Jedro

Obsojenec bi kot nadrejeni moral ugotoviti, kakšno popravilo je treba opraviti oziroma bi moral popravilo, ki je potekalo med proizvodnim procesom, nadzirati, ob taki ugotovitvi bi tudi spoznal, da M. dela oziroma popravila ne zmore opraviti sam. Obsojenčeva opustitev dolžnega ravnanja je bila vzrok da je M. samostojno iskal pomoč drugega delavca in za njuno neuporabo osebne zaščitne opreme.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni A. S.je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem odstavku v zvezi s tretjim in petim odstavkom 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je na podlagi 50. člena KZ in ob uporabi omilitvenih določil po 2. točki 42. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačilo sodne takse. Z isto sodbo je sodišče na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo zoper obtoženega M. N. zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po drugem odstavku v zvezi s tretjim in petim odstavkom 208. člena KZ in obtoženega F. M. zaradi kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku v zvezi z drugim in četrtim odstavkom 317. člena KZ. Glede tega dela kazenskega postopka je sodišče na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenega A. S. zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov iz 420. člena ZKP. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da v celoti razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter zadevo vrne v novo odločitev oziroma sojenje sodišču prve stopnje ali višjemu sodišču. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je na očitke, izpostavljene v zahtevi, pravilno in sprejemljivo odgovorilo sodišče druge stopnje, da je očitek o kršitvi materialnega prava neutemeljen ter da ni prišlo do pretrganja vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in prepovedano posledico.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki se ne strinja s stališči vrhovne državne tožilke.

B.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma navaja, da dejanje, ki se očita obsojencu, ni kaznivo dejanje, s čimer uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. S tem v zvezi vložnik navaja, da se obsojencu očita kršitev blanketne norme, to je predpisov o varstvu pri delu, pri čemer meni, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi prekoračilo jezikovno razlago določbe šeste alineje 15. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/1999, 64/2001 in 43/2011, v nadaljevanju ZVZD). Po vložnikovem zatrjevanju ta določba ne govori o nadzoru dela, saj bi to bilo nelogično in nerazumno. Obsojenec je v zagovoru povedal, da je bil F. M. kot vzdrževalec v obratu smol zadolžen za manjša popravila, da je bil v družbi F. d.o.o. zaposlen 26 let, da je tako popravilo znal opraviti, saj ga je pred obravnavanim dogodkom že večkrat opravil. Zato vložnik meni, da ni jasno, zakaj bi moral obsojenec tako manjše popravilo nadzirati in katera določba mu nalaga tako dolžnost. Kot delovodja bi moral biti posebno pazljiv le pri bolj nevarnih in nevsakdanjih delih. Citirana določba od obsojenca ne zahteva nadzorovanja vsakega najmanjšega dela, zato vložnik meni, da izrek prvostopenjske sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Nadalje vložnik s tem v zvezi navaja, da omenjene določbe ni dopustno razlagati tako, da bi moral obsojenec prisiliti F. M. k uporabi osebnih zaščitnih sredstev. Pokojni M. Š. in F. M. sta razpolagala z zaščitno opremo, opravila sta preizkus znanja iz varnosti in zdravja pri delu, tudi dejansko sta bila poučena o oceni tveganja za oddelek vzdrževanja, o varnostnih ukrepih, ki se morajo izvajati pri vzdrževalnih delih, o nevarnosti sinteze fenolnih smol v reaktorju, o nedovoljenosti poseganja v delovno območje stroja med obratovanjem in o zaščitnih sredstvih, ki jih je treba uporabiti pri vzdrževanju strojev. Pri vhodu v obrat smol so bile nameščene opozorilne nalepke o obvezni uporabi zaščitnih sredstev, na oglasni deski obrata smol in v mehanični delavnici je bilo tik pred nezgodo obešeno opozorilo oziroma navodilo za obvezno uporabo osebnih zaščitnih sredstev pri delu z nevarnimi snovmi. Zato je obsojenec po vložnikovem mnenju storil vse, kar je lahko, da je delavcem zagotovil sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in njihovo uporabo. Ob takem dejanskem stanju bi sodišče moralo ugotoviti, da je obsojenec storil vse, kar je bilo v njegovi moči in kar zahteva določba šeste alineje 15. člena ZVZD. V izreku pa tudi ni navedeno, katero blanketno normo je obsojenec prekršil. Obsojencu se niti ne očita, da ni zagotovil, da bi pokojni M. Š. imel na sebi zaščitna sredstva, zato je po vložnikovem stališču jasno, da opisano dejanje v zvezi s smrtjo Š. ni kaznivo dejanje.

6. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem v zvezi s tretjim in petim odstavkom 208. člena KZ iz malomarnosti stori oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v rudnikih, tovarnah, delavnicah, na gradbiščih ali na drugih delovnih krajih in ki ne postavi varnostnih naprav ali ne skrbi za njihovo brezhibnost ali ne poskrbi za njihovo delovanje, kadar je to potrebno, ali sicer ne ravna po predpisih ali tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih in tako povzroči smrt ene ali več oseb. V sodbi I Ips 244/2007 z dne 8. 11. 2007 je Vrhovno sodišče med drugim obrazložilo, da je to kaznivo dejanje pravo opustitveno dejanje, pri storitvi katerega so opuščene dolžnosti odgovornih oseb za postavitev, delovanje in brezhibnost varnostnih naprav in dolžnosti ravnanja po predpisih ali tehničnih pravilih o varnostnih ukrepih. Kadar so kršeni predpisi s področja varstva pri delu, mora opis kaznivega dejanja vsebovati tudi navedbo in konkretizacijo zakonskega znaka, določenega v dopolnilni normi, na katero se blanketna dispozicija sklicuje. V sodbi I Ips 353/2007 z dne 10. 7. 2008 pa je Vrhovno sodišče obrazložilo tudi, da obravnavano kaznivo dejanje lahko stori samo oseba, zadolžena za varnost na delovnem kraju. To so lahko tako pooblaščene osebe v gospodarskih družbah, kot tudi druge osebe, ki imajo v zvezi z veljavnimi predpisi zadolžitve v zvezi z varnostjo na delovnem kraju (Deisinger, Mitja, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2002, str. 353).

7. Iz izreka izpodbijane prvostopenjske sodbe izhaja, da je bil obsojenec v družbi F. d.o.o., vodja strojne delavnice in neposredno nadrejen F. M. Slednjemu je obsojenec pokazal tri ventile na odvodni cevi, ki jih je bilo treba popraviti, pri čemer je vedel, da proizvodni proces ni izključen in da se v cevi nahaja fenol. Obsojenec M.-jevega dela ni nadziral, čeprav je obstajala nevarnost oblitja s fenolom, prav tako ni nadziral, ali ima M. na sebi predpisana osebna zaščitna sredstva v skladu s šesto alinejo 15. člena ZVZD. Po tej določbi mora delodajalec (v konkretnem primeru je po ugotovitvah sodišča obsojenec imel status delodajalca) zagotavljati varnost in zdravje pri delu tudi tako, da zagotavlja delavcem sredstva in opremo za osebno varnost pri delu in njihovo uporabo, če sredstvo za delo in delovno okolje, kljub varnostnim ukrepom ne zagotavlja varnosti in zdravja pri delu. M. je brez neprepustnega kombinezona s kapuco iz polietilena in tyveka, ki ga ni prejel od delodajalca, brez ščitnika za obraz in zaščitne maske ter zaščitnih očal popravljal spojko odvodnih cevi pri zbiralni posodi za destilacijo v obratu smol skupaj z M. Š., ki prav tako ni uporabljal osebne zaščitne opreme. Ko sta M. in Š. pričela privijati holandsko matico, se je ta snela z ležišča, prišlo je do razmaknitve cevi, iz katere je brizgnil fenol, ki je polil Š. Slednji je zaradi akutne zastrupitve s fenolom umrl, M. pa je utrpel hudo telesno poškodbo.

8. V zvezi z obsojenčevim dolžnostnim ravnanjem je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navedlo (sodba, stran 17), da je obsojenec kot vodja strojne delavnice in nadrejeni F. M. slednjega razporedil na delo, to je popravilo treh ventilov, iz katerih je kapljala destilacijska tekočina. Obsojenec bi si mesto popravila moral ogledati od blizu, M. bi moral opozoriti na obvezno uporabo zaščitne opreme glede na to, da je bil reaktor v delujočem stanju, o popravilu na cevovodu reaktorja bi moral obvestiti proizvodno osebje ali pa se dogovoriti z M., da bi to storil slednji, nadzirati bi moral M., ali ta pri svojem delu uporablja zaščitno opremo. Nadalje, sodišči prve in druge stopnje sta v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe določno pojasnili, da obsojenčeva dolžnost nadzora izhaja iz njegovega položaja, saj je bil kot vodja strojne delavnice zadolžen za vzdrževanje (kritičnega dne pa je bil njegov nadrejeni na dopustu) in s tem nadrejen F. M., obsojenčevo dolžnost izvajanja nadzora pa sodišči opirata tudi na obsojenčevo pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da je zadolžen za organizacijo, vodenje in nadzor izvedbe strojnih vzdrževalnih del. Kršitev blanketne norme, to je določbe šeste alineje 15. člena ZVZD je obsojenec storil s tem, ko F. M. v nasprotju s to določbo ni zagotovil nepropustnega kombinezona in ni nadzoroval, da bi slednji pri opravljanju vzdrževalnih del, pri katerih je obstajala nevarnost oblitja s fenolom, uporabljal osebna zaščitna sredstva. Dolžnost izvajanja nadzora torej izhaja iz obsojenčevega položaja in pogodbe o zaposlitvi, ne pa iz blanketne norme, kot zmotno zatrjuje vložnik. Iz določbe šeste alineje 15. člena ZVZD je za obsojenca izhajala ne samo dolžnost, da delavcem zagotovi osebna zaščitna sredstva, ampak tudi da jih opozori in od njih zahteva, da uporabljajo osebna zaščitna sredstva. To dolžnost pa je obsojenec v obravnavanem primeru opustil. Z navajanjem, da bi obsojenec moral M. prisiliti k uporabi osebnih zaščitnih sredstev, vložnik zgolj prikazuje lasten pogled na zadevo (kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti), saj obsojenca k takemu ravnanju nista zavezovali ne pogodba o zaposlitvi ne blanketna norma. S podajanjem lastne ocene, da je obsojenec storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da do delovne nesreče ne bi prišlo, vložnik podaja lastno videnje obravnavanega dogodka, s čimer uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ob povedanem Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

9. Nadalje vložnik navaja, da je sodišče napačno ugotovilo vzročno zvezo. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 230/2008 z dne 15. 1. 2009 vložnik zatrjuje, da obsojencu očitano proti predpisno ravnanje ni bilo v direktni vzročni zvezi s smrtjo Š., temveč je vzročno zvezo prekinila M. prošnja Š. za pomoč, pri čemer pa obsojenec ni sodeloval in za to sploh ni vedel, takemu ravnanju pa se tudi ni mogel izogniti. Vložnik nadalje ob sklicevanju na sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 61/2005 z dne 9. 3. 2006 in I Ips 360/2006 z dne 22. 7. 2007 navaja, da so kasnejši elementarni dogodki ali ravnanja drugih oseb lahko relevantni z vidika vzročnosti med dejanjem in posledico, saj je za oceno pravno relevantne vzročnosti pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti pri delu iz malomarnosti bistveno vprašanje, ali je vzrok za nastalo nesrečo podan v ravnanju osebe, kateri se očita storitev kaznivega dejanja. Po vložnikovem stališču je pri reševanju vprašanja vzročne zveze nujno treba upoštevati tudi ostale dogodke oziroma ravnanja M. in Š., kolikor predstavljajo dogodke ali ravnanja, ki ravnanja osebe, kateri se očita storitev kaznivega dejanja, s stališča vzročnosti povsem razvrednotijo zgolj na pogoj, kar se je zgodilo v konkretnem primeru. Vložnik je prepričan, da ob ugotovljenem dejanskem stanju ni podana vzročna zveza med obsojenčevo opustitvijo in smrtjo Š., saj obsojenčevo ravnanje ne predstavlja vzroka za nastanek prepovedane posledice, temveč le enega od pogojev, ki so prispevali k nastanku nesreče. To pa ne zadošča, da bi bila izpolnjena bit inkriminacije kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu, saj dejstvo, da je Š. priskočil na pomoč M., predstavlja dogodek, ki je takšnega pomena, da je popolnoma preusmeril vzročni potek dogajanja. Sodišče druge stopnje je tudi spregledalo, da se obsojencu očita le, da ni nadziral, ali ima F. M. na sebi predpisana osebna zaščitna sredstva, ne pa tudi, ali je imel ta sredstva na sebi tudi pokojni Š. Tako M. kot Š. sta se zavedala, da bi morala nositi zaščitna sredstva, na to sta bila tudi opozorjena in sta jih imela na voljo, pri tem pa obsojenec Š. ni dal navodila, naj pomaga M., prav tako ni vedel, da je M. prosil Š. za pomoč, zato je po vložnikovem stališču jasno, da ni vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in Š. smrtjo. M. je sam prosil Š. za pomoč, za kar obsojenec sploh ni vedel, zaradi česar ni mogel vplivati na dejstvo, da Š. ni nosil zaščitnih sredstev. Sodišči sploh nista pojasnili, kakšne objektivne možnosti je imel obsojenec, da bi lahko preprečil smrt Š.

10. V sodbi I Ips 61/2005 z dne 9. 3. 2006, na katero se sklicuje tudi vložnik, je Vrhovno sodišče med drugim obrazložilo, da je vzročna zveza med ravnanjem storilca in posledico sestavni del kaznivega dejanja. Če take vzročne zveze ni, tudi kaznivo dejanje ne obstaja. Nadalje je Vrhovno sodišče obrazložilo, da vzročna zveza ni zgolj empirično, pač pa tudi vrednostno vprašanje, kar pomeni, da za izpolnjenost biti inkriminacije ne zadošča le ugotovitev, da sta obtoženčevo ravnanje in posledica v razmerju vzroka in posledice (vzročnost kot empirična kategorija, ki se ugotavlja predvsem z uporabo ekvivalenčne teorije vzročnosti). V okviru pripisovanja posledice storilčevemu ravnanju je treba opraviti tudi vrednostno presojo. Pri selekciji vzrokov za nastanek prepovedane posledice je treba najprej izhajati iz teorije o adekvatni vzročnosti in presoditi, ali je bila prepovedana posledica v danih okoliščinah za obsojenca objektivno predvidljiva in ali so obstajale objektivne možnosti, da se njen nastanek prepreči. 11. Kot je bilo obrazloženo že v točki 8 te sodbe, je obsojenčevo dolžnostno ravnanje obsegalo ogled kraja popravila od blizu, pri čemer bi lahko ugotovil, da tekočina ne kaplja iz ventila, temveč iz holandske matice, ki je v bližini ventila in ki se je nahajala na višini kar 2,83 m; glede na ugotovitev, za kakšno popravilo gre, odreditev ustreznega števila delavcev za izvedbo popravila ventilov, iz katerih je kapljala destilacijska tekočina; nadzor nad izvrševanjem popravila; in nadzor nad tem, da vzdrževalci uporabljajo osebno zaščitno opremo. Sodišči prve (sodba, stran 18) in druge stopnje (sodba, stran 6) sta ugotovili tudi obstoj vzročne zveze med obsojenčevo opustitvijo dolžnega ravnanja in nastalo posledico (smrt Š. in huda telesna poškodba M.). Sodišči sta logično in razumno obrazložili, da bi obsojenec kot nadrejeni moral ugotoviti, kakšno popravilo je treba opraviti oziroma bi popravilo, ki je potekalo med proizvodnim procesom, nadziral, ob taki ugotovitvi bi tudi spoznal, da M. dela oziroma popravila ne zmore opraviti sam. Zato bi obsojenec moral biti tisti, ki bi odredil, kateri delavec naj bi pomagal M. Ob tem pa bi tudi moral nadzorovati popravilo in opozoriti tako M. kot tudi dodatnega delavca na uporabo osebne zaščitne opreme. Po ugotovitvi sodišč je F. M. zaradi obsojenčeve opustitve dolžnega ravnanja sam poiskal sodelavca (M. Š.) za pomoč pri popravilu. Obsojenčeva opustitev dolžnega ravnanja je bila vzrok za M. samostojno iskanje pomoči drugega delavca in za njuno neuporabo osebne zaščitne opreme. Povedano drugače, ravnanj F. M. in M. Š. glede na obsojenčevo dolžnostno ravnanje in opustitev tega ravnanja ni mogoče opredeliti kot takih, ki sicer nimata znakov kaznivega dejanja, bi pa lahko bistveno vplivali na učinke obsojenčeve opustitve. Vložnik z lastnim ocenjevanjem pomena M. in Š. ravnanja pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zatrjevano kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP v zvezi z drugim, tretjim in petim odstavkom 208. člena KZ bi sodišči storili, če bi pravno relevantna dejstva pravilno ugotovili, nato pa bi na podlagi teorij o vzročnosti sprejeli nepravilno pravno oceno dogodkov glede vzročne zveze in s tem glede obstoja kaznivega dejanja. Glede na povedano je vložnikovo sklicevanje na dele obrazložitev sodb Vrhovnega sodišča I Ips 230/2008 z dne 15. 1. 2009 in I Ips 360/2006 z dne 22. 7. 2007 pravno nerelevantno.

C.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega A. S. na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbah 98a. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi s tarifnimi številkami 7112, 71113 in 7152 Taksne tarife ob upoštevanju podatkov o obsojenčevem premoženjskem stanju, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.