Jedro

Odmera odškodnine za negmotno škodo (poškodba: lažji zvin vratne hrbtenice): 300.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti; 200.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti; za strah 100.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 2.732 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan 18.3.1997 z zamudnimi obrestmi od tedaj dalje (škoda na avtomobilu), 13.293,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 25.12.1996 (izguba zaslužka) in 600.000,00 SIT z obrestmi od izdaje sodbe dalje (negmotna škoda). Zaradi umika je postopek za tolarsko proitivrednost 6.018 DEM ustavilo. Presežek tožbenega zahtevka je zavrnilo, ter toženi stranki naložilo, da tožeči povrne 9.369,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je utrpel zvin vratne hrbtenice ter udarnino obeh zapestij in podlahti. Mesec dni je boloval in je imel 3-4 dni srednje hude, blage bolečine 14 dni ter kasneje še najmanj dva meseca. Imel je več pregledov, slikanj, nosil je ovratnico. Ob takem stanju tožnik meni, da je napačno uporabljeno materialno pravo, ker mu je sodišče prisodilo le 300.000,00 SIT. Odškodnina bi morala biti takšna, kot je zahteval, torej 1.000.000,00 SIT. Izvedenec je pojasnil obseg primarnega in sekundarnega strahu. Slednji je trajal mesec dni, to pa pomeni, da je odločitev sodišča po višini napačna in bi tožniku pripadala odškodnina, kot jo je vtoževal. Izvedenec je potrdil splošno zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika, zlasti pa, da ima težave pri dolgotrajnem sedenju in v prisilnem položaju. Tožnik opravlja ravno tako delo. To dejstvo in dejstvo, da je zmanjšano sposoben za športne aktivnosti, pa kažeta, da je odškodnina prenizko odmerjena in bi mu pripadala v celotnem vtoževanem znesku. Tudi obračun stroškov je nepravilen. Res sicer ni obrazložen in ga zato ni moč kontrolirati, res pa je tudi to, da bi morali biti tožnikovi stroški odmerjeni bistveno više, če bi veljalo, da so mu priznani vsi stroški izvedenskega mnenja. Ob korekciji odškodnine, ki naj se mu prisodi v zahtevani višini, naj torej pritožbeno sodišče korigira tudi višino s sklepom določenih stroškov. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik se pritožuje tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, čeprav obsega ugotovljene škode s strani sodišča prve stopnje ne graja. V pritožbi celo povzema dejansko stanje, kot ga je v skladu z izvedenskim mnenjem, na katerega se pritožba sklicuje, ugotavlja sodišče prve stopnje. V bistvu torej pritožnik graja le odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, torej uporabo materialnega prava s strani sodišča prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ne gre spregledati, da gre za razmeroma lahko poškodbo tožeče stranke, zaradi katere ta hudih bolečin sploh ni trpela, srednje hude pa 3-4 dni, kasneje pa le še blage. Tudi nevšečnosti, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile hude. Odškodnina v višini 300.000,00 SIT zato v konkretnem primeru predstavlja primerno zadoščenje tožniku za to obliko negmotne škode. Enako velja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Stalnih posledic zadobljenih poškodb ni, po ugotovitvah sodišča prve stopnje in mnenju izvedenca pa je tožnik lahko nekoliko zmanjšano sposoben za dela in rekreativne dejavnosti, povezane z dolgotrajno držo v prisiljenem položaju ali sunkovitimi gibi vratu. Ne glede na naravo tožnikovega dela je tudi po presoji pritožbenega sodišča odškodnina v višini 200.000,00 SIT primerna. Tudi za strah, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (trenuten primarni hude intenzitete in blag sekundarni maksimalno 1 mesec), je sodišče prve stopnje priznalo pravično denarno odškodnino. Celotna priznana odškodnina za nepremoženjsko škodo pa se vklaplja tudi v širše okvire odškodnin, ki se kažejo v že oblikovanih razmerjih med manjšimi in večjimi odškodninami za posamezne oblike negmotne škode. Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper stroške. Izrek o stroških ni neobrazložen, kot to meni pritožnik, saj so v obrazložitvi navedeni predpisi, po katerih je sodišče stroške odmerilo, njihov izračun pa je tudi mogoče preveriti po predloženih stroškovnikih obeh pravdnih strank, iz katerih je razvidno, da je sodišče tožniku v celoti priznalo stroške izvedenca, kot je to tudi navedlo v obrazložitvi. Znesek priznanih stroškov tožnika pa je bistveno nižji od priglašenih zato, ker je sodišče prve stopnje v skladu z določilom 2. odst. 154. čl. ZPP vsaki stranki priznalo potrebne stroške glede na njen uspeh v postopku ter nato te stroške medsebojno pobotalo. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje (353. čl. ZPP).