Jedro

Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v izpodbijanem sklepu izpostavljena obtoženčeva predkaznovanost ni poudarjena s smeri predčasnega kaznovanja osumljenca oziroma obtoženca, kot to zmotno izpostavlja pritožnik. Ta okoliščina je bila upoštevana le kot nosilna okoliščina pri presoji ponovitvene nevarnosti, ko je v skladu z ustaljeno sodno prakso in procesno teorijo, to okoliščino mogoče upoštevati kot eno izmed subjektivnih okoliščin, ki kažejo na obtoženčevo ponovitveno nevarnost (gre za obtoženčevo prejšnje življenje), če je kaznivo dejanje, za katerega je bil obtoženec predhodno pravnomočno obsojen, v smiselni povezavi z dejanjem, za katerega se vodi postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so priporni razlogi zoper obtoženega A. A. še vedno podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik. Navaja, da pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi, podredno pa se zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa in za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter prepričljivo in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, za njegovo izrazito ponovitveno nevarnost ter sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Ob tem, ko se pritožnik ne dotika zaključkov sodišča prve stopnje glede utemeljenosti suma storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, glede njegove ponovitvene nevarnosti in tudi glede sorazmernosti uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa, ko so ti zaključki tudi za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivi, se pritožnik osredotoča predvsem na problematiziranje zaključka sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora.

6. Sodišče prve stopnje se je o tem pogoju za uporabo osebnega omejevalnega ukrepa opredelilo v točki 6 pritožbeno izpodbijanega sklepa, ko je izrazilo jasno stališče, da je pripor še vedno edini ukrep, ki bo zares zagotovil varnost oškodovanke in njenih otrok. Res je, da je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je obtoženec v preteklosti sicer spoštoval izrečene mu ukrepe prepovedi približevanja oškodovanki, a je hkrati izpostavilo naslednjo tehtno okoliščino, da pa naj bi celo v preizkusni dobi, ko mu je pretil izrek kazni enega leta zapora, prišlo do sedaj obravnavanega kriminalnega recidiva, ko ga torej pretnja izreka relativno dolge zaporne kazni naj ne bi odvrnila od nadaljnje kriminalne udeležbe. V tej povezavi izpostavljeni osebni omejevalni ukrepi iz preteklosti, ki da so bili sicer uspešni, seveda ne morejo pomeniti pritožbeno plasiranega zaključka o napačnem sklepanju sodišča prve stopnje, ki da predstavlja izrazito napačno uporabo kazenskega materialnega in procesnega prava. Ravno zaradi kriminalnega recidiva (katerega je obtoženec utemeljeno osumljen) tekom preizkusne dobe, je tudi po sodbi pritožbenega sodišča podana tako resna in konkretna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, da jo je moč preprečiti zgolj z najstrožjim osebnim omejevalnim ukrepom. Takšen ukrep pa seveda ne pomeni discipliniranja obtoženca, niti ne gre za specialno ali generalno prevencijo, ampak je uporaba tega ukrepa tudi po sodbi pritožbenega sodišča usmerjena zgolj v preprečitev obtoženčeve ponovitvene nevarnosti. Glede na tako izrazito obtoženčevo ponovitveno nevarnost tudi po sodbi pritožbenega sodišča milejši ukrepi za varovanje potencialnih oškodovancev, ne morejo priti v poštev.

7. Pritožbeno sodišče znova pojasnjuje, da v izpodbijanem sklepu izpostavljena obtoženčeva predkaznovanost ni poudarjena s smeri predčasnega kaznovanja osumljenca oziroma obtoženca, kot to zmotno izpostavlja pritožnik. Ta okoliščina je bila upoštevana le kot nosilna okoliščina pri presoji ponovitvene nevarnosti, ko je v skladu z ustaljeno sodno prakso in procesno teorijo, to okoliščino mogoče upoštevati kot eno izmed subjektivnih okoliščin, ki kažejo na obtoženčevo ponovitveno nevarnost (gre za obtoženčevo prejšnje življenje), če je kaznivo dejanje, za katerega je bil obtoženec predhodno pravnomočno obsojen, v smiselni povezavi z dejanjem, za katerega se vodi postopek. O slednjem pa seveda ne more biti dvoma, ko končno tudi pritožnik te povezanosti ne zanika.

8. Glede na navedeno, o pritožbene navedbe niso utemeljene in ko tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.