Jedro

Instituta nedopustnosti izvršbe niti ZUP niti ZDavP-2 ne predvidevata. Upravni organ je zato tožnikovo vlogo pravilno zavrgel, saj tožnik uveljavlja pravico oziroma pravno korist, o kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Brežice predlog davčnega zavezanca za nedopustnost izvršbe po sklepu Davčnega urada Brežice, št. DT 42900-65/2006-8 (0302-02) z dne 26. 11. 2007, zavrgel. V obrazložitvi pojasnjuje, da je Davčni urad Brežice zoper družbenika A.A. za poplačilo davčnega dolga izbrisane družbe B. d.o.o., začel postopek davčne izvršbe na dolžnikove oziroma družbenikove denarne prejemke. Zoper omenjeni sklep je družbenik A.A. vložil pritožbo, ki pa jo je davčni organ kot prepozno vloženo zavrgel s sklepom z dne 31. 12. 2007. Dne 25. 1. 2008 pa je davčni zavezanec na davčni organ naslovil predlog za nedopustnost izvršbe po omenjenem sklepu na dolžnikove denarne prejemke. V njem je navedel potek postopkov, hkrati pa opozoril, da v primerih ko se po izbrisu družbe dolg prenese na novega dolžnika, niso dovoljena izvršilna dejanja pred pravnomočnim sklepom o izvršbi. Po njegovem mnenju je pravnomočnost sklepa o izvršbi pogoj, da se lahko začnejo opravljati neposredna dejanja izvršbe.

Ker po mnenju davčnega organa davčni zavezanec v vlogi uveljavlja priznanje določene pravice ali pravne koristi, ki mu ne pripadajo, oziroma iz vloge izhaja, da stranka ne izpolnjuje pogojev glede nedopustnosti izvršbe, je davčni organ, v skladu z določilom 129. člena ZUP, vlogo kot nedopustno zavrgel. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo, št. DT-499-29-117/2008 z dne 11. 8. 2010 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnilo. Pritožbeni organ najprej ugotavlja, da je pritožnik podal zahtevo za nedopustnost sklepa o davčni izvršbi, ki je ne pozna niti Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2), niti ZUP. Iz navedb pritožnika izhaja, da se ne strinja z odločitvijo, da se ga šteje kot aktivnega družbenika izbrisane družbe B. Te navedbe pa bi pritožnik lahko uveljavljal ne le v pritožbi zoper sam sklep o davčni izvršbi, temveč že po prejetem obvestilu o dolgu, vročenem dne 17. 10. 2007, torej pred vročitvijo sklepa o izvršbi. Prav tako niso izpolnjeni pogoji niti za izrek ničnosti, niti za obnovo postopka oziroma razveljavitev ali odpravo sklepa o izvršbi po nadzorstveni pravici, kot tudi ne izredna razveljavitev. Tudi če bi vložil pravočasno pritožbo, le-tej ne bi bilo mogoče ugoditi. Pri tem se davčni organ sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 259/2007 z dne 2. 3. 2010. V smislu odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002, mora oseba izpolnjevati kriterij, da je sploh družbenik izbrisane družbe v času izbrisa. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je bil pritožnik v času izbrisa družbe njen družbenik. Prav tako pritožnik ne zatrjuje, da bi delež odsvojil. Sklicuje se zgolj na podano tožbo za izrek ničnosti pogodbe glede odsvojitve poslovnega deleža, na podlagi katere je sam pridobil delež v izbrisani družbi. Le-to pa je podal šele po tem, ko je bil sklep o davčni izvršbi že izdan. Da je bil pritožnik družbenik izbrisane družbe in njen direktor, izhaja nesporno iz podatkov sodnega registra. Pritožnik je imel možnost nasprotovati ugotovitvi, da ga je šteti kot aktivnega družbenika po tem, ko je prejel obvestilo z dne 4. 10. 2007. Nanj pa se, izhajajoč iz podatkov spisa, ni odzval. Podatek sodnega registra, da je bil pritožnik edini družbenik družbe v času njenega izbrisa in hkrati njen direktor, pa tudi pomeni, da je imel nesporno možnost vplivati na poslovanje družbe. Če slednjega ni izkoristil, omenjeno dejstvo ne more biti razlog za to, da bi se ga štelo za pasivnega družbenika. Glede tožbe, ki naj bi bila v teku proti davčnemu organu zaradi, po mnenju pritožnika, neupravičenega zasega sredstev za domnevno dolgovani davek na dodano vrednost, pa ministrstvo pritožniku pojasnjuje, da omejeno dejstvo na to zadevo ne vpliva. Pritožnik tudi ne zatrjuje, da bi bilo karkoli njemu ali njegovi družbi iz navedenega naslova priznano in bi kot tako lahko vplivalo na sklep o izvršbi. Pritožbeni organ se zato strinja z odločitvijo prvostopnega organa, ko je na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP tožnikovo zahtevo s sklepom zavrglo.

Tožnik v tožbi povzema dosedanji potek postopka. Pri tem opozarja na določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in naslednji, v nadaljevanju ZIZ), in sicer na njegov 19. člen ter 12. točko 55. člena. Meni, da je pravnomočnost sklepa o izvršbi pogoj, da se lahko začnejo opravljati neposredna dejanja izvršbe. Navaja, da je tožnik kot novi lastnik poslovnega deleža, le-tega prevzel od prejšnjega direktorja družbe C.C. v skladu s pogodbo o prevzemu. Dogovor je zakrivil prejšnji lastnik in direktor družbe C.C., ki je resnico zamolčal in poslovno goljufal. Meni, da je izpodbijana odločba davčnega urada po svoji pravni naravi zgolj vmesni procesno tehnični sklep in ne pomeni vsebinske odločitve o kakšni dolžnikovi pravici ali obveznosti. Temelji zgolj na predpostavki, da je obveznost prešla na dolžnika. Dolžnik po določbi 9. člena ZIZ lahko izpodbija sklep s pritožbo, vendar v tem primeru o njegovem morebitnem ugovoru obveznost ni prešla nanj, prvič odloča šele višje sodišče. Domnevni dolžnik A.A. ni imel vpliva na poslovanje in izbris družbe, ter obveznosti družbe nanj niso prešle. Nosilci odgovornosti in dejanski dolžniki so C.C., Č.Č., D.D. in E.E. Meni, da je odločba Davčnega urada Brežice z dne 11. 8. 2010 o davčni izvršbi nedopustna. Zato predlaga sodišču, da plačilo obveznosti naloži dejanskim dolžnikom izbrisane družbe, ne pa njemu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe oziroma sklepa. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravno relevantna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, namreč med strankama niso sporna. Na podlagi 2. alinee 2.odstavka 13 člena ZUS-1 je sodišče odločilo po sodnici posameznici.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tako prvo kot drugostopni organ sta za svojo odločitev navedla prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče v delu, kjer so pritožbeni ugovori enaki tožbenim, sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanji ZUS-1). Tožnik se v svoji zahtevi za nedopustnost izvršbe sklicuje na določila ZIZ. Že iz 1. člena omenjenega zakona izhaja, da se določbe ZIZ uporabljajo za sodno in ne upravno izvršbo. Za slednjo pa so relevantne določbe izvršbe, urejene v ZUP (od člena 282 do 305) oziroma v Zakonu o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) kot specialnem predpisu (od člena 142 do 212). Kot je bilo tožniku že pojasnjeno, instituta nedopustnosti izvršbe niti ZUP niti ZDavP-2 ne predvidevata. Opredeljuje ga ZIZ v 59. in naslednjih členih, kar pa v zadevi, kjer se vodi upravna in ne sodna izvršba, ni merodajno.

Upravni organ je torej ravnal pravilno, ko je tožnikovo vlogo zavrgel, saj tožnik uveljavlja pravico oziroma pravno korist, o kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku.

Glede na navedeno tudi ni bilo pogojev, da bi se sodišče opredelilo do vsebinskih navedb, ki jih tožnik podaja v tožbi.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 13. člena ZUS-1.