Jedro

Kršitve določb, ki predpisujejo pogoje za privedbo na glavno obravnavo (1. odstavek 307. člena ZKP) in vsebino pisne odredbe za privedbo (3. odstavek 194. člena ZKP) so relativne kršitve postopka, bistvene samo v primeru, če so ali bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. V.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni V.K. je dolžan plačati 700 eurov povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu V.K. tudi v ponovljenem postopku zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta, plačati pa mora tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik obsojenca je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar je bil kršen tudi kazenski zakon in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da obsojenec na glavno obravnavo dne 12.11.2004, ko je bila izrečena sodba, ni bil vabljen, nanjo je bil priveden po odredbi sodišča zaradi zaslišanja kot priče v kazenski zadevi zoper drugega obdolženca, zato mu je bila prekršena pravica do zagovora. Odredba za privedbo ni bila zakonita, ker se obsojenec postopku ni izmikal. Sodišče ni upoštevalo njegove zahteve, da mora biti navzoč zagovornik. Kazenski zakon je kršen, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh okoliščin, ki bi jih moralo na podlagi razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker se sodišče opira na nepravilne zaključke izvedenca cestno prometne stroke. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita.

Vrhovna državna tožilka odgovarja, da zahteva za varstvo zakonitosti ne pojasni, katere kršitve kazenskega zakona naj bi bile storjene. Zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima napak v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. V odredbi za privedbo je sicer napačno navedeno, da se obsojenec privede zaradi zaslišanja kot priča v drugi kazenski zadevi, toda policisti, ki so ga privedli, so obsojenca seznanili, da bo priveden kot obdolženec v tej zadevi. Zagovornik na glavno obravnavo dne 12.11.2004 ni prišel, čeprav za izostanek ni imel opravičljivega razloga in je zato sodišče v skladu z 2. odstavkom 442. člena ZKP omogočilo obsojencu, da poskusi dobiti drugega zagovornika, česar pa ni storil. Predlaga, da se zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obsojenega V.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve ni mogoče vložiti. Po določbah 424. člena ZKP Vrhovno sodišče preizkusi utemeljenost zahteve le glede tistih kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, kar pomeni, da morajo biti kršitve zakona jasno in določno opredeljene in utemeljene z ustreznimi razlogi.

Zahteva zagovornika obsojenca ne pojasni, katere določbe kazenskega zakona naj bi sodišče kršilo in s katerim ravnanjem, zato tega dela zahteve ni mogoče preizkusiti. Stališče, da je sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja napačno uporabilo kazenski zakon pa je zmotno: kršitev kazenskega zakona se lahko stori le, če je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, sodišče pa na tako ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi materialno pravo.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi ne pojasni, katere napake v izreku ali v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje so tiste, ki jih zahteva šteje za kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, zato tudi v tem delu zahteve ni mogoče preizkusiti.

Če vložnik šteje kot takšno kršitev postopka okoliščino, da je bil obsojenec na glavno obravnavo priveden, čeprav naj ne bi bilo zakonite podlage za privedbo in na podlagi odredbe z nepravilnimi podatki v njej, je tako stališče napačno. Kršitev določb 1. odstavka 307. člena ZKP, ki predpisuje pogoje za privedbo na glavno obravnavo in določbe 3. odstavka 194. člena ZKP o vsebini pisne odredbe za privedbo, so lahko le relativne kršitve postopka v smislu 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, ki so bistvene samo v primeru, če so ali bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Tega pa zahteva za varstvo zakonitosti se zatrjuje. Vrhovno sodišče pripominja, da je sodba sodišča prve stopnje na drugi in tretji strani obrazložila, da so bili podani pogoji po 1. odstavku 307. člena ZKP za privedbo obsojenca na glavno obravnavo in tudi pojasnila napako v odredbi, ki je bila sestavljena v nasprotju z določbami 3. odstavka 194. člena ZKP, vendar pa to ni vplivalo na zakonitost postopka. V ponovljenem postopku je bil obsojenec na glavni obravnavi dvakrat zaslišan, dne 18.6. in 12.11.2004, obakrat se je skliceval na zagovor, ki ga je dal v prvem postopku. Zahteva ne trdi, da je bil obsojenec pri zaslišanju dne 12.11.2004 v zmoti o tem, ali je zaslišan kot priča ali kot obdolženec v tej ali v kakšni drugi zadevi ali da zato ni imel možnosti za pripravo obrambe. Glede na to tudi Vrhovno sodišče ugotavlja, da napaka v odredbi za privedbo ni v ničemer okrnila obsojenčevih pravic do obrambe.

Okoliščina, da je bila glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti zagovornika, bi lahko pomenila kršitev pravice do zagovornika, ne pa kršitev postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Toda zagovornik je na dan glavne obravnave 12.11.2004 ob 8.45 uri poslal faks, da se glavne obravnave ne bo udeležil, ker je "mnenja, da ni pogojev za opravo le-te", ob 9.37 uri pa faks, da to vlogo dopolnjuje s tem, da je bila odredba za privedbo obsojenca "v nasprotju z zakonom", ker "o zadevi v zvezi z M.E." obsojenec nič ne ve (list. št. 103). Zagovornik na glavno obravnavo ni prišel, zato je sodišče omogočilo obsojencu, da v 15 minutah dobi drugega zagovornika, kar pa mu ni uspelo (zapisnik o glavni obravnavi na list. št. 105 in 106). Sodišče je na podlagi 2. odstavka 442. člena ZKP odločilo, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti zagovornika, ker ni prišel, čeprav je bil pravilno vabljen in sodišča ni obvestil, zakaj je zadržan, obsojenec pa si ni takoj vzel drugega zagovornika.

Sodišče druge stopnje je na pritožbene navedbe o istih nepravilnostih obširno odgovorilo na 2. in 3. strani svoje sodbe. Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča druge stopnje, da zatrjevane kršitve postopka niso podane: sodišče prve stopnje je v skladu z določbami 1. odstavka 307. člena ZKP odredilo privedbo obsojenca na glavno obravnavo dne 12.11.2004, ker na prejšnjo dne 8.10.2004 ni prišel, čeprav je bil pravilno vabljen in ni izkazal opravičljivega razloga za izostanek. Vrhovno sodišče pripominja, da obsojenec ni prišel tudi na narok za glavno obravnavo dne 10.9.2004, čeprav ga je sodišče po telefonu obvestilo, da razlog, ki ga je navajal kot opravičilo, ni opravičljiv razlog za preložitev obravnave.

Tudi Vrhovno sodišče šteje, da pomotne navedbe v odredbi iz navedenih razlogov niso v ničemer okrnile obsojenčeve pravice do obrambe in niso vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sodb.

Ker zahteva zagovornika obsojenega V.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine, je Vrhovno sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, ki ima redno zaposlitev in nima preživninskih obveznosti ter zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti.