Jedro

Tožnik ne prereka ugotovitve, da je njegov pes poškodoval drugega psa, da je bila poškodba storjena z zobmi in da je bila koža poškodovanega psa na dveh mestih predrta v velikosti zoba. ZZiv v 9. točki 5. člena določno opredeljuje vse situacije, v katerih se pes zaradi ugriza ne šteje za nevarnega, v vseh drugih primerih pa bi bila opustitev opredelitve kot nevarnega psa v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo. V obravnavanem primeru nedvomno ne gre za nobeno od situacij, ki pomenijo izjemo od opredelitve psa kot nevarnega, niti tožnik obstoja katere od teh izjem ne zatrjuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se pes z imenom A., katerega lastnik je tožnik, šteje za nevarnega psa (I. točka izreka) in da se podatki o nevarnem psu vnesejo v centralni register psov (II. točka izreka) ter da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (III. točka izreka).

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je prvostopenjski organ od Policijske postaje Ljubljana - Bežigrad pridobil informacijo, da je pes A., ki je last tožnika, poškodoval drugega psa. Lastnica poškodovanega psa je navedla, da se je s svojim psom sprehajala in ko je zagledala drugega psa, ki ga je vodil starejši gospod (ne tožnik), je ta takoj skočil v njenega psa in ga ugriznil. Priložila je račun veterinarske organizacije o oskrbi svojega psa. Lastnik psa napadalca je izjavil, da se je njegov pes, ki ga je gospod vodil privezanega, iznenada srečal z odvezanim psom in psa sta v sekundi skočila skupaj, gospod, ki ga je vodil, pa ni opazil poškodb. Iz opisanih poškodb izhaja, da je bil pes oskrbljen zaradi ugrizne rane na levi nadlahti in desno na prsnem košu, koža je bila na dveh mestih predrta v velikosti zoba. Tožnikov pes je po mnenju tožnika drugega psa le oplazil z zobmi oziroma uščipnil, saj bi bile v primeru ugriza poškodbe veliko hujše. Ni bilo potrebe po kirurški obdelavi.

3. V postopku je bilo ugotovljeno, da je pes A. poškodoval drugega psa in mu povzročil ugrizne rane, kar se šteje kot ugriz psa. Ker je ugriznil drugega psa, se po deveti točki 5. člena Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv) (Ur. l. RS št. 38/2013, 21/18 ZNOrg) šteje za nevarnega psa.

4. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Pri tem je zavzel stališče, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je organ prve stopnje ravnal pravilno, ko je odredil ukrep, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Pritožbeni organ ugotavlja, da ni sporno, da je prišlo do srečanja poškodovanega psa v lasti oškodovanke s psom, ki je v lasti tožnika. Poškodovan pes je bil v veterinarski ambulanti po poškodbi oskrbljen, pri čemer iz izvida izhaja, da je rana posledica ugriza s strani psa. Organ prve stopnje mora po ZZZiv ugotoviti, ali je bil ugrizen človek ali žival in kateri pes je ta ugriz povzročil oziroma kateri pes je v skladu z 10. točko 5. člena ZZZiv nevarna žival, torej žival, ki ogroža okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kaže napadalno vedenje do človeka. Drugih okoliščin prvostopenjski organ ne presoja, zato navedbe, da tožnikov pes dejansko ni nevaren in da je neproblematičen, saj do sedaj ni imel nobene epizode, niso utemeljene in jih ni mogoče upoštevati. Za presojo o nevarnosti psa ne morejo biti upoštevane navedbe, da je bil pes izzvan in da se je z ugrizom samo branil, saj pes v nobenem primeru ne sme ogrožati svoje okolice, torej drugih živali in ljudi. Organ prve stopnje ni imel razloga, da bi dvomil v strokovnost vzpostavljene diagnoze. Za vpis v register je odločilno le dejstvo, da je pes ugriznil človeka ali žival. 5. Tožnik v tožbi navaja, da je prvostopenjski organ odločil mehanično, to je črkobralsko. Psa A. je tožnikov stric vodil na sprehod in je bil na povodcu, nenadoma pa je oškodovankin pes, ki se je prosto sprehajal, prišel v A. osebni prostor, ta pa je zgolj refleksno odreagiral in skočil vanj. Če lastnica psa ne bi kršila predpisov, do dogodka sploh ne bi moglo priti. Dejanje, ki je storjeno v silobranu, ni protipravno. Če se je tožnikov pes, ki se je počutil napadenega, na to odzval, je to primerljivo silobranu v smislu 8. člena Zakona o prekrških v zvezi z 22. členom Zakona o kazenskem postopku. Ugriz ni edini pogoj, je le predpostavka, da se ugotovi, ali obstajajo okoliščine za vpis v register. Tožnikov pes je star 6 let in je popolnoma neproblematičen, saj do sedaj ni imel nobene podobne epizode. Po mnenju A. veterinarja, ki ga dobro pozna, pes ni agresiven, še manj nevaren. Poleg tega je treba upoštevati tudi naravo poškodbe drugega psa, saj kaže, da je šlo bolj za uščip kot ugriz, saj bi bile pri resnem ugrizu poškodbe zelo hude. V postopku niso bila ocenjena relevantna dejstva, ali je šlo za ugriz ali ne. Prvostopenjski organ je razpolagal z mnenjem veterinarja, ki smiselno navaja, da je prišlo do ugriza, hkrati pa s policijskim poročilom, ki ugriza ne omenja. Ni šlo za napad psa, ampak za srečanje dveh psov. Argument tožene stranke ne upošteva realnega življenja in vseh možnih situacij, ki pripeljejo do posledic, kot v danem primeru. Pri ugrizu psa je treba za vsak primer posebej presoditi vse okoliščine, v katerih je prišlo do ugriza. Tožnik predlaga, naj sodišče obe odločbi odpravi in postopek ustavi, podrejeno pa, da jih odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da za presojo o nevarnosti psa in ugotavljanju statusa nevarnega psa ne morejo biti upoštevne navedbe, da je bil pes izzvan in da se je z ugrizom samo branil, saj pes v nobenem primeru ne sme ogrožati svoje okolice, torej drugih živali in ljudi. Analogija s silobranom po prekrškovnih predpisih ni upoštevna, prav tako dejstva, da je prišlo do srečanja dveh psov, pri čemer je tožnikov pes poškodoval drugega psa, ne more ovreči dejstvo, da naj bi se počutil napadenega in se odzval s silobranom. Organ prve stopnje ne presoja, ali je pes sicer prijazen in socializiran, šolan, da dejansko ni nevaren. Za vpis v centralni register psov je odločilno dejstvo, da je pes ugriznil človeka ali žival in niti ni pomembno vprašanje, ali bi oškodovanka lahko preprečila napad. Predlaga zavrnitev tožbe.

**K točki I izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po deseti točki 5. člena v času odločanja prvostopenjskega organa veljavnega ZZZiv (Ur. l. RS št. 38/2013, 21/18 ZNOrg) so nevarne tiste živali, ki ogrožajo okolico zaradi svoje neobvladljivosti oziroma kažejo napadalno vedenje do človeka. Po deveti točki 5. člena ZZZiv je za pse še posebej določeno, da je nevaren pes poleg psa, ki izpolnjuje pogoje za nevarno žival, tudi pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Po isti določbi se za nevarne ne štejejo službeni, policijski ali vojaški psi, katerih ugriz so posledica izvajanja službene dolžnosti, psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označeno z opozorilnim znakom, psi, katerih ugriz je posledica ravnanja z njimi med veterinarskimi posegi, ter psi, ki še niso dopolnili 9 mesecev starosti in so v tem obdobju ugriznili enkrat, datum skotitve psa pa je bil vnesen v register psov že pred ugrizom. Po 26. točki 5. člena ZZZiv je ugriz poškodba živali ali človeka, ki jo povzroči pes z zobmi, pri čemer pride do prekinitve kontinuitete kože ali sluznice.

9. V obravnavani zadevi je pravno relevantno dejstvo, ali je tožnikov pes ugriznil drugega psa. Glede tega ni sporno, da je prišlo do fizičnega stika tožnikovega in oškodovankinega psa, tudi tožnik namreč navaja, da je njegov pes A. skočil v drugega psa. Ne glede na to, da tožnik v nadaljevanju trdi, da "ni šlo za napad psa", pač pa za "srečanje" dveh psov, je bistveno, da tožnik ne prereka ugotovitve, da je njegov pes pri tem poškodoval drugega psa, da je bila poškodba storjena z zobmi in da je bila koža poškodovanega psa na dveh mestih predrta v velikosti zoba. Tožena stranka je navedena nesporna dejstva pravilno opredelila kot ugriz v smislu 26. točke 5. člena ZZZiv. Tožnik tega ne more izpodbiti s pavšalnim sklicevanjem, da ni šlo za ugriz, pač pa "bolj" za uščip, ker bi bile v primeru ugriza poškodbe drugega psa veliko hujše, oziroma, da je šlo bolj za odrgnino oziroma opraskanino, ker ni bilo potrebe po kirurški obdelavi, saj si je življenjsko logično mogoče predstavljati ugrize različne intenzitete, pri čemer zgolj to, da poškodbe niso bile "veliko hujše" ter da "ni bilo potrebe po kirurški obravnavi", ne pomeni, da do ugriza kot takega (tj. do predrtja kože z zobmi) ni prišlo.1 Še posebej pa ob takem stanju stvari (torej ob dejstvu, da je bila zaradi ravnanja tožnikovega psa koža poškodovanega psa na dveh mestih predrta v velikosti zoba) tožnik ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem, da iz listin v spisu ni mogoče razbrati, kako je bilo ugotovljeno, da je do ugriza prišlo, češ da policijsko poročilo ugriza ne omenja in da priča trdi, da ugriza ni bilo.

10. ZZZiv v 9. točki 5. člena določno opredeljuje vse situacije, v katerih se pes zaradi ugriza ne šteje za nevarnega, v vseh drugih primerih pa bi bila opustitev opredelitve kot nevarnega psa v nasprotju z izrecno zakonsko ureditvijo. V obravnavanem primeru nedvomno ne gre za nobeno od situacij, ki pomenijo izjemo od opredelitve psa kot nevarnega, niti tožnik obstoja katere od teh izjem ne zatrjuje. Trdi pa, (i) da njegov pes dejansko ni nevaren, da je neproblematičen in da do sedaj ni imel nobene takšne "epizode", (ii) da je pes ravnal v silobranu, ker se je čutil napadenega, in (iii) da je lastnica poškodovanega psa ravnala protipravno, ker njen pes ni bil na povodcu, vendar vse navedeno ob izkazanem ugrizu ne more biti pravno upoštevno, saj ne predstavlja izjeme iz citirane 9. točke 5. člena ZZZiv.

11. Glede na to, da se šteje pes za nevarnega že zgolj ob dejstvu, da je ugriznil človeka oziroma žival, podana pa ni nobena od zakonsko določenih izjem, prvostopenjski organ ni mogel odločiti drugače, kot je odločil.2

12. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, tožba ni utemeljena in je zato sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

13. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je ugotovilo, da pravno relevantno dejansko stanje v tej zadevi ni sporno (tj., da je tožnikov pes poškodoval drugega psa, da je bila poškodba storjena z zobmi in da je bila koža poškodovanega psa na dveh mestih predrta v velikosti zoba). Kadar pa dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, ni sporno, lahko sodišče odloči brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. K točki II izreka:

14. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, skladno s četrA. odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1 Da intenzivnost ugriza in teža nastale posledice za uporabo 9. točke 5. člena ZZZiv ni pravno relevantna je odločilo Upravno sodišče tudi v sodbah I U 1251/2011 z dne 9. 2. 2011 in II U 329/2016 z dne 5. 9. 2018. 2 Enako tudi sodbi Upravnega sodišča RS I U 1552/2017 z dne 18. 10. 2018 in I U 1692/2018 z dne 28. 3. 2019.