanju prošnje na predpisanem obrazcu ni navedel, da je leta 2004 zaprosil za azil v Avstriji, kar pa je razvidno iz potrdila, ki ga je tožena stranka prejela iz Centralne baze prstnih odtisov EU (EURODAC baza) dne 25.4.2006. Tožnik je v prošnji za azil navedel le, da je za azil leta 2001 zaprosil v Avstriji, leta 2001 v Švici, leta 2002 v Nemčiji in leta 2004 na Danskem. Na podlagi navedenih dejstev je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno. Sodišče prve stopnje se ne strinja s takšnim stališčem tožene stranke. Presodilo je, da je tožena stranka preuranjeno sklenila, da je pri tožniku podan razlog zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka zaradi prikritja, da je pred tem že vložil prošnjo za azil v drugi državi. Iz tožnikovih navedb v prošnji za azil z dne 24.4.2006 v rubriki št. 32 namreč izhaja, da je med drugim navedel, da se je avgusta 2004 vrnil iz Avstrije na Kosovo in da je bil iz Danske vrnjen v Avstrijo, kjer je prvič zaprosil za azil, tam pa se je prostovoljno odločil za vrnitev domov. Zato po presoji sodišča prve stopnje niso podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in potrdi odločbo tožene stranke. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je njena odločitev preuranjena. Navaja, da je na podlagi EURODAC baze (potrdila z dne 25.4.2006) razvidno, da je tožnik dne 2.7.2004 v Avstriji zaprosil za azil, česar pa pri podaji prošnje za azil v Republiki Sloveniji ni navedel. Izjava tožnika, da je bil iz Danske vrnjen v Avstrijo, od koder se je prostovoljno vrnil domov, pa ne pomeni, da je zaprosil tudi za azil v Avstriji. Zato vztraja pri odločitvi, da je navedeno dejstvo prikril in s tem zlorabil azilni postopek.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke, da je tožnik zlorabil azilni postopek s tem, da je prikril vložitev ene od prošenj za azil v Avstriji, preuranjena. Temelji namreč zgolj na dejstvu, da tožnik v prošnji za azil v Republiki Sloveniji ni navedel, da je tudi leta 2004 zaprosil za azil v Avstriji. Prikritje, da je prosilec že pred podajo vloge za azil v Sloveniji vložil vlogo za azil v drugi državi, je res eden izmed razlogov, ki se štejejo za zavajanje oziroma zlorabo postopka. Vendar ob dejstvu, da je tožnik v prošnji sam navedel, da je zaprosil za azil leta 2001 v Avstriji, konec leta 2001 v Švici, leta 2002 v Nemčiji in leta 2004 na Danskem, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče z gotovostjo trditi, da je prikril dejstvo vložitve prošnje za azil v Avstriji v letu 2004 z namenom zlorabe azilnega postopka. Zloraba azilnega postopka bi bila, če bi zatajil tudi prejšnje prošnje, ne pa če, ni navedel le ene od njih. Zato mu ni mogoče očitati namernega zavajanja, kot to določa 1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi s 4. alineo 36. člena ZAzil. Zaradi te zatajitve si po presoji pritožbenega sodišča v ničemer ni mogel izboljšati svojega pravnega položaja v zvezi s prošnjo za azil, vloženo v Sloveniji, in tudi ne v zvezi z možnostjo njegove predaje Avstriji, kot državi, pristojni za obravnavanje njegove prošnje v skladu z Uredbo sveta (ES) št. 343/2003. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.