Jedro

Obsojenec v pritožbi zmotno navaja, da bi moral biti predlog, ki ga je podal, vročen državnemu tožilstvu, da bi nanj odgovorilo. Takšno postopanje ne bi bilo pravilno, saj je bil predlog vložen prepozno, prepoznega predloga pa sodišče ne more vsebinsko obravnavati in tudi ne vročiti nasprotni stranki, temveč ga mora zavreči. Prošnji za vrnitev v prejšnje stanje pa v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče ugoditi niti zato, ker sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje le obdolžencu, ki z upravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi. Vrnitev v prejšnje stanje je torej predvidena le za pritožbo zoper sodno odločbo, ne pa za predlog, ki ga je obsojenec podal na podlagi prvega odstavka 129.a člena ZKP.

Izrek

I. Pritožba obsojenega M.S. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom I K 43731/2013 z dne 21. 1. 2020 na podlagi prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlog obsojenega M.S. za izvršitev kazni zapora po četrtem odstavku 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) na način, da zapor prestaja ob koncu tedna, oziroma tako imenovani "vikend zapor", kot prepoznega zavrglo.

2. Obsojeni M.S. se je zoper sklep pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb kazenskega zakona, kot navaja v uvodu pritožbe, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Obsojenec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje njegov predlog zavrglo iz procesnih razlogov, ker je bil vložen prepozno, s tem pa je bistveno kršilo določbe ZKP, določbe KZ-1 in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Kršilo je načelo kontradiktornosti, ker predloga ni vročilo državnemu tožilstvu, da bi nanj odgovorilo, obsojenec pa je imel pravico, da je z odgovorom tožilstva seznanjen, sicer pa razlogi, navedeni v predlogu za izvršitev kazni zapora, niso bili očitno neutemeljeni, zato bi moralo sodišče prve stopnje z njimi seznaniti državno tožilstvo. Navaja še, da predlaga vrnitev zadeve v prejšnje stanje v smislu 89. člena ZKP in smiselno predlaga, da se njegov predlog za prestajanje "vikend zapora" šteje kot pravočasen. Predloga upravičeno ni mogel podati v roku 15 dni od prejema pravnomočne sodbe, saj je bil ves čas od vročitve sodbe v tujini, zlasti na Češkem in Slovaškem, kjer se je dogovarjal s poslovnimi partnerji za sodelovanje in sklepanje pogodb.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v napadenem sklepu pravilno pojasnilo, da je sodba Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 43731/2013 z dne 28. 5. 2019, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 43731/2013 z dne 30. 10. 2019, postala pravnomočna 12. 11. 2019, da je bila sodba Višjega sodišča v Mariboru obsojenemu M.S. vročena 18. 11. 2019, njegovi zagovornici pa 21. 11. 2019, ter da se je 15 dnevni rok za vložitev predloga za izvršitev kazni zapora v smislu četrtega odstavka 86. člena KZ-1 iztekel 6. 12. 2019, ko bi moral obsojenec najkasneje vložiti tak predlog, a ga je vložil komaj 20. 1. 2020, torej prepozno. Sodišče prve stopnje je zato predlog obsojenca utemeljeno zavrglo kot prepoznega.

6. Obsojenec v pritožbi zmotno navaja, da bi moral biti predlog, ki ga je podal, vročen državnemu tožilstvu, da bi nanj odgovorilo. Takšno postopanje ne bi bilo pravilno, saj je bil predlog vložen prepozno, prepoznega predloga pa sodišče ne more vsebinsko obravnavati in tudi ne vročiti nasprotni stranki, temveč ga mora zavreči. Tretji odstavek 129.a člena ZKP namreč določa, da sodnik zavrže predlog za način prestajanja kazni, kot ga določa prvi odstavek 129.a člena ZKP, če je prepozen, nedovoljen ali če so v predlogu navedeni razlogi očitno neutemeljeni, sicer pa odredi, da se raziščejo dejstva in priskrbijo dokazi, na katere se sklicuje predlog, po potrebi pa sme razpisati narok.

7. Neutemeljeno pa je tudi njegovo zavzemanje za vrnitev v prejšnje stanje. Okoliščina, da obdolženec ni mogel pravočasno postopati, ker je bil po vročitvi odločbe prezaposlen in v tujini, ni opravičen razlog, ki ga predvideva 89. člen ZKP, in zaradi katerega bi sodišče dovolilo vrnitev v prejšnje stanje. Prošnji za vrnitev v prejšnje stanje pa v obravnavanem primeru ne bi bilo mogoče ugoditi niti zato, ker sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje le obdolžencu, ki z upravičenih razlogov zamudi rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi. Vrnitev v prejšnje stanje je torej predvidena le za pritožbo zoper sodno odločbo, ne pa za predlog, ki ga je obsojenec podal na podlagi prvega odstavka 129.a člena ZKP.

8. Po obrazloženem je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zakonit, pritožba obsojenca pa neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9. Obsojenec je zaradi neuspešne pritožbe dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, ki je bila odmerjena po tarifni številki 74013 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).