Jedro

Določba 7. člena ZDR, ki govori o konkurenčni prepovedi, je neposredno uporabljiva in delavcu lahko preneha delovno razmerje zaradi kršitve te določbe, čeprav ta kršitev ni opredeljena v kolektivni pogodbi ali splošnem aktu.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se odločitev sodišča prve stopnje o dovolitvi obnove postopka in razveljavitvi odločbe Sodišča združenega dela v Ljubljani opr. št. S .../92 z dne ...1993 in odločbe Sodišča združenega dela RS opr. št. Sp .../93 z dne ...1993 spremeni tako, da se predlog tožnika za obnovo postopka zavrne.

Pritožba tožnika se zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom (pravilno samo s sodbo) ugodilo predlogu tožnika in dovolilo obnovo postopka, razveljavilo odločbi Sodišča združenega dela v Ljubljani, opr. št. S .../92 z dne ....1993 in Sodišča združenega dela RS, opr. št. Sp .../93 z dne ...1993 in tožbeni zahtevek tožnika na razveljavitev sklepa disciplinske komisije z dne 17.3.1992, s katerim mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in razveljavitev sklepa delavskega sveta z dne 15.4.1992, na reintegracijo v delovno razmerje, na plačilo osebnega dohodka za čas, ko po krivdi tožene stranke ni delal ter na plačilo odškodnine za v letu 1991 in letu 1992 neizrabljeni letni dopust in plačilo 68,21 nadur, zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da sami nosi svoje stroške postopka.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov disciplinske komisije in delavskega sveta, s katerim mu je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in zahtevek na plačilo odškodnine za v letu 1991 in 1992 neizrabljeni letni dopust in plačilo 68,21 nadur zavrnilo. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku tožnika v celoti ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Meni, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in je zato odločalo preuranjeno, zato je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Pravno naziranje sodišča o neposredni uporabi 7. člena Zakona o delovnih razmerjih v konkretnem primeru je nepravilno. Sodišče je kršilo postopek, ker je takoj, ko je predlogu za obnovo ugodilo, nadaljevalo z obravnavanjem glavne stvari. O glavni stvari je odločalo brez dokazov, ki so odločilni, in o katerih tudi sodba nima razlogov, ker jih tožena stranka ni predložila. V delovnih sporih je namreč dokazno breme na delodajalcu.

Meni, da sta zaradi navedenih kršitev napadena sodba in sklep tako pomanjkljiva, da nimata razlogov o odločilnih dejstvih oz. so si sami med seboj v nasprotju. V takih okoliščinah bi sodišče moralo uporabiti svoja pooblastila, ker lahko v delovnih sporih meritorno odloča, in vsaj pogojno odložiti izvršitev najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Sodišče bi moralo upoštevati tudi olajševalne okoliščine, da pravna oseba M. d.o.o., ki naj bi jo v času trajanja delovnega razmerja proti konkurenčni klavzuli ustanovil tožnik, ni imela prometa, kar pomeni, da ni bilo nikakršne škode, storjene s strani tožnika. Poleg vsega navedenega pa sodišče ni ocenjevalo dejstva, da v konkurenčni klavzuli ni bilo določene nikakršne odškodnine in je zato bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Pritožba graja tudi zavrnitev odškodnine za neizkoriščen letni dopust in plačilo nadur in meni, da je sodba v tem delu brez razlogov. Prav tako je napačna tudi odločitev o stroških postopka, saj meni, da bi mu moralo po načelu uspeha, ker je s prvim delom zahtevka uspel, sodišče priznati stroške postopka.

Zoper odločbo sodišča prve stopnje, in sicer zoper tisti del, v katerem je sodišče s sklepom dovolilo obnovo postopka, se pritožuje tožena stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za obnovo postopka zavrne, podrejeno pa da ga razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da je obrazložitev odločbe sodišča prve stopnje sama s seboj v nasprotju, saj sodišče zaključuje, da je podan obnovitveni razlog, in sicer dokaz, na podlagi katerega bi bila lahko za tožnika izdana ugodnejša odločba, v kolikor bi ga lahko uporabili v prejšnjem postopku, čeprav se je že tedaj vedelo, da izrek disciplinskega ukrepa ne temelji zgolj na spornih določbah Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti, temveč tudi na določbi 7. člena Zakona o delovnih razmerjih, katerega kršitev je bila zajeta v sam izrek sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Pri odločanju o obstoju obnovitvenega razloga pa je bistveno vprašanje, ali ponujena novota lahko privede do izdaje ugodnejše odločbe za stranko ali ne. Ta pogoj pa ni izpolnjen, saj je tudi odločba prvo in drugostopnega sodišča že v prvotnem postopku ugotavljala, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil navedeno zakonsko določbo, ki je bila poleg ostalih, že tudi zajeta v sklepu, katerega razveljavitev tožnik uveljavlja. Zato bi moralo sodišče predlog za obnovo postopka zavrniti, saj je očitno, da izvedba tega dokaza ne bi privedla do ugodnejše odločbe za tožnika. S tem v zvezi pa je podana tudi bistvena kršitev, saj je obrazložitev odločbe sama s seboj v nasprotju, ko sodišče hkrati ugotavlja, da je podan ta razlog, ki pa ga sodišče šteje za neutemeljenega, predvsem pa zaključuje, da so zakonske določbe ožje od tistih, določenih s pravilnikom, in je tako očitno, da obnovitveni razlogi niso podani.

Tudi zaključek sodišča o tožnikovem ravnanju, ko naj bi kršil zakonsko določbo, ni rezultat novoizvedenega postopka, temveč je vse to bilo že ugotovljeno v predhodnem postopku. Iz previdnosti pa tožena stranka še navaja, da je odločitev sodišča o pravočasnosti vložitve predloga za obnovo postopka močno dvomljiva, saj je tekom postopka spreminjal svojo izpoved o tem, kdaj naj bi do teh dokazov prišel. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za obnovo postopka zavrne.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem prereka vse pritožbene navedbe kot neutemeljene.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, niti ostalih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ko preizkuša odločbo sodišča prve stopnje, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Neutemeljene so sicer pritožbene navedbe tožene stranke, da je predlog za obnovo postopka vložen po poteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz 423. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90) v zvezi z 40. členom Zakona o sodiščih združenega dela (ZSZD - Ur.l. SFRJ št. 24/74, 38/84). Tožnik je v predlogu za obnovo postopka namreč navedel, da je nov dokaz pridobil dne 26.12.1993, nato pa je pojasnil, da je prišlo do strojepisne napake in da je dejansko nov dokaz (zapisnik delavskega sveta) prejel dne 28.12.1993. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo tej navedbi tožnika, saj tožena stranka ni uspela dokazati, da bi tožnik navedeni zapisnik delavskega sveta prejel že pred tem datumom, oz. pred decembrom 1993, tako da bi bil predlog za obnovo postopka prepozen. Priča M. D. namreč ni vedel povedati, kdaj naj bi navedeni zapisnik izročil tožniku. Tako je pritožbena navedba, da je tožnik zamudil subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, neutemeljena.

Utemeljena pa je pritožbena navedba tožene stranke, da ni podan obnovitveni razlog po 7. točki 39. člena ZSZD in sicer, da tožnik ni pridobil novega dokaza, na podlagi katerega bi bila lahko izdana ugodnejša odločba, če bi bil ta dokaz uporabljen v prejšnjem postopku. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik pridobil nov dokaz in sicer zapisnik delavskega sveta, s katerim je dokazoval dejstvo, da pravilnik tožene stranke o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev, ni vseboval določbe 69. točke 17. člena. Vendar to novo dejstvo ni moglo vplivati na to, da bi bila zanj, v kolikor bi bilo to znano v prvotnem postopku, izdana ugodnejša odločba. Tožena stranka je namreč tožnika spoznala za odgovornega v disciplinskem postopku kršitve po 69. točki 17. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti delavcev v zvezi z določbo 4. člena Pravilnika o konkurenčni prepovedi in po določbi 7. člena Zakona o delovnih razmerjih. Tako so že odločbe disciplinskih organov tožene stranke temeljile tudi na določbi 1. in 2. odst. 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91), tako da neupoštevanje določbe 69. točke 17. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke ne bi moglo privesti do drugačne odločitve sodišča prve in druge stopnje v prvotnem postopku. Zoper tožnika je bil namreč uveden disciplinski postopek zaradi izvajanja konkurenčne dejavnosti, ker je v mesecu januarju in februarju 1992, kot direktor in ustanovitelj podjetja v zasebni lasti M. d.o.o., podjetje za v. p., t. in s. X., poslal komintentom P. z. v. p. V. V. p.o., to je tožene stranke, ponudbe za fizično in tehnično varovanje premoženja po bistveno nižji ceni od tiste, ki jo je za tovrstno varovanje premoženja pri teh komintentih dosegla tožena stranka. Navedena kršitev pa je predstavljala ravnanje v nasprotju z določbo 1. odst. 7. člena ZDR, ki določa, da delavec med trajanjem delovnega razmerja ne sme za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost delodajalca, če bi to lahko vplivalo na interese delodajalca. 2. odst. 7. člena ZDR določa, da tako ravnanje predstavlja hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka je navedene določbe, poleg določb svojega pravilnika, vzela za podlago za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja tožniku. Navedene zakonske določbe pa so tudi neposredno uporabljive in ravnanje nasprotno določbam 1. odst. 7. člena pomeni hujšo kršitev delovne obveznosti, ne glede na to, ali je opredeljena v kolektivni pogodbi, ali splošnem aktu. Torej bi bil tožniku izrečen enak disciplinski ukrep tudi v primeru, če bi bilo v prvotnem postopku znano, da določba 69. točke 17. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke ni bila sprejeta na delavskem svetu. Tako nov dokaz, ki ga je predložil tožnik k predlogu za obnovo postopka, ni nov dokaz v smislu 7. točke 39. člena ZSZD in je v posledici tega tudi sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je dovolilo obnovo postopka in razveljavilo odločbe, izdane v prejšnjem postopku.

Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo in sklep spremenilo ter predlog za obnovo postopka zavrnilo, za kar je imelo podlago v določbi 2. in 4. točke 373. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče pritožbe tožeče stranke ni obravnavalo po vsebini iz razloga, ker je ugotovilo, da obnovitveni razlog ni podan in je obnovo postopka zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razrešitvi pritožbe. Pravno podlago za navedeno odločitev je imelo v določbah 166. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP.

Sodišče je določbe ZPP in Zakona o sodiščih združenega dela uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu s 1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).