Jedro

Tožeča stranka se je sklicevala na dve podlagi, od katerih je odvisna odločitev o temelju zahtevka, pri čemer je tudi trditve o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti temeljila na dveh sklopih trditev. Ker je s pritožbenimi navedbami uspela omajati zaključke prvostopnega sodišča glede pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti v celoti, ne da bi izpodbijala zaključke o neobstoječi zdravniški napaki, je bilo potrebno razveljaviti sodbo v celoti, saj za zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke zadošča že ugotovljena odgovornost po eni od dveh zatrjevanih podlag.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z dne 20. 6. 2023 izdano sodbo pod točko I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek:

- da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku (-) iz naslova povrnitve nepremoženjske škode znesek 170.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dne 27. 9. 2018 dalje, (-) iz naslova povrnitve premoženjske škode znesek 16.885,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dne 27. 9. 2018 dalje, (-) iz naslova povrnitve premoženjske škode znesek 14.246,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve vloge dne 22. 10. 2019 dalje, (-) iz naslova povrnitve premoženjske škode znesek 2.481,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 27. 11. 2019 dalje, ter

- da je tožena stranka dolžna plačevati mesečno rento v znesku 1.154,38 EUR od izdaje sodbe dalje, vsakega prvega dne v mesecu za pretekli mesec, do spremenjenih razmer, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega obroka dalje do plačila, z dolžnim plačilom zapadle mesečne rente v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, in zahtevano revalorizacijo mesečnega zneska enkrat letno na dan 1. 1., upoštevajoč indeks rasti življenjskih stroškov za preteklo leto.

Pod točkama II in III izreka je odločilo o pravdnih stroških pravdnih strank in stranskega intervenienta na strani tožene stranke.

Nosilna razloga zavrnilne sodbe sta neobstoj zatrjevane zdravniške napake in v zvezi z njo pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost tožniku, vse v zvezi s po toženi stranki opravljeno predhodno planirano operacijo hernije disci v hrbteničnem nivoju L5-S1 levo, ki za tožnika ni bila življenjsko nujna.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi, vloženi po pooblaščencu, izpodbija sodbo v celoti ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje o višini tožbenega zahtevka.

V pritožbi najprej uveljavlja napačno uporabo materialnega prava pri presoji vprašanja kršitve pojasnilne dolžnosti toženke pred sporno operacijo v zvezi s poškodbo zdravega diska, ker je prvostopno sodišče štelo, da je bila toženka dolžna tožnika opozoriti le na tipične zaplete, ki mu lahko povzročijo trajne posledice v obliki telesnih bolečin, ne pa tudi posledic, ki so trajale krajši čas, ter posledic, ki se kažejo v drugih oblikah škode. Posledično je namreč zmotno ugotovilo, da tožniku sploh ni nastala škoda, ki se kaže kot uresničenje tveganja, na katerega ni pristal. Nadalje je napačno uporabljeno materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zaključkom, da je bila pojasnilna dolžnost operaterja pravilno izvedena, glede na ugotovitev sodišča, da tožnik ni bil opozorjen na možnost zgrešitve nivoja operacije in posledične poškodbe zdravega dela diska/hrbtenice, upoštevaje realizacijo tveganja pri operaciji s poškodbo zdravega dela tožnikove hrbtenice ter z njeno nekajletno oslabelostjo, ob ugotovitvah, da je poškodba hrbtenice tipičen in pričakovan zaplet pri tovrstni kirurgiji. Ugotovitve sodišča, da realizacija tveganja z vidika kvalitete pacientovega življenja glede na potek dogodkov (pravočasno sanirana krvavitev, nevplivanje poškodbe žile na stanje hrbtenice, neobstoj zdravstvenih posledic po poškodbi arterije) ni hujša kot posledice bolezenskega stanja hernije disci, ki so ga poskušali sanirati z izvedeno operacijo, oz. nanje celo nima vpliva, se sploh ne nanašajo na realizacijo tveganja z zgrešitvijo nivoja operacije ter posledične poškodbe zdravega dela hrbtenice, temveč na realizacijo zapleta s poškodbo arterije. Pri naravnem poteku tožnikove hernije disci ne bi mogla biti poškodovana in za tri leta oslabljena njegova hrbtenica v področju L4-L5, tako da je sporna operacija potek te tožnikove bolezni nedvomno poslabšala.

Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo materialno pravo tudi s tem, ko je zmotno ugotovilo, da so bila tožniku pojasnjena redna, tipična in statistično pogostejša tveganja, čeprav so poškodbe hrbtenice, obhrbteničnih živcev in žil tipični zapleti pri tovrstni kirurgiji, in s tem, da je bila v pojasnilu na možne krvavitve zaobsežena tudi možnost poškodovanja žile, izkrvavitve in smrti, ter da pojasnilna dolžnost glede konkretizacije zapleta s poškodbo arterije iliake niti ni bila potrebna glede na njeno redkost. Sodišče je zanemarilo, da ne tožnik niti kakšen drug povprečen pacient ni strokovnjak s področja medicine, še manj pa kirurgije, še zlasti pa je pri zmotnem zaključku zmotno upoštevalo, da ima krvavitev po splošnem znanju za posledico izkrvavitev in smrt, kar pa ne drži. Nasprotno, iz izpovedi strank in iz privolitvenega obrazca izhaja, da je bil tožnik opozorjen zgolj na možnost (običajnih) krvavitev, ne pa tudi na možnost izkrvavitve in klinične smrti, do česar je zatem prišlo pri sporni operaciji. Zato je sodišče nedopustno širilo vsebino opozorila na krvavitev tudi na hujše posledice, ki v njej niso vsebovane in do katerih pri krvavitvah praviloma ne pride. Opozorilo operaterja bi se moralo nanašati na vsa tipična tveganja, tudi na redka tveganja predvidenega posega, če bi ta lahko v primeru njihove realizacije tako ogrožala tožnikovo življenje in zdravje, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljene bolezni ali ga celo presegajo in bi lahko vplivala na pacientovo privolitev. Tveganje izkrvavitve (hemoragični šok, bradikardija) in tveganje smrti bi nedvomno in gotovo vplivalo na odločitev vsakega pacienta o nenujni operaciji z relativno indikacijo, zato je bil operater toženke dolžan tožnika opozoriti tudi na to tveganje ne glede na njegovo redkost. Zaključek sodišča, da to zagotovo ni bil takšen zaplet, na katerega bi moral dr. Jeremič izrecno opozoriti, je glede na vsa relevantna dejstva materialnopravno napačen. Zaradi realizacije omenjenega tveganja (prekinitev arterije iliake) se je tožniku občutno poslabšalo zdravje in je bilo zaradi tega njegovo življenje ogroženo, zatem pa je imel zaradi tega še bistveno oteženo in podaljšano rehabilitacijo po operaciji in ima še sedaj tožnik zaradi tega zapleta v telesu vstavljen tujek - interponat ter je skažen, saj ima na telesu keloidno/nezaraščeno brazgotino dolžine 23 cm na sredini trebuha. Teh posledic v primeru naravnega poteka bolezni (brez operacije) ne bi mogel imeti. Ker je pravilnost izpolnitve pojasnilne dolžnosti predvsem pravno in ne medicinsko vprašanje, bi moralo sodišče po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka samo presoditi to pravno vprašanje, ne pa da je zgolj nekritično sledilo osebnemu mnenju izvedencev, s čimer je prekršilo pravila postopka. Sklicujoč se na izpoved tožnika o pojasnilih zdravnika, iz katere ne izhaja, da bi bil seznanjen s tveganji posega, in na izpoved operaterja, ki ni izpovedal, da je tožnika opozoril na možnost zgrešitve nivoja operacije, je dejansko stanje ugotovljeno napačno.

3. V pravočasnem odgovoru na pritožbo tožena stranka vsebinsko v celoti nasprotuje pritožbenim naziranjem in predlaga zavrnitev pritožbe. Sklicuje se na ugotovitev, da glede pojavnosti ni bil dosežen standard pogostosti, zato ni bilo potrebno, da bi zdravniki tožnika seznanjali o raznih stopnjah in možnostih posledic v primeru zelo redkega zapleta, v zvezi s katerim pa je bil tožnik na možnost krvavitve celo opozorjen. Ne gre za redno tveganje (tipično in pogosto), na katerega bi tožnik moral biti opozorjen, prav tako ni nastalo stanje, ki bi bilo primerljivo z naravnim potekom bolezni ali ga celo preseglo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Zoper sodbo pritožbo vlaga le tožnik, navajajoč, da jo izpodbija v celoti, pri čemer pa zaključkom glede neobstoja zdravniške napake v ničemer vsebinsko ne nasprotuje.

6. Ob presoji zatrjevane odškodninske odgovornosti zdravstvenih delavcev tožene stranke, ki so opravili nenujni, vnaprej predvideni operativni poseg tožnika, in katerih odgovornost je tožeča stranka temeljila na dveh pravnih podlagah, se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na 619. člen Obligacijskega zakonika (OZ), 20. člen Zakona o pacientovih pravicah (ZpacP) in 45. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), določbe Ustave RS (34., 35., 51. člen), kot tudi na nadaljnjo zakonsko podlago, ki se nanaša na pogodbeno odškodninsko odgovornost (členi 239, 240 OZ). To pomeni, da toženka kot zdravstvena institucija odgovarja za škodo, ki jo povzročijo njeni delavci (zdravniki) pri delu ali v zvezi z delom, razen če dokaže, da so v danih okoliščinah ravnali na način, kot je bilo treba. Ravnanje zdravnika je namreč šteti za nestrokovno, kadar ta iz neskrbnosti (upoštevaje skrbnost dobrega strokovnjaka; drugi odstavek 6. člena OZ) prekrši pravila zdravljenja, oz. kadar ne izpolni ali ne izpolni pravilno pojasnilne dolžnosti. Materialno pravo, katerega pravilno uporabo je pritožbeno sodišče preizkusilo po uradni dolžnosti v delu glede vsebinsko neobrazložene pritožbe, je pravilno uporabljeno, tudi postopkovnih kršitev v okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče v tem delu ni zaznalo.

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o kršitvah zatrjevane pojasnilne dolžnosti pravilno izhajalo iz določbe 20. člena ZpacP, ki ureja pojasnilno dolžnost, v povezavi z namenom slednje, za kar dajejo podlago v prejšnji točki te obrazložitve že citirane ustavne določbe, in kar je, kot tudi aktualna izhodišča tako teorije kot sodne prakse, podrobno in pravilno obrazložilo v točki 23 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pravilno se je sklicevalo tudi na v okviru pravne teorije in sodne prakse izdelane kriterije, na podlagi katerih se presoja pravilnost izpolnitve pojasnilne dolžnosti v vsakem konkretnem primeru; in so: (-) obseg in podrobnost pojasnila sta v obratnem sorazmerju z nujnostjo posega, (-) opozorilo se mora nanašati na redna tveganja posameznega medicinskega posega, kamor spadajo tipična in statistično pogostejša tveganja, (-) opozorilo mora vsebovati tudi opozorilo o redkih tveganjih predvidenega posega, če slednja lahko v primeru njihove realizacije tako ogrožajo pacientovo življenje in zdravje na način, da so primerljiva z naravnim potekom zdravljene bolezni ali ga celo presegajo in bi lahko vplivala na pacientovo privolitev.

8. V točki 29 obrazložitve je prvostopno sodišče nadalje povsem prepričljivo zaključilo, da je bila pojasnilna dolžnost operaterja v delu, ki se nanaša na tveganje krvavitev pri operaciji rupturirane in sekvestrirane hernije disci na predvidenem nivoju L5-S1 levo, in ki vsebuje tudi možnost poškodovanja žile, kar povzroči samo krvavitev, podana pravilno. Glede tega dela pritožbenih navedb, ki se nanašajo na podano pojasnilno dolžnost glede po tožniku zatrjevanih tveganj poškodovanja žile, izkrvavitve in smrti, je prvostopno sodišče pravilno štelo, da gre pri tveganju krvavitev za tipičen in pričakovan zaplet pri tovrstni kirurgiji, zaradi česar predstavlja pojasnitev tveganja del pojasnilne dolžnosti, če naj bo ta pravilno izvedena, ne glede na izjemno redko pojavnost, kar je, kot izpostavlja pritožbeno sodišče, v skladu z vsebino dolžnega opozorila o rednih tveganjih. Odločitev o vsebini dejansko danega pojasnila je sodišče pravilno temeljilo na podpisu privolitvenega obrazca s strani tožnika v povezavi z vsebino izpovedi operaterje dr. Jeremiča o vsebini kasneje, vendar pred operativnim posegom danih ustnih pojasnil, pri čemer pritožba ne oporeka verodostojnosti izpovedi. Prav tako je, kot prvostopnemu sodišču pritrjuje pritožbeno sodišče, slednje pravilno presodilo, da je v pojasnilu pacientu kot laiku glede mogočih krvavitev in s tožnikovo privolitvijo v dodatne posege (transfuzija) bila zajeta tudi možnost poškodovanja žile, kar povzroči krvavitev, ter tudi, da nesanirana krvavitev že po splošnem vedenju lahko pomeni izkrvavitev in smrt, zaradi česar izrecno opozorilo o tem ni potrebno, ob tem, ko tožnik po pojasnilu posebnih vprašanj ni zastavljal.

9. Tožnik z v pritožbi ponovljeno trditvijo, ponujeno že pred sodiščem prve stopnje, da ni bil opozorjen na možnost izkrvavitve, oz. da je bil opozorjen zgolj na možnost običajnih krvavitev (ker vsaka krvavitev ne povzroči izkrvavitve in smrti), kar pomeni njegovo lastno dokazno oceno, ne more izpodbiti zgoraj povzete prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebovanosti tveganja poškodovanja žil v opozorilu o mogoči krvavitvi, ki jo pritožnik v pritožbi povezuje s hemoragičnim šokom in bradikardijo. Ni pritrditi očitku, da je sodišče, ker je tožnik laik na medicinskem področju, nedopustno širilo vsebino opozorila glede krvavitve tudi na hujše posledice. Kot to izhaja iz točke 28 obrazložitve izpodbijane sodbe, se je namreč oprlo na ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja, ki sta jo podala strokovnjaka dr. A. A. in dr. B. B., in sicer, da se pri tipičnih in pričakovanih zapletih, če so izjemno redki, v okviru pojasnilne dolžnosti praviloma izpostavi le možnost zapleta, ne izpostavlja pa se specifična poškodba oz. zaplet, kar je kot svojo ugotovitev povzelo tudi sodišče. Iz istega razloga pritožba ne more omajati zaključka prvostopnega sodišča o nepotrebnosti specifičnega opozorila glede konkretizacije tveganja v zvezi s poškodbo arterije iliake, ki je bila pri operaciji poškodovana, in katere posledica je bila masivna krvavitev iz arterije, vse upoštevaje namen pojasnilne dolžnosti zdravnika, ki ne more biti v opozarjanju vseh možnih posledic niti vseh mogočih konkretnih posledic možnega zapleta - krvavitve v konkretnem primeru.

10. Prvostopno sodišče je presojo o tem, ali je bila pojasnilna dolžnost v delu, ki se nanaša na poškodbo arterije iliake, opravljena, in ali je bila opravljena pravilno, to je glede opredelitve in opisov možnih tveganj, ki morajo biti zajeta v pojasnilni dolžnosti, ter posledic, kot tudi glede njihove pogostosti in predvidljivosti, oprlo na zaključke izvedenca medicinske stroke. Ob tem, ko pritožnik v zvezi z dokaznim postopkom ne uveljavlja bistvenih kršitev postopka, in pritožbeno izraža zgolj nestrinjanje, ker je prvostopno sodišče drugače od njegovih pričakovanj dokazno ocenilo pridobljeno izvedensko mnenje, se je prvostopno sodišče pravilno oprlo na omenjeno mnenje. Slednje predstavlja enega od več presojanih dokazov v izvedeni dokazni oceni, kljub pritožbenemu drugačnemu stališču opravljeni v skladu z metodološkim pristopom iz 8. člena ZPP. Pritožbene navedbe, da je sodišče nekritično sledilo sledilo osebnemu mnenju izvedencev, nimajo opore v izvedenem dokaznem postopku. Četudi je sodišče v točki 28 res povzelo tudi stališči obeh zaslišanih strokovnjakov glede seznanjenosti tožnika v okviru danega pojasnila z rizikom, ki se je nato realiziral, pa nanju nato ni oprlo svoje odločitve, niti kaj takšnega ne izhaja iz konteksta obrazložitve. Zato je v tem delu dejansko stanje ugotovljeno pravilno in v popolnosti, prav tako pa je pravilen na tako ugotovljenem dejanskem stanju sprejeti materialnopravni zaključek o pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti.

11. Drugi sklop tožnikovih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje glede nepravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti se je nanašal na tveganje izvedbe posega izven načrtovanega nivoja hrbtenice in posledično poškodbe zdravega diska ter nemožnost ponovne operacije, glede česar je pritožnik vztrajal, da mu tveganje, ki se je nato uresničilo, ni bilo predstavljeno. Pritožbeno sodišče ob tem, upoštevaje razlogovanje prvostopnega sodišča iz točke 30 obrazložitve, izpostavlja ustaljeno stališče v aktualni sodni praksi, da neizpolnjena ali nepravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost postane pravno pomembna, ko oz. če se uresniči z opravljenim posegom povezano tveganje, na katerega zdravnik pacienta ni opozoril, čeprav bi ga moral, in torej pacient nanj ni pristal, če iz tako realiziranega tveganja nastane pravno priznana škoda.

12. Pritožnik pritožbene navedbe o zmotni uporabi materialnega prava in zmotno oz. nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, s katerimi nasprotuje zaključku sodišča o pravilno izvedeni pojasnilni dolžnosti, utemeljuje s sklicevanjem na skladnost svoje izpovedi z izpovedjo operaterja ter na vsebino podpisanega privolitvenega obrazca v povezavi z ugotovitvami sodišča v točki 27 glede vsebine pojasnjevanja. V zvezi z njimi navaja, da iz obrazložitve ne izhaja, da bi mu bilo dano opozorilo o tveganju poškodbe zdravega dela hrbtenice zaradi posega izven načrtovanega nivoja hrbtenice, ter še, da je zaključek o pravilni pojasnilni dolžnosti sodišče sprejelo kljub svoji ugotovitvi in ugotovitvi izvedencev, da je poškodba hrbtenice tipičen in pričakovan zaplet pri tovrstni kirurgiji. Po presoji pritožbenega sodišča s takšnimi navedbami, čeprav pritožba enači tveganje s poškodbo, ki je posledica tveganja, utemeljeno vzpostavlja dvom v pravilnost materialnopravnih zaključkov prvostopnega sodišča, ki se nanašajo na ta sklop pojasnilne dolžnosti. Pritožbeno sodišče povzema, da zaključek prvostopnega sodišča o vsebini potrebne pojasnilne dolžnosti, če naj bo ta izvedena pravilno, temelji na neizkazanosti zatrjevane nemožnosti ponovne operacije in na tožnikovi ne več obstoječi oslabljenosti hrbtenice na nivoju L4-L5 ter posledično na ugotovitvi nenastale škode, ki se kaže kot uresničenje tveganja, na katero ni pristal, ob sklicevanju na izvedensko mnenje, ki ga isto sodišče povzema v delu, da bi tožnik zaradi degenerativnih sprememb v času odločitve brez operacije trpel enake bolečine, kot jih ima po izvedeni operaciji.

13.Ob pritožbeno grajanem zaključku o neobstoju pravno priznane nepremoženjske škode, ki je vsaj omajan, upoštevaje člen 179 OZ, in glede katere že zgolj glede posledice oslabljenosti hrbtenice prvostopno sodišče sicer samo ugotavlja, da je ta trajala do 27. 5. 2019 (nepolna tri leta), upoštevaje tudi, da škode ne gre enačiti z ugotavljanjem realizacije samega tveganja, povezanega z opravljenim operativnim posegom, katerega v konkretnem primeru predstavlja poseg na višjem nivoju hrbtenice od načrtovanega, je pritrditi pritožbi, da je prvostopno sodišče vsaj preuranjeno sprejelo zaključek o pravilno izvedeni pojasnilni dolžnosti za ta sklop trditev, upoštevaje vsebino, za katero je štelo, da glede na neuresničeno tveganje ni potrebe, da bi bila zajeta v pojasnilu. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev, potrebnih za pravilno odločitev o tožbenem zahtevku tožnika, ki je odvisen od pravilnosti izvedene pojasnilne dolžnosti. Sodba tako ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, kar predstavlja tudi po uradni dolžnosti upoštevno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne vsebuje dejstev oz. okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče opredelilo, ali izvedeni poseg na višjem nivoju hrbtenice predstavlja redno ali redko tveganje predvidenega operativnega posega. Šele z njihovo ugotovitvijo bi tveganje lahko opredelilo glede na kriterije, na katere se je sodišče sicer sklicevalo v zvezi s potrebnim ugotavljanjem pravilnosti izpolnjene pojasnilne dolžnosti, in ki jih je ugotavljalo, vendar le v zvezi s trditvenim sklopom glede tveganja krvavitve.

14.Ob navedenem bi bilo za odpravo pomanjkljivosti in kršitev, v okviru že ponujenih trditev, potrebno ponoviti oz. dopolniti dokazni postopek na način, ki bo omogočal presojo vsebine na eni strani pravilne in na drugi strani dejansko dane pojasnilne dolžnosti, nato pa v odvisnosti od pravilnosti izpolnitve ugotavljati še, ali je uresničenje tveganja, če je do njega prišlo, posledica prav tega dela nepravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti (vzročna zveza), kot tudi, ali je iz tako realiziranega tveganja izšla škoda, ki je pravno priznana, kar vse bo šele omogočilo pravilno uporabo materialnega prava pri presoji pravilnosti izvedene pojasnilne dolžnosti.

15.Tožeča stranka se je sklicevala na dve podlagi, od katerih je odvisna odločitev o temelju zahtevka, pri čemer je tudi trditve o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti temeljila na dveh sklopih trditev. Ker je s pritožbenimi navedbami uspela omajati zaključke prvostopnega sodišča glede pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti v celoti, ne da bi izpodbijala zaključke o neobstoječi zdravniški napaki, je bilo potrebno razveljaviti sodbo v celoti, saj za zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke zadošča že ugotovljena odgovornost po eni od dveh zatrjevanih podlag. Prvostopno sodišče, ki je v do sedaj izvedenem dokaznem postopku pravilno presojalo pravilno ugotovljena dejstva v zvezi z zaključki o neobstoječi zdravniški napaki in o pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti v delu glede tveganja krvavitve, bo zato moralo glede še manjkajočih dejstev v zvezi z delom pojasnilne dolžnosti, ki se nanaša na poseg na nenačrtovanem nivoju hrbtenice, dokazni postopek glede podlage ponoviti oz. ga dopolniti, ter nato v odvisnosti od tako izvedenega postopka po potrebi nadaljevati postopek tudi z ugotavljanjem utemeljenosti zahtevka po višini (glede vseh oblik zatrjevane škode).

16.Pritožbeno sodišče ugotovljenih kršitev in pomanjkljivosti glede na vsebino in naravo kršitev ni odpravljalo na pritožbeni stopnji, predvsem iz razloga, ker je prvostopno sodišče že izvedlo obsežen dokazni postopek, med drugim tudi s številnimi zaslišanji prič in strokovnjakov (v imenu izvedenca). Tega bo glede na naravo stvari in okoliščine konkretnega primera lahko le ponovilo in ga po potrebi dopolnilo, kar predstavlja za stranki bolj ekonomičen način odprave ugotovljenih kršitev in pomanjkljivosti. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo bistveno podaljšala postopka. Prav tako v obravnavanem primeru glede na konkretne okoliščine pravica pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, glede na v septembru 2018 vloženo tožbo, ne pretehta nad strankino pravico do izjave in nad njeno pravico do pritožbe. Zato je pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo v celoti in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

17.Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------

Zakon o duševnem zdravju, Uradni list RS, št. 77/2008, s kasnejšimi spremembami.

Novejša sodna praksa je namreč zavzela stališče, da je razmerje med zdravnikom in pacientom praviloma pogodbene narave (II Ips 342/2014 z dne 22. 1. 2015, II Ips 207/2015 z dne 14. 1. 2016 in drugi).

Glede neobstoja zdravniške napake; drugi odstavek člena 350 ZPP.

Ki je bila opravljena pri tožniku; glej točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Torej na pravilen način in v obsegu, da je tožena stranka zadostila pravnemu standardu pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti, na podlagi česar se je tožnik lahko odločal o sprejetju oz. odklonitvi operativnega posega.

Takšen, ki je lasten samemu posegu (posebej značilen za naravo nekega medicinskega posega), ne glede na pogostost, razen v primerih, ko gre za statistično tako ekstremno nizko pojavnost, da je mogoče domnevati, da pri razumnem pacientu omenjeno tipično tveganje ne bi vplivalo na njegovo privolitev – tudi v takšnem primeru je opozorilo na takšno tveganje sestavni del pojasnilne dolžnosti ravno zaradi načela obratne sorazmernosti z nujnostjo posega in načela tehtanja med težo posledic realizacije tveganja pri opravljenem medicinskem posegu ter težo posledic zdravstvenega stanja brez opravljenega posega (tako VS RS v II Ips 94/2015 z dne 2. 7. 2015).

Kot je prvostopno sodišče v točki 28 obrazložitve povzelo oceno dr. A. A.; ta je med tipičnimi omenjal poškodbe žil.

Prilogi B9, B21, iz katerih izrecno izhaja tveganje krvavitve.

Ki mu je, tako v izpovedi, omenil tisto, kar se je standardno omenjalo v pojasnilih, vključno s poškodbo krvnih žil.

Ta je nastal, kot izhaja iz ugotovitve prvostopnega sodišča pod točko 12 obrazložitve, pri čemer je sodišče sledilo izpovedi priče dr. C. C., da do njega pride pri izgubi 30 do 40 % krvi, ter njegovi nadaljnji, da je do šoka prišlo zaradi iatrogene poškodbe (poškodba, povzročena s strani zdravnika) skupne leve iliakalne arterije.

Omenjena v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 22. 11. 2021 pri povzemanju podatkov iz tožnikove zdravstvene dokumentacije; l. št. 251 spisa.

Glede katerega je prvostopno sodišče izrecno zaključilo, da konkretizacije možnega tveganja s poškodbo arterije iliake ni bilo potrebno omenjati, upoštevaje njeno redkost (incidenca poškodb večjih žil: 01 % - 0,05 %).

Glej ugotovitev pod točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Kot to izhaja iz dokaznih zaključkov, vsebovanih v točkah 27 do 29 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Glej II Ips 207/2015 z dne 14. 1. 2016, II Ips 148/2017 z dne 25. 10. 2018 in druge.

Pri čemer niso pravno pomembne trditve, da se tožnik v primeru pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti za poseg ne bi odločil (takšno stališče v sodni praksi je preseženo), temveč, ali je prišlo do uresničite tveganja, s katerim tožnik kot pacient ni bil seznanjen.

Niti s pritožbeno obravnavo niti s po pritožniku predlagano spremembo sodbe glede podlage; člen 355 ZPP.