Jedro

V primerih, v katerih je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje pred mednarodnim sodiščem, je treba (vse do odprave neskladja z ustavo) glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati določbe ZVPSBNO.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo zneska 10.432,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.8.2006 dalje ter mu hkrati naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženi stranki v znesku 772,50 EUR v roku 15 dni.

Zoper navedeno odločitev se tožnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišču prve stopnje očita kršitev določb postopka, ker sploh ni podalo lastne obrazložitve, temveč se je le oprlo na sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Graja stališče sodišča prve stopnje, da naj ne bi bilo podlage za prisojo odškodnine kot pravno zmotno. Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja je zagotovljena z določilom 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki se kot ratificirana lahko uporablja neposredno. Na podlagi kriterijev Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je bil kasneje pri nas sprejet Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Pritožnik nadalje izpostavlja tudi določbi člena 23. in 26. Ustave RS, opozarja pa, da ni dopustna uporaba določil ZOR oziroma OZ v zvezi s členom 26. Ustave RS. Navedena zakona urejata civilnopravna razmerja, v primeru tožnika pa je tožena stranka nastopala kot nosilec oblasti. Pritožnik prav tako meni, da je potrebna tudi širša razlaga ZVPSBNO in sicer na način, da se ga smiselno uporabi tudi za primere, ko so se nerazumno dolgi postopki pričeli in zaključili pred 1.1.2007. Neustavno je namreč, da se tožnika postavlja v neenak položaj s posamezniki, katerim je bila kršena ista pravica, ki pa imajo možnost uporabe določil ZVPSBNO. Sicer pa je navedena stališča tožnik že izpostavil v svoji pripravljalni vlogi z dne 5.10.2009, vendar sodišče na njih ni odgovorilo, temveč se je le sklicevalo na sodbi vrhovnega sodišča. Tožnik izrecno izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma njeno spremembo tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Pravico do povračila škode, ki je v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo opravlja, zagotavlja 26. člen Ustave RS, ki pa odškodninsko odgovornost opredeljuje le okvirno. Pravna sredstva za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, vključno z možnostjo uveljavljanja pravičnega zadoščenja, kot lex specialis ureja Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), katerega uporabo pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavrnilo.

Po citiranem zakonu namreč ni mogoče zahtevati pravičnega zadoščenja zaradi prekomernega trajanja sodnih postopkov, ki so bili ob začetku njegove uporabe (1.1.2007) zaključeni, če niso izpolnjeni pogoji iz 25. člena ZVPSBNO. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da ti pogoji niso bili izpolnjeni, saj tožnik ni vložil pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice. Navedena ugotovitev kot tudi nesporne ugotovitve, da je bil obravnavani delovni spor tožnika pravnomočno končan s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Pdp 1882/2003 z dne 7.10.2004, so vodila sodišče prve stopnje k zaključku, da določb ZVPSBNO ni mogoče uporabiti kot materialnopravno podlago v obravnavanem sporu. Zato se je oprlo na določbo člena 26. Ustave RS v povezavi s členi 179. do 182. OZ, ter skladno z uveljavljeno sodno prakso oziroma stališči Vrhovnega sodišča RS, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni tista osebnostna pravica, ki pomeni zakonsko urejen primer, tožbeni zahtevek zavrnilo. Ključni razlog je torej sklicevanje na numerus clausus oblik nepremoženjskih škod, za katere je mogoče po slovenskem pravu zahtevati denarno odškodnino.

Uvodoma je potrebno poudariti, da je bila odločitev sodišča prve stopnje v času izdaje izpodbijane sodbe glede na že omenjeno sodno prakso oziroma stališča Vrhovnega sodišča RS brez dvoma pravilna. Vendar pa je Ustavno sodišče RS z odločbo U-I-207/08 z dne 18.3.2010 ugotovilo, da je 25. člen ZVPSBNO v neskladju z ustavo, v kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1.1.2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje pred mednarodnim sodiščem. Ravno takšen pa je položaj tožnika, na kar pritožba izrecno opozarja. Do odprave ugotovljenega neskladja z ustavo s strani državnega zbora pa je ustavno sodišče odločilo, da je potrebno v tovrstnih primerih tako glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati določbe ZVPSBNO.

Navedene ugotovitve pritrjujejo pritožbenemu očitku, da je prehodna ureditev ZVPSBNO obremenjena s protiustavno pravno praznino, ker določenim oškodovancem ni zagotovljeno učinkovito sodno varstvo oziroma pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v sodni praksi in skladno z določbo člena 355. ZPP terjajo razveljavitev izpodbijane sodbe. Ker je sodišče prve stopnje glede na izraženo stališče ustavnega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar tudi ni v popolni meri ugotavljalo dejansko stanje, sodišče druge stopnje pa te kršitve ni moglo samo odpraviti, ker bo strankam le na ustrezno obrazloženo sodbo sodišča prve stopnje omogočena ustavno zagotovljena pravica do pravnega sredstva, je bilo potrebno zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V primeru, da ugotovljeno neskladje določbe člena 25. ZVPSBNO s strani državnega zbora še ne bo odpravljeno, pa bo moralo sodišče prve stopnje tako glede meril za zatrjevano kršitev kot glede višine oziroma določitve pravičnega zadoščenja uporabiti določbe ZVPSBNO.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.