Jedro

Odločitev o potrditvi predračuna stroškov ne spada v okvir odločitev, za katere mora stečajni senat predhodno pridobiti mnenje upniškega odbora.

Odločanje v primeru odmere nagrade se od odločanja o izplačilu akontacije nagrade razlikuje v tem smislu, da gre pri odločanju o akontaciji nagrade zgolj za odločitev o začasnem izplačilu dela nagrade, ki se vračunava po odmeri nagrade po postopku iz 3. člena Odredbe ob zaključku stečajnega postopka.

Ni izključiti možnosti, da bi stečajni senat za oceno pravilnosti ravnanja in postopanja stečajnega upravitelja glede posameznih vprašanj, za odgovore na katere je potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, pridobiti ustrezna mnenja strokovno usposobljene osebe. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je potrebno v skladu s 15. členom ZPPSL takšna dejstva ugotavljati s pomočjo sodnega izvedenca (243. člen ZPP), ne pa skozi postopek revizije, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep.

V okviru ugovornega postopka zoper potrjen osnutek za glavno razdelitev ni mogoče uveljavljati okoliščin, ki se nanašajo na sam obstoj posamezne terjatve, če te okoliščine niso nastopile po nastopu učinka iz 3. odstavka 142. člena ZPPSL.

Izrek

1. Dopolnitev pritožbe z dne 31.3.2006 zoper sklep St 224/2002-395 z dne 13.2.2006 se zavrže. 2. Pritožbi zoper sklep St 224/2002-350 z dne 12.1.2006 se delno ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi v delu, v katerem se nanaša na potrditev stroškov stečajnega postopka glede zneska 3.100.000,00 SIT in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem delu se ta pritožba zavrne in se nerazveljavljeni del sklepa St 224/2002-350 z dne 12.1.2006 potrdi.

3. Pritožba zoper sklep St 224/2002-361 z dne 19.1.2006 se zavrne in se ta sklep potrdi.

4. Pritožbi zoper sklep St 224/2002-362 z dne 19.1.2006 se ugodi in se ta sklep razveljavi.

5. Pritožba zoper sklep St 224/2002-395 z dne 13.2.2006 se zavrne in se ta sklep potrdi.

Obrazložitev

Stečajni senat prvostopenjskega sodišča je s sklepom St 224/2002-350 z dne 12.1.2006 potrdil predračun stroškov stečajnega postopka za obdobje od 1.1.2006 do 31.12.2006 v skupnem znesku 5.067.619,00 SIT po predlogu stečajnega upravitelja z dne 6.1.2006. Upnik B.O. je v pritožbenem roku zoper citirani sklep vložil pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

S sklepom St 224/2002-361 z dne 19.1.2006 je stečajni senat stečajnemu upravitelju odmeril akontacijo nagrade za čas od 17.6.2005 do 17.12.2005 v bruto znesku 1.341.628,80 SIT.

Upnik B.O. je v pritožbenemu roku zoper sklep vložil pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

S sklepom St 224/2002-362 z dne 19.1.2006 je stečajni senat dovolil stečajnemu upravitelju sklenitev pogodbe o neodvisnem pregledu - reviziji poslovanja stečajnega upravitelja v stečajnem postopku nad stečajnem dolžnikom za čas od začetka stečajnega postopka do

31.12.2005.

Zoper sklep je v pritožbenemu roku vložil pritožbo upnik B.O. in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi.

S sklepom St 224/2002-395 z dne 13.2.2006 je stečajni senat odločil o ugovorih zoper potrjen osnutek glavne razdelitve z dne 13.7.2005 (1. točka izreka), ugotovil obseg stečajne mase za razdelitev med upnike na dan izdelave osnutka za glavno delitev v višini 413.466.048,64 SIT (2. točka izreka), odobril razdelitev stečajne mase v znesku

359.725.079,02 SIT za poplačilo sorazmernega dela terjatev upnikov v višini 26.22169609% med upnike, navedene v razpredelnici, ki je sestavni del sklepa (3. točka izreka) ter iz stečajne mase izločil sredstva za rezervacijo izplačil upniku, ki so za uveljavitev svoje terjatve pravočasno začeli ustrezne postopke v znesku 53.740.969,62 SIT (4. točka izreka).

Zoper sklep je pravočasno vložil pritožbo upnik B.O. in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni, podrejeno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Po izreku pritožbenega roka je pritožnik dne 31.3.2006 zoper sklep o glavni razdelitvi St 224/2002-395 vložil dopolnitev pritožbe, katero pritožbeno sodišče kot prepozno ni moglo obravnavati, zato je navedeno vlogo zavrglo (352. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

Utemeljena je pritožba zoper sklep St 224/2002-362, deloma je utemeljena pritožba zoper sklep St 224/2002-350, neutemeljeni pa sta pritožbi zoper sklep St 224/2002-361 in St 224/2002-395. Glede pritožbe zoper sklep St 224/2002-350 Podlaga za odločitev prvostopenjskega sodišča z izpodbijanim sklepom je v 4. točki 1. odstavka 74. člena ZPPSL. Stečajni senat v tem okviru potrjuje predračun stroškov stečajnega postopka, ki ga predlaga stečajni upravitelj. Pritožnik v tem delu utemeljeno opozarja na pomanjkljivost izpodbijanega sklepa v tistem delu, ki se nanaša na potrditev predvidenih stroškov v predlogu stečajnega upravitelja, vloženem v spis pod redno št. 344 z dne 6.1.2006, v katerem je v točki 6. predlagal potrditev predvidenih stroškov v zvezi z administrativnimi deli. Stečajni upravitelj je v zvezi s tovrstnimi deli predvidel dve postavki in sicer v višini

1.900.0000,00 SIT in v znesku 1.200.000,00 SIT. Iz predloga ni razvidno, ali gre za dve različni postavki, oziroma kateri stroški naj bi bili zaobseženi v okviru posamezne postavke. Zaradi navedene pomanjkljivosti v predlogu stečajnega upravitelja, na katerega se sklicuje tudi izpodbijani sklep, je onemogočen preizkus odločitve prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na potrditev stroškov stečajnega postopka v višini 3.100.000,00 SIT, zato je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP v zvezi s 15. čl. ZPPSL in s tem razveljavitveni razlog iz 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo pozvati stečajnega upravitelja, da predlog predračuna stroškov v tem delu konkretizira in določno opredeli.

Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo postopek, ker je o predlogu predračuna stroškov stečajnega postopka odločalo brez predhodnega mnenja upniškega odbora. V skladu z 88. čl. ZPPSL, daje upniški odbor mnenje stečajnemu senatu o vnovčevanju dolžnikovega premoženja in mnenje v zvezi z nadaljevanjem začetih poslov in sklepanjem novih poslov. Samo v tem okviru je mnenje upniškega odbora predpostavka za odločanje stečajnega senata. Odločitev o potrditvi predračuna stroškov po mnenju pritožbenega sodišča ne spada v okvir odločitev, za katere mora stečajni senat predhodno pridobiti mnenje upniškega odbora, zato v tem smislu ni podana očitana bistvena kršitev postopka, ki jo v pritožbi zatrjuje pritožnik.

Prav tako pa so v celoti neutemeljene pritožbene navedbe, ki se tičejo očitkov prvostopenjskemu sodišču, da v okviru potrditve predračuna stroškov ni bilo odločeno glede posameznih stroškov, ki bi jih stečajni upravitelj v tem okviru moral predvideti. Pritožnik se v tem smislu sklicuje predvsem na naslednje stroške: -predvideni stroški odškodninske tožbe zoper Banko Slovenije, -stroških hranjenja dokumentacije, -stroške drugih projektov, ki mu jih je predlagal upniški odbor, ki bi prispevali k večji stečajni masi.

Skozi odločitev iz 4. točke 1. odstavka 74. člena ZPPSL stečajni senat lahko odloča zgolj o potrebnosti stroškov, ki jih je predvidel stečajni upravitelj. V tem okviru stečajni senat nima pooblastila za odločanje o stroških, ki jih stečajni upravitelj ni predvidel v svojem predlogu. Stečajni upravitelj pa je pri postopanju in načrtovanju stroškov dolžan ravnati s skrbnostjo, ki zagotavlja ekonomičnost postopka. Nadzor nad pravilnostjo poslovanja stečajnega upravitelja pa je prepuščen predsedniku stečajnega senata (2. odstavek 75. člena ZPPSL).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, ker predlog stečajnega upravitelja ni sestavni del sklepa stečajnega senata. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče potrdilo predračun stroškov po predlogu stečajnega upravitelja, ki je z datumom predloga konkretiziran, tako da ne more biti nobenega dvoma, da se odločitev prvostopenjskega sodišča nanaša na predlog, vložen v spis pod redno št. 344. Ker se izpodbijani sklep v delu, ki presega razveljavljeni del, to je glede potrditve predračuna stroškov postopka v znesku 1.967.619,00 SIT nanaša na predlog stečajnega upravitelja, v delu katerega so posamezni predvideni stroški konkretizirano opredeljeni ter ob neutemeljenosti pritožbenih razlogov, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).

Glede pritožbe zoper sklep St 224/2002-361 Podlaga za odločitev stečajnega senata v izpodbijanem sklepu je v 2. odstavku 83. člena ZPPSL in 8. člena Odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnem upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskem upraviteljem (Ur. l. RS 67/93 - 58/03 - v nadaljevanju Odredba). Pritožnik tudi v tem primeru očita prvostopenjskemu sodišču, da je o odmeri akontacije nagrade stečajnemu upravitelju odločalo predno je pridobilo mnenje upniškega odbora. Pritožbeno sodišče se s takšnim očitkom ne strinja. Predhodno mnenje upniškega odbora je z Odredbo v 6. odstavku 3. člena predvideno zgolj v postopku odločanja o odmeri nagrade stečajnemu upravitelju. Izplačilo akontacije in nagrade je urejeno v 8. členu, ki takšnega predhodnega mnenja upniškega odbora ne predvideva. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikovim stališčem, da bi sodišče moralo v tem primeru smiselno uporabiti določbo 3. člena Odredbe, kjer je tovrstno mnenje v postopku odločanja sodišča izreceno predvideno. Odločanje v primeru odmere nagrade se od odločanja o izplačilu akontacije nagrade razlikuje v tem smislu, da gre pri odločanju o akontaciji nagrade zgolj za odločitev o začasnem izplačilu dela nagrade, ki se vračunava po odmeri nagrade po postopku iz 3. člena Odredbe ob zaključku stečajnega postopka. Pritožnik v obširnih pritožbenih navedbah zatrjuje, da stečajni upravitelj ni upravičen do odmerjanja akontacije in nagrade, sklicujoč se na zatrjevane nepravilnosti v postopanju stečajnega upravitelja, povzročanju nepotrebnih stroškov stečajnega postopka in zavlačevanju postopka. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče akontacijo nagrade stečajnemu upravitelju odmerilo za obdobje od 17.6.2005 do 17.12.2005, torej za obdobje, v katerem je stečajni upravitelj svojo funkcijo dejansko opravljal, kot je razvidno iz samega stečajnega spisa. Vprašanje pravilnosti opravljanja dela stečajnega upravitelja je lahko predmet nadzora, ki ga mora vršiti predsednik stečajnega senata (2. odstavek 75. člena ZPPSL), prav tako pa je lahko tudi predmet presoje predloga za odstavitev stečajnega upravitelja v smislu 1. odstavek 82. člena ZPPSL. S tem v zvezi je nerelevantno pritožnikovo sklicevanje na predlog upniškega odbora za razrešitev stečajnega upravitelja, saj iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil predlog umaknjen, o čemer je prvostopenjsko sodišče sprejelo ustrezen ugotovitveni sklep pod redno št. 192. Na podlagi sklepa stečajnega senata prvostopenjskega sodišča z dne

4.8.2005 in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cpg 136/2005 z dne 24.12.2005 je bila stečajnemu upravitelju že odmerjena akontacija nagrade za čas od 17.12.2002 do 17.6.2005, v okviru česar je bila stečajnemu upravitelja odmerjena nagrada v okviru 8. člena Odredbe v višini osmih povprečnih mesečnih plač za prvi dve leti dela upravitelja in štirih mesečnih plač za naslednje polletno obodbje.

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom akontacijo nagrade odmerilo v okviru 1. odstavka 8. člena Odredbe in sicer v višini dveh povprečnih mesečnih plač za vsako trimesečje dela. Tako odmerjena nagrada je tako skladna s 1. odstavkom 8. člena odredbe. S tako odmerjeno nagrado pa je prvostopenjsko sodišče tudi doseglo maksimum akontacije nagrade za drugo dveletno obodbje od uvedbe stečajnega postopka, upoštevaje tudi odmero nagrade s citiranim sklepom višjega sodišča III Cpg 136/2005. V zvezi z višino odmerjene akontacije se pritožbeno sodišče ne strinja s pritožbenimi navedbami, da bi za odmero akontacije nagrade prvostopenjsko sodišče moralo upoštevati merila iz 6. člena odredbe, ki se nanaša na odmero končne nagrade in ne akontacije. Glede očitka, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo, zakaj je akontacijo nagrade odmerilo v maksimalno dovoljeni višini, ki jo dopušča 8. člen Odredbe, pa je po mnenju pritožbenega sodišča takšna odmera skladna glede na obsežnost stečajnega postopka, število upnikov, ki so prijavili terjatve v stečajnem postopku in na velikost stečajne mase stečajnega dolžnika. Navedene okoliščine nedvomno omogočajo preizkus odločitve prvostopenjskega sodišča, pri čemer pritožbeno sodišče s takšno odmero akontacije nagrade v celoti soglaša. Ob tem ne gre prezreti, da odmerjena akontacija nagrade v izpodbijanem sklepu skupaj z že pravnomočno odmerjeno akontacijo nagrade po sklepu z dne 24.11.2005 še ne dosega niti polovico nagrade, ki bi stečajnemu upravitelju šla po 3. členu Odredbe, upoštevaje obseg predvidenih sredstev za poplačilo upnikov, kot je predvidena v sklepu o glavni razdelitvi št. St 224/202-395 z dne

13.2.2006.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker stečajni upravitelj izplačila akontacije nagrade ni predvidel v predračunu stroškov stečajnega postopka. Potrditev predvidenih stroškov stečajnega postopka, ki jih je v predlogu predvidel stečajni upravitelj, ne izključuje naknadne spremembe tako predvidenih stroškov z dodatnim predlogom stečajnega upravitelja.

Odločitev o odmeri akontacije nagrade, ki je v pristojnosti stečajnega senata, pa smiselno pomeni tudi dopolnitev odločitve o predračunu stroškov stečajnega postopka, ki je prav tako v pristojnosti stečajnega senata. V tem primeru torej ne gre za neskladje med izpodbijanim sklepom in sklepom stečajnega senata pod opr. št. St 224/2002-350 z dne 12.1.2006. Navedeni razlogi tako kažejo, da v pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker iz izpodbijanega sklepa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (3. točka izreka).

Glede pritožbe zoper sklep St 224/2002-362 Prvostopenjsko sodišče je odločitev o dovoljenju stečajnemu upravitelju, da sklene pogodbo o neodvisnem pregledu - reviziji poslovanja stečajnega upravitelja, utemeljilo s predlogom stečajnega upravitelja, da se odredi revizija njegovega poslovanja zaradi očitkov upniškega odbora. Stečajni upravitelj je torej stečajnemu senatu sam predlagal obliko nadzora svojega poslovanja. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da za takšen način nadzora poslovanja stečajnega upravitelja, ki ga je odobrilo prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom, ni podlage v določilih ZPPSL.

Stečajni upravitelj je kot poseben organ stečajnega postopka dolžan svoje pristojnosti izvrševati skladno z namenom, zaradi katerega je imenovan, in v okviru zakonskih pooblastil. V tem okviru je potrebno presojati tudi skrbnost, ki jo je pričakovati od njega. Ravnanje, ki ni skladno z skrbnostjo dobrega strokovnjaka, pa ima za posledico odškodninsko odgovornost stečajnega upravitelja (2. odstavek 80. člena ZPPSL). Kot je bilo obrazloženo, ima nadzorstveno funkcijo nad poslovanjem stečajnega upravitelja predsednik stečajnega senata, ki stečajnemu upravitelju daje tudi obvezna navodila (2. in 3. odstavek

75. člena ZPPSL). Zakon torej ne daje podlage stečajnemu upravitelju, da bi sam predlagal način nadzora nad svojim poslovanjem in v tem okviru sklepal posle, ki bi pomenili obremenitev stečajne mase stečajnega dolžnika. Zato ne more biti pravno relevantno sklicevanje na očitke upniškega odbora. Gre za dva organa stečajnega postopka, za katera zakon predpisuje enako mero skrbnosti ravnanja in postopanja v okviru svojih pooblastil v stečajnem postopku. Za oba organa je predpisana tudi odškodninska odgovornost v primeru ravnanja, ki bi bilo storjeno v nasprotju z namenom zaščite interesov vseh upnikov v stečajnem postopku.

Glede na to, da prvostopenjsko sodišče podlago za izpodbijani sklep utemeljuje tudi s potrebo stečajnega senata za nadzor nad pravilnostjo in zakonitostjo izvajanja opravil stečajnega upravitelja, je potrebno upoštevati, da ima stečajni senat tovrstno nadzorno funkcijo v okviru presoje razlogov za odstavitev stečajnega upravitelja v smislu 82. člena ZPPSL. V okviru takšne presoje ni izključiti možnosti, da bi stečajni senat za oceno pravilnosti ravnanja in postopanja stečajnega upravitelja glede posameznih vprašanj, za odgovore na katere je potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, pridobiti ustrezna mnenja strokovno usposobljene osebe. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je potrebno v skladu s 15. členom ZPPSL takšna dejstva ugotavljati s pomočjo sodnega izvedenca (243. člen ZPP), ne pa skozi postopek revizije, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep.

Iz utemeljitve izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi stečajni senat na predlog upravičenih predlagateljev ali po uradni dolžnosti presojal razloge za odstavitev stečajnega upravitelja v smislu 82. člena ZPPSL. Iz navedenih razlogov torej ni podane podlage za izdajo izpodbijanega sklepa, in s tem obremenjevanja stečajne mase s stroški izvedbe posla, na katerega se izpodbijani sklep sklicuje. S tem pa je tudi podan razveljavitveni razlog iz 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (4. točka izreka).

Glede pritožbe zoper sklep St 224/2002-362 Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku ponovno presojalo ugovore večih upnikov zoper potrjen osnutek glavne razdelitve z dne

13.7.2005 (3. odst. 165. člena ZPPSL). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom odpravilo pomanjkljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče z razveljavitvenim sklepom III Cpg 157/2005 z dne 10.11.2005, ko je presojalo zakonitost sklepa z dne 29.9.2005. V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL.

Pritožnik izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, s katerim je zavrnilo ugovor pritožnika glede terjatve pod zap. št. 195 (upnik E.R.). Pritožnik zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom dejansko priznalo obstoj terjatve navedenega upnika. Takšna trditev je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna. Sestavni del izreka izpodbijanega sklepa je tudi razpredelnica, v kateri so opredeljeni upniki in terjatve, ki jih je prvostopenjsko sodišče upoštevalo v okviru sklepa o glavni razdelitvi. Navedena razpredelnica prikazuje primerjalno podatke iz osnutka glavne razdelitve in podatke, upoštevaje odločitve prvostopenjskega sodišča glede vloženih ugovorov v sklepu o glavni razdelitvi. Res je sicer, da je terjatev upnika pod zap. št. 195 navedena v koloni, ki je na vrhu razpredelnice označena z oznako "priznana terjatev", vendar je glede na opombo "ugodeno ugovoru - rezervacija", navedeno v zadnji koloni, podatke za navedenega upnika potrebno razumeti edino tako, da je prvostopenjsko sodišče za pripadajoč delež te terjatve zagotovilo rezervacijo do pravnomočne odločitve o obstoju same terjatve. Upoštevajoč navedeno opombo navedbe terjatve v prvi koloni ni mogoče razlagati kot odločitev prvostopenjskega sodišča o ugotovitvi te terjatve, saj bo to šele predmet postopka, zaradi katerega je sodišča zagotovilo rezervacijo ustreznega dela sredstev, navedenih v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa.

V celoti pa so nerelevantne pritožbene trditve, ki se nanašajo na vprašanje utemeljenosti same terjatve tega upnika, saj iz že navedenih razlogov stečajni senat nima pristojnosti za odločanje o utemeljenosti prerekane terjatve, temveč bo to predmet postopka, na katerega je bil napoten navedeni upnik.

Pritožnik v pritožbi izpodbija tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je zavrnilo njegov ugovor, s katerim je izpodbijal upoštevanje terjatve pod zap. št. 113 v osnutku glavne razdelitve.

Pritožnik je v ugovoru zatrjeval, da je bila upnica S.D. že poplačana z nadomestno izpolnitvijo s strani poroka z izročitvijo delnic družbe P.J. d.d.. Za presojo pravilosti odločitve prvostopenjskega sodišča je ključno vprašanje, kdaj naj bi do (delnega) prenehanja terjatve navedene upnice prišlo. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da na naroku za preizkus terjatev 15.4.2003 niti stečajni upravitelj niti drugi upniki niso prerekali prijavljene terjatve navedene upnice pod zap. št. 113. Posledično to pomeni, da velja prijavljena terjatev za ugotovljeno (3. odstavek 142. člena ZPPSL). Po zaključku te faze stečajnega postopka so v fazi razdelitve stečajne mase, v okvir katere sodi tudi sklep o glavni razdelitvi, zoper posameznega upnika nedvomno dopustni ugovori prenehanja terjatve, do katere je prišlo v fazi po opravljenem naroku za preizkus terjatve. Drugačna pa je situacija glede okoliščin, ki so nastopile pred narokom za preizkus terjatev, saj bi te okoliščine bilo potrebno upoštevati že v okviru samega preizkusa terjatve. Pritožnik v pritožbi pojasnjuje, da naj bi upnica terjatve pod zap. št. 113 od poroka dne 1.10.2002 prejela delnice družbe P.J. d.d., katere je dne 12.3.2003 prodala novemu lastniku in za to dne 14.3.2003 prejela kupnino v višini 5.000.000,00 SIT. Gre torej za razloge, ki so časovno nastopili pred narokom za preizkus terjatev, pri čemer pa pritožnik v pritožbi zatrjuje, da gre za nova dejstva, katera na naroku za preizkus terjatev upnikom in stečajnemu upravitelju niso bila poznana, da bi terjatev prerekali.

V stečajnem postopku je posebej izpostavljeno načelo hitrosti postopka (2. odstavek 11. člena ZPPSL). Ena izmed posledic te značilnosti stečajnega postopka je zožan obseg pravnih sredstev. Tako so v stečajnem postopku izrecno izključene predlog za vrnitev v prejšnje stanje, obnova postopka in revizija (3. odstavek 11. člena ZPPSL). Pritožbeno sodišče ne izključuje možnosti, da bi okoliščine, ki jih v pritožbi zatrjuje pritožnik (nepoznavanje dejstev, relevantnih glede obstoja posamezne terjatve, ob preizkusu terjatve) bilo mogoče uveljavljati v razumnem časovnem okviru v fazi preizkusa terjatev (npr. s predlogom za izjasnitev o posamezni terjatvi) na poznejšem naroku za preizkus terjatev (4. odstavek 142. člena ZPPSL).

Teh okoliščin pa že zaradi omejitve pravnih sredstev ni mogoče uspešno uveljavljati v kasnejši fazi postopka, to je fazi poplačila upnikov po vnovčenju premoženja stečajnega dolžnika. V okviru ugovornega postopka zoper potrjen osnutek za glavno razdelitev torej ni mogoče uveljavljati okoliščin, ki se nanašajo na sam obstoj posamezne terjatve, če te okoliščine niso nastopile po nastopu učinka iz 3. odstavka 142. člena ZPPSL. Iz navedenih razlogov se tako izkaže odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tega dela ugovora pritožnika kot pravilna. Pravno nerelevantno je namreč sicer materialnopravno zmotno utemeljevanje prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da (delno) poplačilo terjatve s strani poroka ne zmanjšuje obveznosti glavnega dolžnika. Kot obrazloženo, gre za okoliščine, ki jih prvostopenjsko sodišče v fazi glavne delitve ne more upoštevati, saj mora stečajni senat v osnutku za glavno razdelitev upoštevati vse upnike, katerih terjatve se štejejo za ugotovljene v smislu 3. odstavka 142. člena ZPPSL (prim. še 2. točka

2. odst. 163. člena ZPPSL).

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi ugovora pritožnika, s katerim je uveljavljal izplačilo posameznim upnikom, sklicujoč se na učinke 16. člena Zakona o hranilnih in kreditnih službah (Uradni list RS, št. 14/90 - v nadaljevanju ZHKS). Navedena določba ureja, da se v primeru prenehanja z delom hranilno kreditne službe (v nadaljevanju HKS) prednostno poravnajo terjatve občanov iz naslov hranilnih vlog in tekočih računov pred poravnavo terjatev drugih njenih upnikov.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da določilo o prednostnem poplačilu iz 16. čl. ZHKS velja tudi v primeru prenehanja z delom hranilnokreditne službe v posledici uvedbe stečajnega postopka v smislu 3. odstavka 22. člena istega zakona. Pritožnik v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da stečajni dolžnik v okviru svojega poslovanja ni prejemal depozitov v obliki hranilnih vlog, za katere bi deponentu izdajal hranilne knjižice.

Pritožnik s svojo razlago 16. člena ZHKS utemeljuje, da je v okviru pojma hranilnih vlog potrebno upoštevati vse depozitne vloge, ki jih je stečajni dolžnik prejemal od občanov. Takšna razlaga je tudi po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotna.

ZHKS je bil sprejet v času veljavnosti zveznega Zakona o bankah in drugih finančnih oraganizacijah (Uradni list SFRJ, št. 10/89), ki je urejal vrsto bančnih poslov v 18. členu, v 20. členu pa je pri obravnavi depozitov ločeno obravnaval tudi hranilne vloge kot podvrsto depozitov. Navedeno razlikovanje je bilo relevantno glede na različno urejeno jamstvo pri posameznih vlogah v 76. členu navedenega zakona. Tako je za dinarske hranilne vloge in tekoče račune občanov pri bankah in poštnih hranilnici bilo podano jamstvo Narodne banke Jugoslavije, za hranilne vloge v tuji valuti in za depozite na deviznih računih občanov in tujih fizičnih oseb pa jamstvo federacije (1. odstavek 76. člena citiranega zakona). Za dinarske hranilne vloge pri hranilnicah in drugih hranilno-kreditnih organizacijah, med katere so v skladu s 74. členom istega zakona sodile tudi hranilnokreditne službe, pa je bilo prepuščeno, da se z zakonom uvede jamstvo republike in ustanoviteljice. Tak način jamstva je bil tako urejen z ZHKS v 11. členu in sicer tako, da je bilo zagotovljeno solidarno in neomejeno jamstvo ustanoviteljic HKS za tolarske hranilne vloge ter žiro račune in tekoče račune pri HKS, za tolarske hranilne vloge pri HKS pa tudi subsidiarno jamstvo Republike Slovenije, če je HKS pridobila jamstvo banke. Tudi ZHKS pri opredelitvi poslov, ki jih lahko opravlja HKS, v 10. členu ureja dopustnost zbiranja hranilnih vlog in depozitov občanov in pravnih oseb (1. točka) ter vodenje žiro računov in tekočih računov občanov in civilno-pravnih oseb (2. točka). Tudi Zakon o bankah in hranilnicah (Uradni list RS I 1/91), ki je veljal v času ustanovitve stečajnega dolžnika v letu 1997, je posebej urejal poslovanje s hranilnimi vlogami (35. člen) in zagotovitev jamstva za hranilne vloge pri bankah (37. člen) in hranilnicah (78. člen). Drugačen obseg jamstva za bančne vloge je bil urejen šele z Zakonom o bančništvu (Uradni list RS 7/99), ki je v 153. členu kot zajamčene vloge do višine 5.100.000,00 SIT opredelil vloge na podlagi pogodbe o vodenju transakcijskega računa, hranilne vloge in denarnega depozita. Ta zakon pa ni posegel v način zagotovljenega jamstva HKS, saj navedenih določb ZHKS, ki urejajo to vprašanje, ni razveljavil (3. odstavek

240. člena Zakona o bančništvu). Navedne določbe torej ne dopuščajo nobenega dvoma, da določba 16. člena ZHKS glede prednostnega poplačila velja zgolj glede hranilnih vlog kot podvrsto depozitnih vlog in tekočih računov. Obe obliki poslov, ki imata zagotovljen priviligiran položaj glede izplačila, sta kot rečeno tudi ločeno obravnavani v 10. členu ZHKS pri opredelitvi poslov, ki jih HKS lahko opravlja. Ker pritožnik ni zatrjeval, da bi njegova terjatev imela podlago v hranilni vlogi kot podvrsti pogodbe o denarnem depozitu v smislu 1043. člena ZOR, je s tem neutemeljeno njegovo sklicevanje na

16. člen ZHKS glede različnega položaja v primerjavi z upniki terjatev, na katere se je skliceval v postavljenemu ugovoru.

Pritožbeno sodišče pa se ne strinja z očitkom pritožnika, da odločitve prvostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti zgolj zaradi nerazumljive formulacije enega stavka v obrazložitvi tega dela izpodbijanega sklepa. Iz konteksta obrazložitve je nedvoumno razbrati, da je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo na pravilnem razumevanju 16. člena ZHKS, za katerega pa pritožnik v pritožbi ponuja razlago, ki je iz že navedenih razlogov materialnopravno zmotna.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo niti drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka

350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPSL je upoštevajoč navedene materialnopravne razloge pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).