Jedro

Tako pogodbena kazen kot odškodnina sta instituta obligacijskega prava, vendar služita različnim namenom in imata različne pogoje za uveljavljanje. Pogodbena kazen je vnaprej dogovorjena civilna sankcija, ki jo pogodbeni stranki določita za primer neizpolnitve, zamude ali nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti. Nastopi ob sami kršitvi pogodbe, ne glede na to, ali je škoda dejansko nastala ali ne. Za njeno uveljavitev ni treba dokazovati nastanka škode. Določena je v poljubnem znesku ali obliki, ne sme pa biti dogovorjena za denarne obveznosti. Če je pogodbeno dogovorjena kazen višja od dejanske škode, se jo lahko zahteva v celoti; če je škoda večja od dogovorjene kazni, pa lahko upnik za razliko zahteva odškodnino. Bistvena razlika je v tem, da je za pogodbeno kazen dovolj že sama kršitev pogodbe, medtem ko je za odškodnino treba izkazati nastanek in višino škode.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 931,47 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Oris zadeve

1.Pravdni stranki sta 15. 9. 2015 sklenili sporazum o ureditvi razmerja v zvezi z gradnjo nadstreška (v nadaljevanju: sporazum). Z njim se je toženka zavezala, da bo na svojem zemljišču izvedla sanacijo stene, ki bo mejila na novo steno nadstrešnice. V primeru, da del ne bo opravila do 15. 11. 2015, je dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 20.000 EUR.

Odločitev sodišča prve stopnje

2.Okrajno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: sodišče) je toženki naložilo plačilo 20.000 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. 11. 2015 do 16. 11. 2015 je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da toženka nosi stroške tega pravdnega postopka.

Povzetek bistvenih navedb toženkine pritožbe

3.Toženka odločitve sodišča ne sprejema in zoper njo vlaga pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni zaslišalo njenega zakonitega zastopnika in ni pojasnilo razlogov za neizvedbo dokaza. Pojasnjuje, da nadaljnjih del ni izvedla zaradi naknadno spremenjenega dogovora

Noben predpis ne zahteva pisnega dogovora, če je pogodbena stranka pravna oseba. Zato pisna oblika ni nujen pogoj za veljavnost naknadno spremenjenega dogovora.

Sodišču očita, da je uporabilo napačno pravno podlago. Njena obveznost se glede na sporazum presoja po pravilih, ki veljajo za odškodninsko odgovornost, sodišče pa je pravno podlago našlo v pogodbeni kazni. Sodišče odločilnih dejstev ni presojalo. Tožnik tudi ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Ob pravilni presoji bi moralo sodišče ugotoviti, da je terjatev že zastarala.

Sodišče bi moralo pri pogodbeni kazni uporabiti načelo sorazmernosti. Pogodbena kazen ne predstavlja kompenzacije, pač pa služi utrditvi obveznosti, zato po višini ne more biti enaka ali primerljiva vrednosti predmeta pogodbe.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga razveljavitev sodbe v I. in III. točki izreka ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Tožnik je na pritožbo odgovoril. V odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

Presoja utemeljenosti pritožbe

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožba sodišču utemeljeno očita kršitev pravil postopka, ker ni izvedlo predlaganega zaslišanja strank. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je zapisalo, da izpovedba toženkinega zakonitega zastopnika ne bi pripomogla k razjasnitvi zadeve. To pa - glede na vse okoliščine primera - predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno. Sodišče je izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča, da bi lahko pravdni stranki sporazum spremenili le pisno, ker je toženka pravni subjekt. Nobene ovire ni, kot pravilno razloguje pritožba, za ustno spreminjanje sporazuma. Zato je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, na njej zaslišalo tožnika in toženkinega zakonitega zastopnika. Zaslišanje se je osredotočilo le na vsebino naknadno (ustno) spremenjenega dogovora. Vprašanja v zvezi s pravno podlago (odškodnina oziroma pogodbena kazen), uporabo načela sorazmernosti pri institutu pogodbene kazni ter njeno višino in zastaranjem je jasno in prepričljivo pojasnilo že sodišče. Njegove ugotovitve pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

7.Izpovedba pravdnih strank ni potrdila pritožbenih zatrjevanj o ustni spremembi sporazuma s 15. 9. 2015. Zakoniti zastopnik toženke je priznal, da naloge iz sporazuma (4. člen) do postavljenega roka (15. 11. 2015) niso bile izvedene. Tudi sodni izvedenec gradbene stroke dr. A. A. je ugotovil, da toženka del iz sporazuma ni izvedla oz. so bila dela izvedena neustrezno. Zato prihaja do zamakanja in vlažnosti obeh sten. Toženkin zakoniti zastopnik je povedal, da se s tožnikom poslovno sicer dobro razumeta, toda v predmetni zadevi nista našla "skupnih besed". Tožniku je predlagal, da sam poskrbi za sanacijo, nato pa predloži račune, vendar je bil tožnikov odziv "nedefiniran". Tožnik pa je prepričljivo povedal, da se z zakonitim zastopnikom toženke nista dogovorila za spremembo sporazuma s 15. 9. 2015.

8.Toženka pri izkazovanju (ustno) spremenjenega dogovora ni bila uspešna. Neutemeljeni so tudi njeni nadaljnji pritožbeni očitki, s katerimi se zavzema za drugačno pravno kvalifikacijo njene, v sporazumu sprejete obveznosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogovanju v izpodbijani sodbi, da tožnik ne zahteva izpolnitve obveznosti, temveč pogodbeno kazen zaradi neizpolnitve. Lastništvo nepremičnine je v tem primeru nepomembno. Sodišče se je pravilno oprlo na določbo 247. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki ureja institut pogodbene kazni. Tako pogodbena kazen kot odškodnina sta instituta obligacijskega prava, vendar služita različnim namenom in imata različne pogoje za uveljavljanje. Pogodbena kazen je vnaprej dogovorjena civilna sankcija, ki jo pogodbeni stranki določita za primer neizpolnitve, zamude ali nepravilne izpolnitve pogodbenih obveznosti. Nastopi ob sami kršitvi pogodbe, ne glede na to, ali je škoda dejansko nastala ali ne. Za njeno uveljavitev ni treba dokazovati nastanka škode. Določena je v poljubnem znesku ali obliki, ne sme pa biti dogovorjena za denarne obveznosti. Če je pogodbeno dogovorjena kazen višja od dejanske škode, se jo lahko zahteva v celoti; če je škoda večja od dogovorjene kazni, pa lahko upnik za razliko zahteva odškodnino. Bistvena razlika je v tem, da je za pogodbeno kazen dovolj že sama kršitev pogodbe, medtem ko je za odškodnino treba izkazati nastanek in višino škode.

9.Vsebina sporazuma jasno izkazuje, da sta imeli pravdni stranki pri dogovarjanju v mislih pogodbeno kazen. Sporazum je kratek in zapisan v preprostem jeziku. Vendar pa 5. člen2 nedvoumno izkazuje, da gre za vnaprej dogovorjeno civilno sankcijo za primer toženkine neizpolnitve obveznosti.

10.Toženki ni uspelo izkazati, da bi bil dogovor med strankama bistveno obsežnejši in kompleksnejši, kot izhaja iz pisnega sporazuma. Ker za tovrstne obveznosti (izpolnitev pogodbene obveznosti) velja petletni zastaralni rok, je neutemeljen (tudi) toženkin ugovor zastaranja.

11.Sodišče se je opredelilo tudi do ugovora sorazmernosti. Sodišče lahko na dolžnikovo zahtevo pogodbeno kazen zmanjša, če ugotovi, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka (252. člen OZ). Sodišče nesorazmernosti ni ugotovilo. V 18. točki obrazložitve je to tudi ustrezno pojasnilo. Sodni izvedenec je ugotovil, da bi danes takšna sanacija znašala celo več, kot znaša dogovorjena pogodbena kazen. Po izvedenčevi grobi oceni bi sanacija z vključenim DDV znašala 21.191,40 EUR. Zato o nesorazmernosti ni mogoče govoriti.

12.Toženki ni uspelo izkazati naknadne ustne spremembe dogovora, niti zastaranja njene obveznosti, kot tudi ne izpolnjenosti pogojev za znižanje pogodbene kazni. Zato njena pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

13.Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 931,47 EUR; obsegajo pa stroške zastopanja na naroku, odgovora na pritožbo in 2 % materialne izdatke ter 22 % DDV. Odmerjene stroške mora toženka plačati tožniku v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------

1Pristojnost sodnice posameznice izhaja iz 347. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list 26-1210/1999 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

2Vsebina 5. člena se glasi: "Če investitor ne izpolni obveznosti iz člena 4 do 15. 11. 2015, se šteje, da je gradil brez soglasja solastnika in se zaveže plačati B. B. kot stranki sporazuma odškodnino v višini 20.000 EUR".

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 247, 252

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.