Jedro

Po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up 858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo je tožeča stranka dne 24. 4. 2008 vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in št. 26/07 - sklep US). Navaja, da je vrednost spora glede na vsebino izpodbijane odločitve večja od 20.000 eurov, da gre glede na dejansko stanje in uporabljena določila ZGO za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pa pomembno odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev in na katero se upravno sodišče v razlogih ne sklicuje, niti ne navaja, da je to pravno vprašanje v obstoječi praksi enotno rešeno. Navaja tudi, da bi izpodbijana odločitev imela za stranko hude, težko popravljive posledice.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki jo tožeča stranka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.9.2006, s katero je ta zavrnila pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Kranj, z dne 29. 3. 2006. Z navedeno odločbo je prvostopni organ med drugim odločil, da je tožnik dolžan takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo spornega objekta, ki ga gradi brez dovoljenja, ter objekt do 15.4.2006 odstraniti ter na svoje stroške zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje.

Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovolitev. Po ustaljeni upravno sodni praksi vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3.6.2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po vseh točkah drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Iz navedenega izhaja, da je revizija po navedeni točki dovoljena le, če gre za zadeve, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, vrednost izpodbijanega dela pa presega 20.000 eurov. V obravnavani zadevi gre za spor o ukrepu gradbenega inšpektorja, kar pa ni spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, zato dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne pride v poštev.

Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju gre praviloma v primeru, ko vrhovno sodišče o relevantnem pravnem vprašanju še ni odločilo, v nasprotnem primeru pa gre lahko le za odstop od prakse vrhovnega sodišča. Revidentka v obravnavani zadevi kot razlog za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 hkrati uveljavlja tako odločitev o pomembnem pravnem vprašanju kot tudi odstop od sodne prakse vrhovnega sodišča. Pomembnega pravnega vprašanja, na katerega meri, ne opredeli, niti ne navaja odločb vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala, temveč se sklicuje na revizijske razloge v nadaljevanju revizije, v katerih pa tudi ne navede, kaj šteje kot pomembno pravno vprašanje. Ker torej revidentka trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovolitev revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnila, revizije po navedeni točki ni mogoče dovoliti.

Prav tako niso podani pogoji za dovolitev revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej točki je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije pa revidentka ni izpolnila zgolj s trditvijo, da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice. Revidentka bi namreč morala navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter to tudi izkazati. Šele tako bi bila mogoča presoja, ali ima izpodbijana odločitev zanjo res zelo hude posledice. Glede na navedeno revidentka ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena o obstoju pogojev za dovolitev revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na to, da revidentka ni izkazala nobenega od zatrjevanih pogojev za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.