19. 4. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž. Ž., na seji senata 30. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 125/2001 z dne 13. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Kp 351/99 z dne 15. 3. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. K 67/98 z dne 14. 6. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil obtožen nadaljevanega kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje ali prometa orožja ali eksplozivnih snovi po drugem in prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Obtožba mu je očitala, da je dejanje storil s tem, da je soobtožencu V. M. z namenom prodaje ob dveh priložnostih izročil vojaški eksploziv, ki ga je ta nato izročil soobtožencu K. S. Okrožno sodišče je oba soobtoženca spoznala za kriva očitanega kaznivega dejanja, pritožnika pa je oprostilo, ker je presodilo, da zoper njega ni dovolj dokazov. Zoper oprostilni del sodbe se je pritožil državni tožilec. Višje sodišče je pritožbi ugodilo, sodbo v delu, ki se je nanašal na pritožnika, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju je Okrožno sodišče pritožnika spoznalo za krivega očitanega dejanja in mu izreklo kazen enega leta zapora. Zoper sodbo sta se pritožila pritožnikov zagovornik in državni tožilec, Višje sodišče pa je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo Okrožnega sodišča. Zoper takšno odločitev je pritožnikov zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da so mu bile z izpodbijanimi sodbami kršene pravice iz 2., 11., 15., 19., 22., 23., 28., 29. in 35. člena Ustave, iz 9. in 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 7/71, in Uradni list RS, št. 14/92 – v nadaljevanju MPDPP) ter iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pravice iz 29. člena Ustave naj bi mu bile kršene s tem, ker sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje priče M. F., ki naj bi potrdila pritožnikov alibi, ter za pridobitev vrečk, v katerih naj bi se nahajal eksploziv, ki naj bi ga pritožnik izročil soobsojencu V. M. S tem v zvezi pritožnik tudi navaja, da sodišča niso ustrezno obrazložila, zakaj ta dokaza nista bila izvedena, ter pojasnjuje, zakaj naj bi bila relevantna. Kršitev pravic iz 29. člena Ustave pritožnik vidi nadalje v tem, da je obramba večkrat podala predlog, naj sodišče zasliši tajne policijske sodelavce, ki so bili udeleženi v policijski akciji, saj bi njihovo pričevanje pritožnika razbremenilo, vendar sodišče temu ni ugodilo. Pritožnik meni, da so mu bile kršene pravice iz 29. člena Ustave tudi s tem, ker po njegovem stališču sodišče ni upoštevalo določb 17. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), ki določa, da mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, pri tem pa enako zanesljivo preizkusiti in ugotoviti dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist.

3.Pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave naj bi bila pritožniku kršena s tem, da naj bi se sodba Okrožnega sodišča oprla na poročila o tajnem opazovanju in na fotografije pritožnika, čeprav so bili ti dokazi pridobljeni na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, izdane zoper drugo osebo. Takšno ravnanje naj bi kršilo tudi pritožnikove pravice iz 9. člena MPDPP. Kršitev pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave v povezavi z določbami 2. in 15. člena Ustave pritožnik vidi tudi v tem, da je po njegovih navedbah preiskovalni sodnik izdal odredbo za prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov obeh soobsojencev 24. 12. 1996 od 15. ure dalje, prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov pa se je pričelo že 23. 12. 1996 ob 15. uri.

4.Pritožnik navaja, da mu je bila kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave s tem, ker je državni tožilec odredil začasen odlog odvzema prostosti zoper oba soobsojenca. Tak odlog je bil po njegovem mnenju nezakonit, saj naj bi bil predmet očitanega kaznivega dejanja večja količina vojaškega razstreliva, ki pomeni hudo ogrožanje ljudi. Kršitev 11. člena Ustave naj bi bila v tem, da je dejanje na glavni obravnavi teklo v tujem jeziku brez prevajanja. Sodišče in stranke so namreč poslušali del telefonskih pogovorov brez prevoda, del pa je prevedel tolmač za hrvaški jezik, pri čemer pritožnik opozarja, da je soobsojenec V. M. Srb, K. S. pa Makedonec.

5.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave, ki naj bi bila v tem, da Višje sodišče niti njemu niti njegovemu zagovorniku ni omogočilo, da bi se seznanila s pisnim predlogom višjega državnega tožilca glede vloženih pritožb. Nadalje uveljavlja tudi kršitev 23. člena Ustave, ker naj bi se sodnik, ki je meritorno odločal v zadevi, pred tem seznanil z obvestili, ki jih je zbrala policija in ki bi morali biti izločeni. Pritožnik navaja še, da so mu bile kršene pravice, ki mu jih zagotavlja načelo zakonitosti kazenskega prava v 28. členu Ustave. Po njegovem stališču obtožba ni obsegala vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, temveč je vsebovala le pavšalne trditve, s katerimi pa tožilec ni mogel dokazati niti pridobitve, niti posesti, niti prodaje razstreliva.

6.Ustavno sodišče je 24. 3. 2006 prejelo pritožnikovo vlogo, s katero dopolnjuje vloženo ustavno pritožbo z navedbo, da je prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov v njegovi zadevi izvajala SOVA, ne pa policija. Tako pridobljeni podatki naj bi bili pomemben dokaz v kazenskem postopku zoper njega. S tem naj bi mu bili kršeni pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravica do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz prvega odstavka 37. člena Ustave.

7.Ustavno sodišče je vpogledalo spis zadeve, v kateri so bile izdane izpodbijane odločbe.

B. – I.

8.Pritožnik uveljavlja kršitev pravic iz 29. člena Ustave, ker sodišče ni izvedlo treh dokazov, ki jih je predlagala obramba, in sicer zaslišanja M. F., pribave vrečk, v katerih naj bi pritožnik izročil eksploziv soobsojencu V. M., ter zaslišanja tajnega policijskega sodelavca.

9.V tretji alineji 29. člena Ustava vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotavlja pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist. Ustavno sodišče je v dosedanji presoji sprejelo več odločitev, ki podrobneje pojasnjujejo vsebino in usmerjajo izvrševanje te pravice. Skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo sodišče tako ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora sodišče storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno relevanten, pri čemer mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, da mora sodišče predlagani dokaz izvesti, razen če je očitno, da ne bo uspešen.

10.Kot izhaja iz spisa zadeve, je pritožnikov zagovornik 31. 5. 1999 izven glavne obravnave sodišču poslal vlogo, v kateri je med drugim predlagal zaslišanje prič D. P. in M. F. Z navedenim dokaznim predlogom je želel izpodbijati verodostojnost izjav soobtoženca V. M., ki je na naroku glavne obravnave 28. 5. 1999 med drugim povedal, da mu je pritožnik 30. 12. 1996 izročil sporni eksploziv. Pritožnik je to ves čas postopka zanikal, glede navedenega datuma 30. 12. 1996 pa je zatrjeval, da se je nahajal na Reki, kjer je praznoval rojstni dan M. F., sicer hčerke njegove zunajzakonske partnerice. Zaslišanje D. P. in M. F. naj bi to dejstvo potrdilo.

11.Sodišče je na naroku glavne obravnave 8. 6. 1999 zaslišalo D. P., ki je potrdil pritožnikove izjave, zavrnilo pa je zaslišanje M. F. V zapisniku naroka je navedeno, da je predsednica senata kratko pojasnila razloge, zakaj je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo, ti razlogi pa v zapisniku niso navedeni. Razlogi, zakaj sodišče ni sprejelo predloga za zaslišanje M. F., niso neposredno navedeni niti v sodbi Okrožnega sodišča. Iz te sodbe sicer izhaja, da je sodišče presojalo izpovedbo D. P. in na podlagi nje štelo, da je možno, da se je pritožnik navedenega dne ob 18. uri nahajal na Reki. Kljub temu je presodilo, da to ne izpodbija verodostojnosti izjave soobsojenca V. M., saj se je sodišču štelo za povsem mogoče, da je pritožnik že pred tem istega dne v Postojni navedenemu soobtožencu izročil eksploziv, nato pa odšel na Reko na praznovanje rojstnega dne (str. 5–6 sodbe Okrožnega sodišča).

12.Niti iz vloge pritožnikovega zagovornika z dne 31. 5. 1999, v kateri je podal predlog za zaslišanje M. F., niti iz pravnih sredstev, ki jih je obramba vlagala v kazenskem postopku, ni razvidno, da bi ta zatrjevala, da bi M. F. lahko izpovedovala o čem drugem kot D. P., njegovo pričevanje pa je Okrožno sodišče, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, štelo za načeloma verodostojno. Obramba torej v celotnem kazenskem postopku, vključno s pravnimi sredstvi, ni izkazala, da bi z zaslišanjem M. F. dokazovala kakšno pravno relevantno dejstvo, ki ga ni uspešno dokazila že s kakšnim drugim dokaznim sredstvom. Glede na navedeno je očitno, da obramba v kazenskem postopku ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu, kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje, ki je predstavljena v 9. točki obrazložitve tega sklepa.

13.Pritožnik je v ustavni pritožbi sicer navedel, da bi z zaslišanjem M. F. skušal dokazati tudi dejstvo, ki ga z zaslišanjem D. P. ni bilo mogoče, in sicer da se na poti od doma do Reke (iz ustavne pritožbe gre razumeti, da ga je na tej poti med drugim spremljala tudi M. F.) ni ustavil v Postojni in tako ni izročil eksploziva soobsojencu V. M. Ker pa tega dejstva pritožnik ni navajal v drugih pravnih sredstvih, ga Ustavno sodišče ni moglo upoštevati.

14.Glede na navedeno je očitno, da pritožniku z zavrnitvijo predloga za zaslišanje M. F. ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.

15.Pritožnik v zvezi z dokaznim predlogom za zaslišanje M. F. izpodbija ne le dejstvo, da ga je Okrožno sodišče zavrnilo, temveč tudi dejstvo, da te odločitve ni obrazložilo. Tudi v tem vidi kršitev pravic iz 29. člena Ustave. Dejstvo, da posamezne odločitve prvostopenjsko sodišče ne obrazloži, lahko po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni kršitev pravice do pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Kot izhaja iz 11. točke obrazložitve tega sklepa, je sodišče na naroku 8. 6. 1996 kratko obrazložilo, zakaj temu dokaznemu predlogu ni ugodilo, razloge pa gre posredno izluščiti tudi iz obrazložitve sodbe. Okrožno sodišče bi moralo v sodbi neposredno obrazložiti razloge za zavrnitev navedenega dokaznega predloga, kar je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče, ki pa je hkrati štelo, da je s tem šlo za relativno bistveno kršitev določb ZKP, pri čemer obramba ni pojasnila, kakšen vpliv je ta pomanjkljivost imela na zakonitost sodbe. Upoštevaje dejstvo, da je bilo obrambi na naroku ustno pojasnjeno, zakaj se predlagani dokaz zavrne, da je ta razlog pretežno razviden iz sodbe Okrožnega sodišča in da je obramba ves čas kazenskega postopka imela možnost dokazovati, zakaj naj bi bil njen predlog relevanten, pa tega ni storila, Ustavno sodišče šteje, da navedena pomanjkljivost v sodbi Okrožnega sodišča očitno ni takšna, da bi vplivala na poštenost postopka, s tem pa je tudi očitno, da z njo ni bila kršena pritožnikova pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

16.Pritožnik graja tudi dejstvo, da sodišče v dokaznem postopku ni pribavilo vrečk, v katerih naj bi soobsojencu V. M. izročil sporni eksploziv. Iz zapisnika naroka glavne obravnave 8. 6. 1999 izhaja, da je njegov zagovornik predlagal izvedbo navedenega dokaza, enako pa je storil v vlogi 10. 6. 1999 in nato še na glavni obravnavi 14. 6. 1999. Noben izmed predlogov ni bil obrazložen. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo. V sodbi je pojasnilo, da vrečke same po sebi ničesar ne dokazujejo in bi izvedba tega dokaza le po nepotrebnem zavlačevala postopek. To svoje stališče je tudi obširno obrazložilo (str. 9–10 izpodbijane sodbe). Ker obramba svojega predloga ni utemeljila, ni zadostila svojemu bremenu v zvezi z uveljavljanjem pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave, kot je bilo pojasnjeno v 9. točki obrazložitve tega sklepa, sodišče, ki je predlog zavrnilo, pa je svojo odločitev razumno obrazložilo. Glede na navedeno je očitno, da sodišče z zavrnitvijo predloga za pribavo vrečk, v katerih se je nahajal sporni eksploziv, ni kršilo pritožnikove pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.

17.Kršitev pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave pritožnik vidi tudi v tem, da sodišče ni zaslišalo tajnega policijskega sodelavca, ki je bil udeležen v policijski akciji in ki naj bi ga po njegovih trditvah z neposrednim pričanjem razbremenil. Kot izhaja iz spisa v zadevi, je obramba navedeni dokaz predlagala le v prvotnem postopku, v katerem je bil pritožnik oproščen. V novem postopku, ki je tekel pred popolnoma spremenjenim senatom, tega dokaza obramba ni predlagala. Ker obramba tega dokaza pred prvostopenjskim sodiščem, ki je izdalo izpodbijano odločbo, ni predlagala, je očitno, da pritožniku z neizvedbo tega dokaza ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.

18.Po pritožnikovem stališču so bile kršene njegove pravice iz 29. člena Ustave tudi s tem, da sodišče ni sledilo instrukcijski maksimi iz 17. člena ZKP. Pri tem ne pojasni, kateri element določbe 17. člena ZKP naj bi sodišče kršilo, s katerimi konkretnimi dejanji ali opustitvami naj bi ga kršilo ter zakaj naj bi to kršilo katero izmed pravic, ki jih vsebuje 29. člen Ustave. Glede na navedeno tega pritožnikovega očitka Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

B. – II.

19.Pritožnik navaja, da mu je bila kršena pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave, ker so ga organi pregona tajno opazovali in fotografirali na podlagi odredbe, izdane zoper neko drugo osebo, ker se je tajno prisluškovanje in zvočno snemanje telefonskih pogovorov zoper soobsojenca začelo pred izdajo odredbe preiskovalnega sodnika in ker je snemanje telefonskih pogovorov izvajala SOVA, ne pa policija.

20.Tajno opazovanje je prikriti preiskovalni ukrep, ki posega v posameznikovo pravico do zasebnosti, ki jo zagotavlja 35. člen Ustave (glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997, Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 158). Skladno z določbami ZKP, kot so veljale v času izvajanja tega ukrepa zoper pritožnika, je bil ta ukrep dopusten le na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika, ki je morala opredeljevati tudi osebo, zoper katero se je ukrep izvajal. Izvajanje tajnega opazovanja zoper osebo, ki ni opredeljena z veljavno odredbo, predstavlja kršitev pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave.

21.Dopustnost uporabe izsledkov tajnega opazovanja je obramba izpodbijala ves čas postopka. Zatrjevala je, da je bila odredba, na podlagi katere je bil pritožnik opazovan in fotografiran, izdana zoper voznika kombiniranega vozila znamke Volkswagen z identificirano registrsko številko, ki ga pritožnik ni uporabljal, temveč je uporabljal osebno vozilo znamke Citroën, drugačne barve in z drugo registrsko številko. Okrožno sodišče tem trditvam ni sledilo, temveč je presodilo, da je bil pritožnik fotografiran v okviru tajnega opazovanja soobtoženca V. M. Vrhovno sodišče, ki je presojalo navedeni očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti, je presodilo, da je, čeprav je bil ukrep tajnega opazovanja in sledenja ter slikovnega snemanja uporabljen zoper soobsojenca V. M., tak dokaz dopustno uporabiti zoper pritožnika, zoper katerega tak ukrep sicer ni bil odrejen, je pa sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja z V. M. (str. 3 izpodbijane sodbe). Pri tem se je Vrhovno sodišče sklicevalo na večje število lastnih odločitev. Dejstvo, da pritožnik in V. M. v času snemanja nista bila v osebnem stiku (pritožnik je vstopal v stanovanjski blok, v katerem je stanoval V. M.), Vrhovno sodišče ni štelo za pomembno. Presodilo je, da je spričo dejstva, da se je V. M. nahajal v notranjosti bloka, z njegovim opazovanjem bilo nujno tudi zaznavanje oseb, ki vstopajo in izstopajo, vključno s fotografiranjem.

22.Kot izhaja iz spisa v zadevi, zoper pritožnika ni bila izdana odredba za izvedbo obravnavanega prikritega preiskovalnega ukrepa. To dejstvo še ne pomeni, da se zoper pritožnika ne bi mogel uporabiti dokaz, ki neposredno kaže na njegovo vpletenost v zadevi, čeprav je bil ta dokaz pridobljen z uporabo sicer veljavne odredbe, izdane zoper drugo osebo. Uporaba takšnega dokaza je dopustna tedaj, kadar organi pregona ob izvajanju odredbe v okviru, kot je bila dana, nenamerno naletijo na navedeni dokaz, ki ima domnevno obremenilni značaj.[1] Glede na navedeno je treba preizkusiti, na kakšen način je bil pridobljen dokaz zoper pritožnika.

23.Iz sodb Okrožnega in Vrhovnega sodišča izhaja, da je bil pritožnik opazovan in fotografiran v okviru ukrepa, odrejenega zoper V. M. Skladno z ugotovitvami navedenih sodb se je ukrep tudi izvajal zoper V. M. in se ni osredotočal zoper pritožnika. V okviru izvajanja ukrepa je njegov izvajalec naletel tudi na pritožnika, pri tem pa tudi opazil in deloma fotografiral okoliščine, ki so po presoji sodišča v poznejšem kazenskem postopku imele obremenilni pomen zoper pritožnika. Skladno s tem je očitno, da uporaba tako pridobljenih dokazov sodi v polje izjeme, kot je bila opisana v 22. točki te obrazložitve, zato je tudi očitno, da s takšnim dokazom ni bila kršena pritožnikova pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave. Kolikor pa pritožnik ne sprejema ugotovitev Okrožnega in Vrhovnega sodišča o tem, na podlagi katere izmed izdanih odredb je bil opažen in fotografiran, in o tem, ali je bil ukrep osredotočen nanj ali ne, pa njegove trditve pomenijo polemiko z ugotovljenim dejanskim stanjem, čemur postopek z ustavno pritožbo ni namenjen.

24.Pritožnik tudi zatrjuje, da se je prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov zoper soobsojenca pričelo 23. 12. 1996, medtem ko je bila odredba za to izdana šele 24. 12. 1996. Zato naj bi bil del pogovorov posnet brez odredbe, kar predstavlja kršitev pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave.

25.Kot izhaja iz izpodbijane sodbe Okrožnega sodišča, je to v dokaznem postopku poslušalo telefonske razgovore z različnih kaset, pri čemer so bili najzgodnejši telefonski razgovori, ki jih je poslušalo, posneti 27. 12. 1996, torej po datumu, ko je bila odredba za prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov izdana. Glede na to je očitno, da z izvedbo tega dokaza ni bila kršena pritožnikova pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave v povezavi s pravico do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave, ki sicer podrobneje ureja področje prisluškovanja telefonskim in drugim komunikacijam.

26.Ustavno sodišče je 24. 3. 2006 prejelo pritožnikovo vlogo, v kateri ustavno pritožbo dopolnjuje z očitkom, da je prisluškovanje in snemanje telefonskih pogovorov v tej zadevi izvajala SOVA, ne pa policija. Zaradi tega naj bi mu bili kršeni pravica do zasebnosti iz 35. člena Ustave in pravica do varstva tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave. Ker je bila pritožniku sodba Vrhovnega sodišča vročena 28. 2. 2005, je pritožnik navedeno dopolnitev ustavne pritožbe vložil bistveno po izteku šestdesetdnevnega roka iz prvega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS), pri tem pa ni navedel okoliščin, ki bi skladno s tretjim odstavkom 52. člena ZUstS upravičevale obravnavanje ustavne pritožbe po izteku tega roka. Glede na navedeno Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

B. – III.

27.Pritožnik meni, da mu je bila kršena pravica do osebne svobode iz 19. člena Ustave, ker je bil odrejen začasen odlog odvzema prostosti zoper oba soobsojenca, čeprav naj za to ne bi bilo pogojev. Ustavno sodišče pojasnjuje, da 19. člen Ustave vprašanja odloga odvzema prostosti ne ureja, ter hkrati ugotavlja, da pritožnik z ničemer ne izkazuje, kako naj bi (po njegovih izjavah nezakonit) odlog odvzema prostosti obeh soobsojencev vplival na njegovo pravico do osebne svobode ali na kakšno drugo njegovo človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Glede na navedeno Ustavno sodišče tega njegovega očitka ni moglo preizkusiti.

28.Pritožnik navaja, da obtožba, ki jo je zoper njega vložil državni tožilec 7. 2. 1999, ni vsebovala zakonskih znakov kaznivega dejanja, katerega je bil obtožen, predvsem pa ni bila podkrepljena z nikakršnimi dokazi zoper pritožnika. S tem naj bi bilo kršeno načelo zakonitosti kazenskega prava iz 28. člena Ustave. Ustavno sodišče pojasnjuje, da načelo zakonitosti kazenskega prava iz prvega odstavka 28. člena Ustave med drugim vsakomur zagotavlja, da ne bo obsojen za dejanje, ki nima znakov kaznivega dejanja in tako ni bilo določeno kot kaznivo, še preden je bilo storjeno. To jamstvo se torej nanaša na odločitev sodišča v kazenskem postopku, ne pa na obtožbo, ki jo je vložil tožilec. Ker pritožnik ne zatrjuje, da bi načelo zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave kršila katera izmed izpodbijanih sodnih odločb, Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

29.Pritožnik v ustavni pritožbi graja tudi dejstvo, da je sodišče v kazenskem postopku poslušalo posnetke telefonskih razgovorov, ki niso tekli v slovenskem jeziku, pri čemer nekateri izmed teh posnetkov sploh niso bili prevedeni, nekatere pa je prevajal tolmač za hrvaški jezik, čeprav je soobsojenec V. M. Srb, K. S. pa Makedonec. S tem naj bi bil kršen 11. člen Ustave. Skladno s prvim odstavkom 50. člena ZUstS je mogoče ustavno pritožbo vložiti le zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kamor pa določba 11. člena Ustave o slovenščini kot uradnem jeziku ne sodi. Obdolžencu v kazenskem postopku, ne glede na to, katere narodnosti je, gre skladno s točko f) tretjega odstavka 14. člena MPDPP in točko e) tretjega odstavka 6. člena EKČP pravica, da ima brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali ne govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem. Iz pritožnikovih navedb gre sklepati, da se je v določenem delu postopka zoper njega (tj. ko naj bi sodišče poslušalo posnetke telefonskih pogovorov brez prevoda) uporabljal hrvaški oziroma srbski jezik, pri čemer pa ne zatrjuje, da katerega izmed teh jezikov ne razume. Glede na navedeno je očitno, da mu ni bila kršena navedena pravica, ki mu jo zagotavljata MPDPP in EKČP. Kolikor pa pritožnik izpodbija verodostojnost prevoda pogovora med osebama srbske in makedonske narodnosti, ki ga je opravljal tolmač za hrvaški jezik, pa pritožnik polemizira z verodostojnostjo dokaza, ki je služil za ugotavljanje dejanskega stanja, temu pa postopek z ustavno pritožbo ni namenjen.

30.Pritožnik še navaja, da sta mu bili kršeni pravici iz 22. in 23. člena Ustave, ker sodišče obrambi ni omogočilo, da bi se pred odločanjem Višjega sodišča seznanila s pisnim predlogom višjega državnega tožilca o vloženih pritožbah, in ker se je sodnik, ki je meritorno odločal v zadevi, seznanil z dokazi, na katere se sodna odločba ne sme opreti. Ustavno sodišče ugotavlja, da je navedena očitka pritožnik uveljavljal šele v dopolnitvah zahteve za varstvo zakonitosti, ki ju je vložil 14. 5. 2002 in 26. 11. 2003, torej po izteku roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, zaradi česar Vrhovno sodišče teh očitkov ni obravnavalo. Ker pritožnik teh očitkov ni uveljavljal v okviru roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in ker je tudi materialna izčrpanost pravnih sredstev pogoj za odločanje o ustavni pritožbi, ju Ustavno sodišče skladno z drugo alinejo prvega odstavka 55. člena ZUstS ni preizkusilo.

B. – IV.

31.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, nekaterih očitkov pa ni bilo mogoče preizkusiti, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

[1]Gre za t. i. plain view doktrino, ki se je prvič razvila v praksi Vrhovnega sodišča ZDA – glej sodbo v zadevi Stanley proti Georgii, 394 U.S. 577 (1969).