Jedro

Tožena stranka je izpolnila tožnikov zahtevek s tem, ko je na podlagi določb Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF) izdala novo odločbo. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi prej citiranega podpisa oziroma odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. Tožnik je tožbo umaknil tudi v razumljivem roku, torej po prejemu nove odločbe in še pred razpisom naroka za glavno obravnavo, kar pomeni, da s tem v zvezi toženi stranki tudi niso nastali nobeni stroški. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati stroške postopka v višini 243,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper stroškovni sklep (II. točka izreka) je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju s 154. in 158. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki nalaga plačilo pravdnih stroškov tisti stranki, ki tožbo umakne. Sodišče ne more s sklepom, s katerim postopek ustavi, odločati tudi o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Za odločanje v sporu je namreč odločilen končni uspeh strank v pravdi, zato ni pomembno, ali je bila tožba ob vložitvi utemeljena ali ne. Kot izhaja iz komentarja k 154. členu ZPP (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, avtorji Lojze Ude in drugi, GV založba, 2006, stran 29 in 30) se v primeru, če je tožeča stranka ob vložitvi tožbe zanjo imela pravni interes, pa se izkaže, da ga zaradi okoliščin nastalih med postopkom nima več, zaradi česar sodišče tožbo zavrže, šteje, da je tožeča stranka v pravdi popolnoma propadla. Enako velja tudi v primeru, ko sodišče zaradi umika tožbe postopek ustavi in tako ne more istočasno pri odločanju o stroških postopka presojati utemeljenosti tožbenega zahtevka. To pa pomeni, da tožena stranka ni dolžna tožniku povrniti stroškov postopka, nastalih v tem socialnem sporu. Nadalje še navaja, da je pravnomočno odločbo št. ... z dne 24. 6. 2013 izdala, ker jo je k temu zavezovala odločitev Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 in pa določbe Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013). Navedeno odločbo bi tožena stranka izdala tudi, če tožnik ne bi vložil tožbe zoper ugotovitveno odločbo z dne 27. 8. 2013 in dokončno odločbo z dne 30. 11. 2012. ZOPRZUJF je bil namreč sprejet z namenom odprave posledic uskladitve pokojnin, do katere je prišlo na podlagi določb Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/12 in 105/12). Pa tudi sicer po mnenju tožene stranke v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ki ustreza določbi 158. člena ZPP. Ni šlo namreč za izpolnitev tožbenega zahtevka, temveč tožnik glede na kasneje izdano odločbo z dne 24. 6. 2013, ni bil več zainteresiran za to tožbo in jo je zato umaknil. Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo niti določb postopka niti materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je potem, ko je tožnik sodišču posredoval umik tožbe in potem, ko je tožena stranka s pripravljalno vlogo datirano z 23. 1. 2014 sodišču sporočila, da se z umikom tožbe strinja, ne strinja pa se s povračilom stroškov postopka, izdalo sklep, s katerim je postopek ustavilo. Vse omenjeno med strankama ni sporno. Sporna pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je povrnitev stroškov postopka, ki so nastali tožniku, v plačilo naložilo toženi stranki. Sodišče je odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka sprejelo na podlagi 1. odstavka 158. člena ZPP, kjer je določeno, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko jo tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo, da tožniku povrne stroške postopka. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se za povračilo stroškov tožeči stranki ob umiku tožbe uporablja 158. člen ZPP. Tako stališče je že v več zadevah zavzelo tudi pritožbeno sodišče, kot npr. v zadevah opr. št. Psp 498/2013 z dne 6. 3. 2014, Psp 525/2013 z dne 20. 3. 2014, Psp 616/2009 z dne 18. 2. 2010 itd..

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in čemur pritožbeno sodišče pritrjuje, je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek s tem, ko je izdala odločbo št. ... z dne 24. 6. 2013, ki je po navedbah tožene stranke tudi že postala pravnomočna. Glede izpolnitve zahtevka namreč ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi določb zoper ZUJF-a in odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožba ni bila potrebna. Tožnik je namreč tožbo vložil zoper dokončno odločbo, s katero mu je bila zmanjšana pokojnina. Kakšne bodo nadaljnje odločitve tožene stranke pa tožnik ni mogel predvideti. Tožnik je tožbo umaknil tudi v razumljivem roku, torej po prejemu nove odločbe in to še pred razpisom naroka za glavno obravnavo, kar pomeni, da toženi stranki s tem v zvezi tudi niso nastali nobeni stroški.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani stroškovni sklep sodišča prve stopnje.