Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici, ki je kot invalid uživala posebno varstvo, ni zakonita, ker v času podaje odpovedi tožena stranka ni razpolagala z mnenjem komisije za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter ugotovilo, da sta Sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz ekonomsko - poslovnih razlogov št. … z dne 2. 7. 2009 in Začasni sklep št. ... z dne 21. 7. 2009, ki ju je tožena stranka izdala tožnici, nezakonita in se razveljavita, zato tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz delovnega razmerja ter jo prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od izteka odpovednega roka dalje ter ji od izteka odpovednega roka dalje obračunati bruto plačo, plačati pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska do plačila, v 15 dneh (2.a točka izreka). V presežku pa je tožbeni zahtevek za čas od 3. 7. 2009 do izteka odpovednega roka zavrnilo (2.b točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v 15 dneh po prejemu sodbe povrniti znesek 744,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov, smiselno pa iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Navaja, da je izpodbijana sodba takšna kot so jo pričakovali, saj sistem deluje tako, da si tožnica lahko izmisli v tožbi kakršnekoli laži, da bi škodovala toženi stranki. Izpodbijana sodba je nepravilna, saj se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Tožena stranka je delavki izdala začasni sklep z dne 2. 7. 2009 in razveljavila oz. ustavila postopek, še preden je bila vložena tožba. Tožnica je v tožbi navajala laži z namenom, da škoduje toženi stranki. Tožena stranka tudi z odločitvijo o stroških postopka ne soglaša, saj izgleda kot nagrada delavki in njeni zastopnici za izrečene laži. Tožba je bila vložena prezgodaj, kar je bilo na sodišču že pojasnjeno, slednje pa je le zavlačevalo s postopkom z namenom, da se večajo pravdni stroški. Meni, da bi bila lahko sodba izdana že po odgovoru na tožbo. Prereka izpodbijano odločitev pod tč. 2.a izpodbijane sodbe, saj tožnice v spornem obdobju ni odpustila in je slednja še vedno delala, zato je odločitev, da je tožnico dolžna prijaviti v matično evidenco ZPIZ brezpredmetna. Tožnica v obdobju na katerega se tožba nanaša sploh ni bila odpuščena in je prejela vsa izplačila, kot ji pripadajo, zato tožena stranka ni dolžna tožnici ničesar izpolniti. K pritožbi je tožena stranka priložila izpisek iz AJPES-a, podatke iz bilance stanja in iz izkaza poslovnega izida ter pogodbo o prenosu proizvodnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki ureja varstvo invalidov pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, prvega odstavka 102. in 103. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadalj.) ter 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadalj.), ki opredeljujejo odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidom iz poslovnega razloga ali zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije.

Tožena stranka je dne 2. 7. 2009 izdala tožnici sklep o (redni) odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, z odpovednim rokom 60 dni, z utemeljitvijo, da je njeno delo postalo trajno nepotrebno zaradi zmanjšanja naročil. V sklepu je med drugim zapisano, da bo glede na 116. člen ZDR delodajalec iskal soglasje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju citiranih predpisov, ki določajo postopek in pogoje za odpoved pogodbe iz poslovnega razloga (brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi) tožnici, ki kot invalid uživa posebno varstvo, pravilno presodilo, da je bila tožnici z navedenim sklepom z dne 2. 7. 2009 nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker v času podaje odpovedi tožena stranka ni razpolagala z mnenjem komisije za ugotavljanje podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za mnenje je namreč zaprosila šele 9. 7. 2009, to je po podani odpovedi, komisija pa je, kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih potrjujejo podatki iz priloženega spisa, opr. št. Pd 128/2009, mnenje podala šele 1. 10. 2009, to je celo po izteku odpovednega roka po sklepu z dne 2. 7. 2009. Sodišče prve stopnje pa je nadalje tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka z začasnim sklepom z dne 21. 7. 2009 napake, ki jo je zagrešila v postopku podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ni mogla sanirati. Enostranski preklic odpovedi ne more imeti pravnih posledic, saj bi morali o preklicu odpovedi soglašati obe pravdni stranki. Navedeno velja ne glede na to, da je tožnica nadaljevala z delom pri toženi stranki in delala tudi po izteku odpovednega roka po sklepu z dne 2. 7. 2009, nato pa ji je tožena stranka dne 20. 10. 2009 ponovno redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z odpovednim rokom 60 dni od prejema sklepa (v zvezi z drugo odpovedjo je tožnica uveljavljala sodno varstvo s tožbo, vloženo na prvostopenjsko sodišče dne 12. 11. 2009). Glede na navedeno je izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta Sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz ekonomsko poslovnih razlogov št. ... z dne 2. 7. 2009 in Začasni sklep št. ... z dne 21. 7. 2009, ki ju je tožena stranka izdala tožnici, nezakonita in se razveljavita z navedenimi posledicami.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da je tožnica tudi po prejemu izpodbijanega sklepa še naprej nadaljevala z delom pri toženi stranki in ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po izteku v sklepu določenega odpovednega roka. Iz tega razloga je deloma zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožnica je sodno varstvo zoper izpodbijani sklep ob dejstvu, da delodajalec podane redne odpovedi ne more enostransko preklicati, utemeljeno uveljavljala, v skladu s pravnim poukom, saj bi v nasprotnem primeru, če bi tožena stranka pri realizaciji prve odpovedi vztrajala, lahko prišlo do zamude prekluzivnega roka za uveljavljanje sodnega varstva za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz tretjega odstavka 204. člena ZDR. Zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da sklep za tožnico ni imel nobenih posledic in da je spor sprožila z namenom, da bi povzročila škodo toženi stranki. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti začasnega sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ugodilo, je zato pravilna in zakonita, isto pa velja tudi za odločitev o stroških postopka, ki jih je sodišče toženi stranki naložilo glede na uspeh tožnice v sodnem postopku. Tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene, isto pa velja za očitek, da je sodišče prve stopnje zavlačevalo s postopkom z namenom, da bi se povečevali stroški. Postopek je potekal hitro in brez zastojev, v skladu z določbo 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami in dopolnitvami – ZDSS-1). Sodišče prve stopnje pa tudi ni imelo podlage, da bi odločilo brez glavne obravnave, saj slednje lahko stori zgolj v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali (24. člen ZDSS-1). V konkretnem primeru ti pogoji niso bili izpolnjeni, saj morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker to za rešitev predmetnega spora ni pravno pomembno (1. odstavek 360. člena ZPP).

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je izpodbijani nezakoniti sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter začasni sklep razveljavilo ter delno ugodilo tudi reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku, je torej pravilna, pritožba tožene stranke pa je v celoti neutemeljena. Tožnici so priznane vse pravice iz delovnega razmerja za čas do izteka odpovednega roka po drugi redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 20. 10. 2009, o zakonitosti le-te pa bo odločeno v sporu na podlagi tožbe, vložene 12. 11. 2009. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).