Jedro

Odločilna kriterija za obstoj ter pravno priznane škode pa sta intenzivnost duševnih bolečin ter njihovo trajanje. Ni pa odločilnega pomena dejstvo, da se kršitev osebnostne pravice dobrega imena in časti ni odrazila v oškodovančevi življenjski sredini in njegovi delovni okolici in tudi ne dejstvo, da zaradi kršitve ni prišlo do trajnih posledic.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki II izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati še nadaljnjih 1.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila in ji povrniti še nadaljnje stroške pravdnega postopka v znesku 1.042,09 EUR prav tako v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 379,19 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 3.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila (točka I izreka) in ji v roku 15 dni povrniti 1.223,31 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka po vročitvi sodbe do plačila (točka III izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v presežku za nadaljnjih 1.950,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje do plačila.

2. Tožnica je s pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, to je glede odločitve pod točko II izreka. Uveljavljala je pritožbena razloga kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi ter naložitev tožencu še plačilo nadaljnjih 1.950,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 do plačila ter naložitev povrnitve vseh stroškov postopka. Tožnica je v pritožbi navajala, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe materialnega prava in je tožnici prisodilo prenizko odškodnino. Toženec je tožnico napadel v prisotnosti njune mladoletne hčerke, ki je dogodek v celoti spremljala in bila nad dohodkom zelo zgrožena. Toženec je tožnico napadel verbalno in fizično, zaradi tega je utrpela telesne bolečine in številne neugodnosti v času zdravljenja. Toženec je na duševnem zdravju tožnice povzročil izjemno hude duševne bolečine in predvsem zelo dolgotrajne in zelo upoštevanja vredne neugodnosti pri zdravljenju. Zaradi posledic njegovega napada se je več kot tri mesece zdravila v Psihiatrični bolnišnici, postala je suicidna, poslabšala se ji je luskavica, utrpela je prilagoditveno motnjo, torej prehodno duševno motnjo, stisko ob napadu, nespečnost s hujšimi nočnimi morami. Več kot trimesečne zdravstvene težave tožnice, ki se kažejo v tako hudi meri, je sodišče prve stopnje prenizko ovrednotilo, tožnica je prepričana, da je treba njeni pritožbi ugoditi in ji prisoditi vseh zahtevanih 3.500,00 EUR ob pravilni uporabi določb Obligacijskega zakonika (OZ). Izvedenec psihiater je zapisal, da je bil tožničin strah še kako utemeljen, saj je utrpela tako primarni strah kot tudi več kot tri mesece trajajoč sekundarni strah, zato je sodišče prve stopnje to obliko škode prenizko ovrednotilo, tožnica zahteva še nadaljnjih 350,00 EUR iz naslova prestanega strahu. Nesprejemljivo je stališče sodišča prve stopnje, da se zavrne njen zahtevek za plačilo odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Iz točke 21 obrazložitve napadene sodbe izhaja ključna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je kršitev manifestirala le ob prisotnosti hčerke ob domnevno medsebojnem prepiru med pravdnima strankama in da zato ne gre za tako intenziven poseg, da bi ob celotnem dogajanju izrek žaljivih besed poslabšal njeno psihično stanje. Takega stališča sodišča prve stopnje tožnica ne more sprejeti, očitno sodišče meni, da otroci lahko prenašajo kakršnekoli že žaljivke, ki jih starši izrekajo drugemu od staršev, da jih lahko pred njihovimi očmi pretepajo in jih žalijo z besedami, da so kurbe, prasice, da je tožnica nevestna mati, da hčerko Š. ščuva proti tožencu in da naj se tožnica in njen novi partner pazita. Ob tem, da je tožnico toženec fizično pretepel in ponižal pred hčerko, je nedojemljivo takšno stališče sodišča, ki je po mnenju tožnice prvo tisto, ki mora storilcem kaznivih dejanj dopovedati, da drugih oseb ne smejo pretepati in jih žaliti, ne pa da jih vzpodbuja k takšnemu ravnanju. Vsekakor mora sodišče nuditi pravno varstvo oškodovancem, ki so takšnih žalitev in pretepanj deležni, ne glede na to, ali prisostvujejo takšnemu ravnanju storilcev njihovi otroci ali ne, če pa jim prisostvujejo, pa je ravnanje storilcev še toliko bolj zavržno in ima večjo težo. Tožnici ni jasno, da sodišče ne more verjeti, da se je ne samo kot oseba, pač pa tudi kot mati počutila razžaljeno. Tudi izvedenec psihiater je ugotovil, da je zaradi teh tožnikovih verbalnih napadov na tožnico pri njej nastala prilagoditvena motnja, le-ta je nastala kot skupek tako fizičnega kot tudi verbalnega napada nanjo. Kot stranka je tožnica izpovedala, da jo je tudi verbalni napad izjemno prizadel, da se je počutila ponižano in osramočeno še zlasti zato, ker so bile te besede izrečene ob prisotnosti njune hčerke. Tožnica je prepričana, da je uspela dokazati tako objektivni kriterij žaljivosti kot tudi izjemno intenziven poseg v njeno duševno sfero in da je tako izpolnjen tudi subjektivni kriterij nedovoljene žaljivosti. Predlaga, da višje sodišče sledi njeni pritožbi in ji v tem delu odmeri zahtevano celotno odškodnino v višini 800,00 EUR. Posledično naj sodišče spremeni tudi izrek o stroških skladno z določbo ZPP o povrnitvi potrebnih pravdnih stroškov glede na uspeh v pravdi, zahteva pa tudi povrnitev potrebnih stroškov za vložitev pritožbe.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni našlo tisti bistvenih kršitev, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato ta pritožbeni razlog ni uresničen.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg tožničine škode iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja, in sicer je ugotovilo, da je utrpela udarnine obraza in nateg mišic vratne hrbtenice, zdravljenje je trajalo do 10 dni z zdravili proti bolečinam in sproščanjem oziroma razgibavanjem mišičja. Do 2 dni je trpela tudi srednje hude občasne telesne bolečine, nato do 5 dni lahke pretežno stalne bolečine ter še do 10 dni lahke občasne bolečine v izzvenevanju. Zdravljenje fizičnih poškodb ni zapustilo telesnih bolečin kot posledice, prestala pa je neugodnosti v času zdravljenja, ki obsegajo prevoz k specialistu nujne medicinske pomoči v zdravstveni dom, pomoč specialista psihiatra, preglede pri izbranem zdravniku, hlajenje udarjenih predelov, jemanje zdravil proti bolečinam, upoštevanje navodil ter izvajanje vaj po programu. Poleg ugotovljenih telesnih poškodb pa je utrpela tudi prilagoditveno motnjo, ki je prehodna duševna motnja kot posledica hudega strahu oziroma napada na njeno osebnost in kot odgovor na stisko ob napadu in strah pred morebitno ponovitvijo. Tožnica je podoživljala travmatski dogodek in reagirala s socialnim umikom, bila je nespečna in imela je hujše nočne more, vse to je trajalo več kot 3 mesece, v tem času so bile njene življenjske aktivnosti v zvezi s prilagoditveno motnjo zmanjšane in je prestajala zaradi tega duševne bolečine.

Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo obstoj začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi razvoja prilagoditvene motnje, ki je prehodna duševna motnja in zaradi katere je o trajanju več kot 3 mesece trpela duševne bolečine. Tako ugotovljenega obsega te škode pa sodišče prve stopnje ni materialnopravno pravilno upoštevalo pri obsegu škode iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti in te škode posledično ni dovolj ovrednotilo. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da znaša pravična denarna odškodnina za to obliko in obseg ugotovljene škode 3.500,00 EUR, kolikor je tožnica tudi zahtevala. Zato je njeni pritožbi ugodilo in ji iz naslova prestanih fizičnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja ter ob upoštevanju trajanja začasnih, vendar več kot 3 mesece trajajočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v posledici utrpele prehodne duševne motnje prisodilo še nadaljnjih 800,00 EUR odškodnine.

7. Pritožba utemeljeno predlaga zvišanje denarne odškodnine tudi za ugotovljeno škodo iz naslova strahu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica doživela močan primarni strah ob samem toženčevem napadu in trpela še strah za izid zdravljenja. Tudi ni dvoma, da je tožnica prestala zelo intenziven strah, saj se ji je prav zaradi intenzivnosti le-tega razvila prilagoditvena motnja, to je prehodna duševna motnja, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Zato določen znesek denarne odškodnine 950,00 EUR ne dosega standarda pravične denarne satisfakcije za ugotovljen obseg in intenzivnost te oblike škode. Ob pravilni uporabi določbe 179. člena OZ predstavlja pravično denarno odškodnino celoten zahtevan znesek, to je 1.300,00 EUR, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tudi v tem delu in tožnici prisodilo še nadaljnjih 350,00 EUR odškodnine.

8. V točki 21 obrazložitve napadene sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstvo, da je toženec v prisotnosti skupne hčerke (ki je bila glede na podatke v sodnem spisu stara ob škodnem dogodku 16 let) izrekel tožnici žaljive besede in da so le-te nedvomno posegle in prizadele tožničino čast, to je njeno zavest o lastni vrednosti, saj se je počutila ponižano in osramočeno, zlasti zaradi hčerkine prisotnosti in da je zaradi tega trpela intenzivne duševne bolečine.

Nato pa je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno zaključilo, da tožnica ni dokazala objektivnega kriterija žaljivosti, ker so bile žaljive besede izrečene le ob prisotnosti hčerke in se niso odrazile v življenjski okolici tožnice in ta zaradi tega ni bila deležna prezira in zmanjšane veljave v očeh drugih.

Ustava Republike Slovenije zagotavlja varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic v 35. členu. Določa, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, v 34. členu pa zagotavlja, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Če pa pride do kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa sta zagotovljeni tako sodno varstvo kot tudi pravica do odprave posledic njihove kršitve, kot to določa četrti odstavek 15. člena Ustave. Obveznost povrnitve nepremoženjske škode za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, ki je ena izmed osebnostnih pravic, zagotavlja OZ v določbi 179. člena. Odločilna kriterija za obstoj ter pravno priznane škode pa sta intenzivnost duševnih bolečin ter njihovo trajanje. Ni pa odločilnega pomena dejstvo, da se kršitev osebnostne pravice dobrega imena in časti ni odrazila v oškodovančevi življenjski sredini in njegovi delovni okolici in tudi ne dejstvo, da zaradi kršitve ni prišlo do trajnih posledic.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje o okoliščinah nastanka škodnega dogodka in o ravnanju toženca, ko je fizično napadel tožnico in ji hkrati izrekel še žaljive besede, vse to pa v prisotnosti njune skupne odraščajoče hčerke in na dvorišču toženčeve stanovanjske hiše ter glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da so izrečene žaljivke prizadele tožničino zavest o lastni vrednosti, da se je počutila ponižano in osramočeno še zlasti zato, ker so žaljive besede bile izrečene v prisotnosti njune hčerke, pritožbeno sodišče ne dvomi, da se je kršitev tožničine osebnostne pravice odrazila v njeni življenjski okolici - družini in da so njene duševne bolečine dosegale stopnjo, ki opravičuje prisojo denarne odškodnine tudi za to obliko ugotovljene nematerialne škode. Denarna satisfakcija v znesku 800,00 EUR je skladna z namenom denarne odškodnine po 179. členu OZ. Pritožba je zato tudi v tem delu utemeljena.

9. Glede na obrazloženo je pritožba utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo in tožnici prisodilo še nadaljnjih 1.950,00 EUR denarne odškodnine za vso ugotovljeno nematerialno škodo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 dalje, kot je zakonske zamudne obresti prisodilo tožnici tudi sodišče prve stopnje, pritožba pa odločitve v obrestnem delu zahtevka ni izpodbijala.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

10. Tožnica je s pritožbo uspela, zato se je povečal njen pravdni uspeh, in sicer je uspela s celotnim zahtevkom in ji je zato dolžan toženec povrniti vse potrebne stroške pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje. Ob neizpodbijanem dejstvu, da so njeni potrebni pravdni stroški znašali 2.265,40 EUR, ji je toženec dolžan povrniti poleg že prisojenega zneska stroškov 1.223,31 EUR še nadaljnjih 1.042,09 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

11. Tožnica je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je dolžan toženec povrniti tudi potrebne stroške pritožbenega postopka. Tožnica je priglasila pritožbene stroške v višini 379,19 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 2/2015) v višini 375 točk, 2 %, oziroma 7,5 točke materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT, 22 % davek na dodatno vrednost po drugem odstavku 2. člena OT in 165,00 EUR stroškov zaradi plačane sodne takse za pritožbo. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so priglašeni stroški bili potrebni in so priglašeni v skladu z OT.

12. O vseh stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo z upoštevanjem določb drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP.