Jedro

Pritožnica ni mogla vložiti ugovora iz 364. člena ZFPPIPP, saj za kaj takega v času izdelave načrta ni bilo nobenih razlogov. To pa ne pomeni, da le-teh ni v času odločanja o razdelitvi posebne razdelitvene mase, ki temelji na končnem načrtu z dne 16.8.2017. Ker predstavlja sklep sodišča o razdelitvi (prvo) sodno odločitev, zoper katero je (prvič) mogoče uveljavljati procesne kršitve oziroma kršitve materialnega prava, upnici ni mogoče omejiti pravice do pritožbe zaradi tega, ker ni vložila ugovora iz 364. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožbe M. d.o.o., A. d.o.o. in B. d.o.o. se zavrnejo in se izpodbijani sklep v 1. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi upnice L. d.o.o. zoper 2. točko izreka se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijani 2. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o razdelitvi posebne razdelitvene mase (1.) zavrnilo ugovore treh upnikov (pritožnikov M. d.o.o., A. d.o.o. in B. d.o.o.) ter (2.) razdelitev opravilo na podlagi končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 16.8.2017, ki je sestavi del izreka izpodbijanega sklepa ter je bil objavljen 17.8.2017 (p.d. 594).

2. Zoper navedeni sklep so se iz vseh pritožbenih razlogov pritožili upniki M. d.o.o., A. d.o.o., B. d.o.o. ter L. d.o.o. (zoper 2. točko izreka). Predlagali so razveljavitev izpodbijanega sklepa (upnica L. d.o.o. le razveljavitev 2. točke izreka).

3. Pritožba upnice L. d.o.o. zoper 2. točko izreka je utemeljena, ostale pritožbe pa so neutemeljene.

**O pritožbi upnice L. d.o.o.**

4. Pritožnica je vložila pritožbo zoper 2. točko izreka sklepa o razdelitvi posebne razdelitvene mase, ki se nanaša na razdelitev na podlagi končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase z dne 16.8.2017. Pritožnica je upnica s prvim vrstnim redom poplačila na tej posebni razdelitveni masi, pritožuje pa se zaradi obračuna obresti, saj so v načrtu razdelitve in posledično v končnem načrtu, ki je sestavni del sklepa o razdelitvi, upoštevane obresti za ugotovljeno terjatev od začetka stečajnega postopka do 31.3.2017, ko je bil predvideni rok poplačila pri pripravi načrta razdelitve. Zaradi daljšega trajanja postopka v posledici vloženih ugovorov in pritožb, upnica v pritožbi zahteva spremembo v načrtu tako, da bodo obresti od ugotovljene terjatve tekle do predvidenega (novega) datuma poplačila terjatev.

5. Tudi upravitelj se strinja s pritožbenimi navedbami in pojasnjuje, da je pri pripravi načrta upošteval predvideni datum poplačila in pripravil ustrezen obračun obresti, zoper načrt pa v tem delu ni bilo nobenega ugovora upnikov. Ker je od priprave načrta preteklo več kot leto in pol, bi načrt poplačila, če bi ga pripravil sedaj, vseboval spremenjen obračun obresti.

6. Besedna razlaga 1. odstavka 366. člena ZFPPIPP, da je „s pritožbo proti sklepu o prvi razdelitvi dovoljeno izpodbijati samo odločitev o ugovorih ...“, napotuje na nedovoljenost pritožbenih razlogov in ne na nedovoljenost pritožbe. To pomeni, da mora višje sodišče (kljub omejenosti pritožbenih razlogov v 366. členu ZFPPIPP) pri odločanju o pritožbi zoper sklep o razdelitvi preizkušati po uradni dolžnosti, ali so podane absolutne bistvene kršitve določb postopka in pravilna uporaba materialnega prava v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP (prim. Cst 201/2016).

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da upravitelju ni ponovno poslalo obvestila iz 1. točke 3. odstavka 365. člena v zvezi z 10. odstavkom 371. člena ZFPPIPP in ni zahtevalo novega končnega načrta razdelitve posebne razdelitvene mase, ampak je upoštevalo končni načrt z dne 16. 8. 2017, objavljen 17. 8. 2017, ker je o ugovorih sprejelo enako odločitev kot v (delno) razveljavljenem sklepu z dne 28. 11. 2017 (p. d. 600). Takšna obrazložitev v ničemer ne utemeljuje odločitve prvostopenjskega sodišča, da o razdelitvi posebne razdelitvene mase odloči na podlagi skoraj leto dni starega načrta, saj ne upošteva, da pritožnica v ničemer ni odgovorna za dolgotrajno trajanje postopka razdelitve, načrt z dne 16.8.2017 pa zaradi poteka časa ne more biti več aktualen in posledično tudi ne pravilen. Pritožnica ni mogla vložiti ugovora iz 364. člena ZFPPIPP, saj za kaj takega v času izdelave načrta ni bilo nobenih razlogov. To pa ne pomeni, da le-teh ni v času odločanja o razdelitvi posebne razdelitvene mase, ki temelji na končnem načrtu z dne 16.8.2017. Ker predstavlja sklep sodišča o razdelitvi (prvo) sodno odločitev, zoper katero je (prvič) mogoče uveljavljati procesne kršitve oziroma kršitve materialnega prava, višje sodišče zaključuje, da upnici ni mogoče omejiti pravice do pritožbe zgolj zaradi tega, ker ni vložila ugovora iz 364. člena ZFPPIPP.

8. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi upnice L. d.o.o. zoper 2. točko izreka ugodilo iz razlogov, razvidnih iz 7. točke obrazložitve tega sklepa, izpodbijani sklep v tem delu razveljavilo ter zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), v katerem bo potrebno v skladu s 1. točko 3. odstavka 365. člena ZFPPIPP v zvezi z 10. odstavkom 371. člena ZFPPIPP zahtevati nov končni načrt razdelitve posebne razdelitvene mase.

**O pritožbah upnikov M. d.o.o., A. d.o.o. in B. d.o.o.**

9. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da vsi trije pritožniki vsebinsko uveljavljajo enake pritožbene razloge, to pa je, da je upnik M. d.o.o. na podlagi cesije vstopil v pravni položaj upnice RS (terjatev št. 7, točka II.A), o čemer je sodišče obvestil z vlogo, vloženo 31.12.2015. Terjatev je nato s pogodbo o odkupu terjatev odstopil upnikoma B. d.o.o. in A. d.o.o. Upnik A. se pritožbeno ne omejuje zgolj na terjatev, ki se nanaša na RS, pač pa ponavlja navedbe, ki se nanašajo na terjatev Banke d.d.. Ker je bilo o tej terjatvi že odločeno s sklepom višjega sodišča Cst 77/2018 z dne 6.3.2018, se višje sodišče do pritožbenih navedb v obsegu, ki se nanašajo na terjatev Banke d.d., ne opredeljuje.

10. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je upnica RS z vlogo z dne 9.12.2015 sodišče (med drugim) obvestila, da umika prijavo terjatve v delu točke II.A prijave terjatve z dne 27.11.2012 v višini 53.781,40 EUR s pripadki. Slednje priznavajo tudi pritožniki, ki pa menijo, da terjatve, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, ni možno več umakniti, posledično pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo sklepa, s katerim je 15.12.2015 sklenilo, da „se utesnitev prijave terjatve upnice RS, kot izhaja iz vloge z dne 9.12.2015 vzame na znanje in postopek v istem obsegu ustavi“.

11. Sklep, s katerim je sodišče prve stopnje umik prijave terjatve upnice RS „vzelo na znanje in postopek ustavilo“, je (četudi morebiti nepravilen) postal pravnomočen. Ni namreč sporno, da se zoper ta sklep nihče ni pritožil. Pravnomočnost sanira morebitne napake v odločbi, sodišča pa so na pravnomočne odločbe vezana (prim. Wedam Lukić, D., komentar 319. člena Zakona o pravdnem postopku, 3. knjiga, GV Založba, 2009). Višje sodišče je že v sklepu Cst 77/2018 pojasnilo, da ima pravnomočnost svoje subjektivne, objektivne in časovne meje. O vsebini pravnomočne odločbe zato ni mogoče več razpravljati, zaradi česar se višje sodišče tudi ne more in ne sme opredeliti do pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na vprašanje pravilnosti sklepa z dne 15.12.2015, prav tako pa tudi ne, ali je upnica prijavo terjatve 9.12.2015 lahko umaknila. S pritožbo v tem postopku ni mogoče izpodbijati odločitve iz sklepa z dne 15.12.2015, pri čemer vsi pritožniki izražajo prav nestrinjanje z odločitvijo sodišča, ki je vlogo upnice RS o umiku terjatve upoštevalo in izdalo sklep o ustavitvi postopka v spornem obsegu.

12. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da (instančno) sodišče na odločitev, ki je napačna oziroma protizakonita, ni vezano. Pritožniki se v pritožbi glede vprašanja, ali je sodišče prve stopnje smelo izdati sklep o umiku terjatve po tem, ko je bil sklep o preizkusu terjatev že pravnomočen, sklicujejo na sklep II Ips 519/2003, ki pa se nanaša na vprašanje, do kdaj je mogoče spremeniti vrednost spornega predmeta in za obravnavano zadevo ni uporabljiv. Isto velja za zadevo I Cpg 1056/2016, kjer je bila izjava o umiku tožbe dana po tem, ko je bila sodba, s katero je bilo odločeno o tožbenem zahtevku, že izdana, višje sodišče pa je v tej zadevi pojasnilo, da izdane sodbe ni mogoče razveljaviti na podlagi izjave o umiku tožbe. V zadevi Cpg 245/1995 je višje sodišče zavzelo stališče, da lahko upnik prijavljeno terjatev umakne v stečajnem postopku do konca naroka za preizkus prijavljenih terjatev, na katerem se je stečajni upravitelj o prijavljeni terjatvi izjavil (141. člen ZPPSL), oziroma če je bila prijavljena terjatev prerekana, do konca glavne obravnave (188. člen ZPP). Pojasnilo je, da je umik prijavljene terjatve izjava (vloga), ki je vezana na rok, to je najkasneje do konca naroka za preizkus prijavljenih terjatev oziroma glavne obravnave. ZFPPIPP naroka za preizkus terjatev ne pozna, zaradi česar navedeno stališče tudi ni neposredno uporabljivo za obravnavano zadevo.

13. Nepravilno je stališče pritožnikov, da je sodišče prve stopnje s spornim sklepom ustavilo postopek ugotavljanja obstoja prijavljene terjatve. Četudi izrek sklepa ni (povsem) skladen z določbami ZPP, ki se nanašajo na umik tožbe (ob njihovi smiselni uporabi; prim. 121. člen ZFPPIPP), to ne pomeni, da je nejasno, na kaj se nanaša: sodišče prve stopnje ni ustavilo postopka preizkusa terjatev, pač pa je ustavilo nadaljnji postopek oziroma poplačilo upnice RS na podlagi umaknjene (pa čeprav priznane) terjatve.

14. Umik prijavljene terjatve je procesna izjava upnika, da ne želi poplačila svoje terjatve, saj sta prijava in preizkus terjatve podlaga za odločitev o razdelitvi razdelitvene mase (prim. 358. in 371. člen ZFPPIPP). Povedano drugače: prijava in preizkus terjatve sta (zgolj) podlaga za odločitev o razdelitvi stečajne mase in poplačilu upnikov, in čeprav ima priznanje terjatve v stečajnem postopku enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi obstoja terjatve, ima pravne posledice priznanja terjatve šele pravnomočen sklep o razdelitvi splošne oziroma posebne razdelitvene mase. O poplačilu upnikove terjatve je namreč odločeno (šele) s sklepom o razdelitvi splošne oziroma posebne razdelitvene mase, ne že s sklepom o preizkusu terjatev. Pritožbeno stališče, da prijave terjatve po tem, ko je enkrat že priznana, ni mogoče več umakniti, pomeni, da mora biti upnik – tudi če tega iz kateregakoli razloga ne želi (več) – nujno udeležen pri razdelitvi stečajne mase in poplačilu svoje terjatve. Za takšno stališče ni najti nobene pravne podlage.

15. V tej zadevi je M. d.o.o. sodišče šele 31.12.2015, to je po tem, ko je že izdalo sklep z dne 15.12.2015 in je le-ta celo že postal pravnomočen, saj se zoper njega nihče ni pritožil, obvestil, da je (že 16.10.2015) pridobil terjatev, ki jo je imela upnica RS do stečajnega dolžnika, oziroma da jo je prenesel na drugo družbo. Kako naj bi sodišče to pri izdaji sklepa z dne 15.12.2015 upoštevalo, če s tem podatkom ni razpolagalo, pritožniki niso pojasnili ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi. Tudi, če so terjatve prvotnega upnika pred obvestilom o umiku prešle na novega upnika, ni dvoma, da sodišče o tem ni bilo pravočasno obveščeno. Tega pritožbena razpravljanja o časovni meji, do katere je mogoče umakniti prijavo terjatve in polemiziranje s stališčem višjega sodišča, izraženega v sklepu Cst 77/2018, v ničemer ne morejo spremeniti.

16. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Do pritožbenih vprašanj (1.) ali je mogoče prijavo terjatve umakniti po tem, ko je bilo o njej že pravnomočno odločeno (oziroma je bila terjatev že priznana) in (2.) kakšno pravno stanje nastopi v primeru, ko nekdo, ki ni porok stečajnemu dolžniku za poplačilo njegove obveznosti do stečajnega upnika, le-temu poplača dolžnikove obveznosti, se višje sodišče ne bo opredeljevalo. Kot pravilno ugotavljajo pritožniki, sodne prakse (temelječe na določilih ZFPPIPP) v zvezi z navedenima vprašanjema ni. To pomeni, da bi vsakršno vnaprejšnje opredeljevanje višjega sodišča do vprašanj, ki za presojo pravilnosti konkretnega sklepa niso relevantna, pomenilo prejudiciranje morebitnih bodočih zadev. Teoretično stališče višjega sodišča do spornih vprašanj v ničemer ne bi prispevalo k odločitvi o konkretnih pritožbah; tudi sicer pa za takšno zahtevo (to je za opredelitev višjega sodišča do spornih vprašanj, ki za vprašanje pravilnosti konkretne odločitve ne morejo biti (več) relevantna), kot jo podajajo pritožniki, ni nobene pravne podlage in bi v bistvu pomenilo vsebinsko opredeljevanje višjega sodišča glede pravilnosti sklepa z dne 15.12.2015, ki je pravnomočen.

17. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

Pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.