Jedro

Zagovornik z navedbami izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 250.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo pet mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi 1. odstavka 69. člena KZ mu je bila odvzeta zasežena žaga za obrezovanje s črnim PVC ročajem dolžine 13 cm znamke ARS. Višje sodišče v Kopru je z v uvodoma navedeno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 12.12.2005 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil bistveno kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navedel je, da je v sodbi sodišča druge stopnje naveden neresničen podatek, češ da je prišlo do prepira med obsojencem in oškodovancema o tem, čigava je parcela, čeprav je do prepira prišlo med R.B. in oškodovancema. Obsojenec je žago vzel z namenom, da bi posekal kanele, v njegovem naklepu pa ni mogel biti namen ustrahovati ali ogrožati oškodovanca. Na pritožbene trditve Višje sodišče ni dalo zadovoljivega odgovora. V izreku sodbe ne bi smelo izhajati, da je imel obsojenec v rokah predmet, podoben pištoli, ampak bi moralo pisati, da je imel v rokah ročno žago na preklop. Neresnična je tudi trditev oškodovane P., da je zaradi grožnje dobila sladkorno bolezen. Poleg tega naj bi sodišče druge stopnje prekoračilo svoja pooblastila, ko je omenjalo slabo vidljivost, čeprav se oškodovanca na to nista sklicevala. Razlogi sodbe so po mnenju zagovornika v nasprotju z izrekom in v nasprotju s samim s seboj, izpovedi oškodovancev so v bistvenih elementih v nasprotju tako med seboj kot z drugimi dokazi in neresnične, kršen pa je kazenski zakon s tem, da v dvomu ni sojeno v korist obsojencu. Tudi sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vsa vprašanja iz pritožbe, odločitev obeh sodišč pa je po mnenju zagovornika samovoljna in arbitrarna in pomeni nepošteno sojenje. Predlagal je, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec A.F. je v odgovoru na zahtevo z dne 31.1.2006 menil, da sodišče navede le razloge o tistih dejstvih, ki jih samo šteje za odločilna, obstoj prepira pa je v konkretnem primeru lahko le kontrolno dejstvo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje tako glede prepira med obsojencem in oškodovancema, izostanka namena obsojenca, da bi oškodovanca ustrahoval ali ogrožal, neresničnega podatka, da bi obsojenec grozil oškodovancema, slabe vidljivosti v času dejanja, posledicah pri oškodovani P. Iz teh okoliščin uveljavlja, da bi sodišče v dvomu moralo soditi v korist obsojenca. Vse te navedbe v zahtevi predstavljajo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljaviti.

V opisu dejanja v prvostopenjski sodbi je navedeno, da je obsojenec držal v roki "predmet podoben pištoli", kar se sklada z ugotovljenim dejanskim stanjem in tudi z ugotovitvijo, da je imel v rokah ročno žago na preklop. Sodišče s takšnim opisom ni v ničemer kršilo kazenskega zakona.

Višje sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo odgovorilo na vsa pomembna vprašanja, ki jih je v pritožbi uveljavil obsojenčev zagovornik. Pri tem zagovornik sploh ne navede, kaj naj bi sodišče pri obravnavanju pritožbe izpustilo, znova pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja s strani drugostopenjskega sodišča. Tudi v tistem delu zahteve, ko zagovornik uveljavlja nasprotja v izpovedbah oškodovanca, sploh ne pojasni, kakšna naj bi bila ta nasprotja, tako da zahteve v tem delu sploh ni možno preizkusiti.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi navaja obsojenčev zagovornik, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 325. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena, v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je pri tem oprlo na obsojenčevo premoženjsko stanje, kot je razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.