Jedro

V obravnavanem primeru je v obsojenčevem ravnanju - sodišče je zaradi posvetovanja z zagovornikom glede zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov predobravnavni narok preložilo, obsojenec je na preloženem predobravnavnem naroku izrecno izjavil, da umika zahtevo za izločitev dokazov, nato pa je v pritožbi, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavljal kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP - mogoče prepoznati očitno zlorabo procesnih pravic. Nastali procesni položaj je namreč treba razlikovati od situacije, ko bi obsojenec na predobravnavnem naroku priznal krivdo, o (ne)zakonitosti dokazov pa bi on oziroma njegova obramba molčala. V tem primeru je namreč obsojenec, kot že rečeno, izrecno izjavil, da ne bo zahteval izločitve nezakonitih dokazov, nato pa je brez kakršnekoli obrazložitve, zakaj je spremenil svoje stališče, zakonitost dokazov napadel v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ob tem ne gre spregledati okoliščine, da je zaradi izostanka obrazložitve sodbe v zvezi z dejstveno podlago, na kateri temelji preizkus priznanja krivde, presoja zakonitosti dokazov in zlasti spoznavna vez med morebiti nezakonitimi dokazi in opiranjem odločitve sodišče na te dokaze, znatno otežena.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice se zavrže.

II.Obsojenčeva zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

III.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 34126/2021 z dne 12. 12. 2022 je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve kaznivih dejanj omogočanja uživanja ali uporabe prepovedanih drog po drugem odstavku 187. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), omogočanja uživanja ali uporabe prepovedanih drog po prvem odstavku 187. člena KZ-1, neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in odstranitve ali poškodovanja uradnega pečata ali znamenja po prvem odstavku 303. člena KZ-1. Sodišče je obsojencu ob uporabi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 po pravilih o steku izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora, v katero je vštelo čas obsojenčevega pridržanja in pripora. Obsojencu je naložilo v plačilo s kaznivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VI Kp 34126/2021 z dne 23. 11. 2023 pritožbi višjega državnega tožilca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu za posamezna kazniva dejanja določene zaporne kazni zvišalo, nato pa mu po pravilih o steku izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. V preostalem je pritožbo višjega državnega tožilca, v celoti pa pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da se obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

2.Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenec in njegova zagovornica. Obsojenčeva zagovornica v uvodu zahteve uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), kršitve določb Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije (ZSKZDČEU-1) in kršitev okvirnega sklepa Sveta z dne 13. 6. 2022 o Evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred spremenjenim senatom. Obsojenec uvodoma navaja, da "pritožbo" (očitno mišljeno zahtevo za varstvo zakonitosti) vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, in sicer zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve pravice do obrambe.

3.Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) predlagal njuno zavrnitev. Navedel je, da obsojenčevo zatrjevanje o neustrezni obrazložitvi zavrnitve dokaznih predlogov, trditve njegove zagovornice, da obsojenčevo priznanje krivde ni podprto z dokazi ter navajanje, da sta sodišči zgrešili pravno opredelitev kaznivega dejanja in oceno dokazov pri določitvi kazni, pomeni po vsebini izpodbijanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Dodal je še, da določba 285.č člena ZKP ne predpisuje obrazložitve dejstv in dokazov, na podlagi katerih je bilo sprejeto priznanje krivde.

4.Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila obsojenec in njegova zagovornica seznanjena. Obsojenec se je o njem izjavil v več vlogah. V njih je ponovil trditve zahteve za varstvo zakonitosti ter poudaril, da je "VDT zavrnilo ZVZ, brez kakršnekoli obravnave po zahtevi in, da se glede na sklicevano odločbo Ustavnega sodišča prvotno izjavi in predloži v obravnavo ESČP v odločanje ...". Iz obširnih izjav obsojenca je mogoče razbrati še, da Vrhovno državno tožilstvo ne obravnava "prima facie " kršitve dokaznih prepovedi, se ne opredeli do zatrjevane diskriminacije ter ne navede razlogov v zvezi z zatrjevano kršitvijo enotne in ustaljene sodne prakse.

B.-1

K zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice

5.V skladu z določbo tretjega odstavka 421. člena ZKP smejo obdolženec, zagovorniki in osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v treh mesecih zoper sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek.

6.V obravnavanem primeru je iz podatkov kazenskega spisa razvidno, da je bila sodba pritožbenega sodišča obsojencu vročena dne 11. 12. 2023, njegovi zagovornici pa 12. 12. 2023.

Glede na določbo drugega odstavka 88. člena ZKP je pričel rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti teči 13. 12. 2023. Po določbi tretjega odstavka 88. člena ZKP se roki, ki so določeni po mesecih oziroma letih, iztečejo s potekom tistega dne v zadnjem mesecu oziroma letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči po drugem odstavku tega člena. V obravnavanem primeru je torej rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti potekel dne 13. 3. 2024.

7.Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bila zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice vložena v glavni pisarni Okrožnega sodišča v Ljubljani v četrtek dne 14. 3. 2024, torej dan po izteku zakonitega roka za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

B.-2

K obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti

8.Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da načelo dispozitivnosti strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti ni posebej predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima tako odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. To je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in tudi dolžno preizkušati obstoj tistih kršitev zakona, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in podrobno obrazložil razloge, iz katerih je (izredno) pravno sredstvo vloženo. Sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali so bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva, saj bi to pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar pa je v nasprotju s konceptom zahteve za varstvo zakonitosti.

9.Obsojenec je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti na sedmih straneh. Iz te vloge je razvidno zlasti obsojenčevo stališče, da mu je sodišče kršilo pravico do obrambe, ker ni upoštevalo njegovega alibija in ker je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga za zaslišanje prič B. B. in C. C. V navedeni vlogi obsojenec nasprotuje tudi ravnanju preiskovalne sodnice, ki od zunajobravnavnega senata ni zahtevala, da glede D. D., ki je sostorilec, ki ni bil nikdar obdolžen, odloči zunajobravnavni senat. Navedeno vlogo obsojenec sklene z navedbo, da zahtevi za varstvo zakonitosti prilaga priloge, ki se nanašajo na "podrobno utemeljitev glede na uveljavljanje 427. člena ZKP od 2/A-2/H".

10.Omenjene priloge, ki so vse označene z datumom 12. 3. 2024, na več kot stotih straneh, predstavljajo vsebinsko težko razumljiva obsojenčeva pisanja. Te vloge so kolaž obsojenčevih pritožbenih navedb zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki se brez pravega reda prepletajo s številnimi stališči Evropskega sodišča za človekove pravice in Ustavnega sodišča Republike Slovenije, dodane pa so jim tudi kopije odločb nižjih sodišč v drugih kazenskih zadevah. Iz navedenih pisanj je mogoče razbrati obsojenčevo stališče, da se pritožbeno sodišče ni ustrezno opredelilo do pritožbenih navedb, zlasti do (ne)izločitve dokazov in da ni ustrezno pojasnilo odločitve o kazenski sankciji.

11.Glede na vsebino omenjenih pisanj Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje še, da zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prav tako pa se vložnik zahteve ne more sklicevati na določbo 427. člena ZKP. Slednja določba Vrhovnemu sodišču daje pooblastilo, da po uradni dolžnosti poseže v izpodbijano pravnomočno sodbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena.

12.Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni upoštevalo njegovega alibija, s čimer mu je bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. Poleg tega navaja še, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker sodišče ni zaslišalo prič B. B. in C. C., zaradi česar je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno.

13.Iz izpodbijane pravnomočne sodbe in podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je obsojenec na naroku za glavno obravnavo 8. 12. 2022 krivdo po obtožbi priznal. Predsednica senata ga je ob tem poučila, da se priznanje krivde ne more preklicati in da se s tem odpoveduje pravici, da sodišče o obtožbi odloča na glavni obravnavi, ter da bo dokazni postopek v nadaljevanju izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije. Obdolženec je izjavil, da razume posledice danega priznanja, da je priznanje podal prostovoljno in da se je "zgodilo točno tako, kot je navedeno v obtožnici".

14.Sodišče je obsojenčevo priznanje krivde sprejelo ter ugotovilo, da je razumel vsebino obtožbe, naravo in posledice danega priznanja ter da je bilo priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Pred sprejemom priznanja krivde je predsednica senata obsojenca izprašala še o temeljnih dejstvih in poteku očitanih kaznivih dejanj, pri svoji odločitvi o sprejemu priznanja pa je upoštevala tudi izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke iz katerega je razvidno, da pri obsojencu ni podana psihična motnja, zaradi katere ne bi bil sposoben razumeti obtožbe.

15.Glede na navedeno je neutemeljena in v nasprotju s podatki spisa trditev zahteve, da je sodišče priznanje krivde sprejelo brez presoje o njegovi podprtosti z drugimi dokazi oziroma, da je bila obsojencu zaradi neizvedbe določenih dokazov kršena pravica do obrambe.

16.Iz podatkov kazenskega spisa in sodbe pritožbenega sodišča je razvidno še, da je obsojenec na pritožbeni seji predložil kopijo listine v nemškem jeziku, ki naj bi predstavljala potrdilo v zvezi s testiranjem na okužbo COVID-19 pri njem dne 4. 1. 2021. Kot je utemeljeno presodilo pritožbeno sodišče obsojenec z navedeno listino ne more izkazovati svojega alibija v zvezi s kaznivim dejanjem odstranitve ali poškodovanja uradnega pečata ali znamenja po prvem odstavku 303. člena KZ-1. V skladu z določbo drugega odstavka 370. člena ZKP je namreč v zvezi s sodbo, ki je bila izdana na podlagi priznanja krivde, izključeno v pritožbi uveljavljati razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je zato utemeljeno presodilo, da obsojenec v pritožbenem postopku ne more uspeti z navedbami, da se je dne 4. 1. 2021 nahajal v Nemčiji in da je pečat odstranil E. E. K temu je dodalo še, da je iz obsojenčevega pooblastila zagovorniku razvidno, da ga je podpisal dne 4. 1. 2021 v Ljubljani.

17.Neutemeljena in v nasprotju s podatki kazenskega spisa je obsojenčeva trditev v zahtevi, da ga sodišče ni poučilo o prekluziji zahteve za izločitev dokazov in da bi moralo po uradni dolžnosti izločiti dokaze, ki so že prima facie nezakoniti.

18.Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je bil obsojenec na predobravnavnem naroku dne 5. 10. 2022 med drugim izrecno poučen, da bo na predobravnavnem naroku lahko predlagal izločitev dokazov in da bo v nadaljevanju kazenskega postopka lahko zahteval njihovo izločitev le pod pogojem, da ne gre za očitno zavlačevanje ali zlorabo pravic. Sodišče je na tem predobravnavnem naroku ugotovilo, da je obsojenec sodišču dne 1. 4. 2022 posredoval listino naslovljeno z "Pritožba zoper obtožnico, zahteva za izločitev nedovoljenih dokazov".

Predsednica senata je obsojenca in njegovega zagovornika pozvala, da konkretizirata zahtevo za izločitev dokazov. Sodišče je zaradi posveta obsojenca z zagovornikom predobravnavni narok najprej prekinilo za petnajst minut, nato pa ga je na zagovornikovo prošnjo preložilo, da se bo lahko obsojenec glede predloga za izločitev dokazov posvetoval z zagovornikom.

19.Na predobravnavnem naroku dne 26. 10. 2022 je obsojenec na vprašanje predsednice senata izjavil, da umika zahtevo za izločitev dokazov oziroma da ne predlaga izločitve nedovoljenih dokazov.

Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 71113/2022 z dne 28. 9. 2023 presodilo, da obdolženec, ki na predobravnavnem naroku prizna krivdo, ali sklene sporazum o priznanju krivde s tožilstvom, dejansko prizna nič več in nič manj kot odločilna dejstva, na katerih temelji kazenskopravni očitek, s tem pa (posredno) tudi dokazno podlago, na katerih ta dejstva temeljijo. Vendar pa se obdolženec s priznanjem krivde ne more odreči zahtevi, da sodba temelji na zakonito pridobljenih dokazih oziroma priznanje krivde samo zase ne pomeni, da nezakoniti dokazi postanejo zakoniti. Zakonitost dokazov je namreč procesna predpostavka za sprejem priznanja krivde po 3. točki prvega odstavka 285.c člena ZKP (priznanje mora biti jasno in prostovoljno ter podprto z drugimi dokazi v spisu).

Strogo obliko prepovedi poznega navajanja dokazov, ki je bila uvedena z novelo ZKP-K, je spremenila novela ZKP-N, ki je uvedla takoimenovano "mehko obliko prekluzije". Po veljavni ureditvi lahko stranke v skladu s četrtim odstavkom 329. člena v zvezi s 4. točko tretjega odstavka 285.a člena ZKP podajo predlog za izločitev dokazov ne le na predobravnavnem naroku, temveč tudi na glavni obravnavi, vendar le pod pogojem, če na tak način ne zavlačujejo ali zlorabljajo svojih pravic.

Iz navedenih procesno pravno relevantnih dejstev je razvidno, da je bil obsojenec na predobravnavnem naroku ustrezno poučen, da lahko predlaga izločitev nedovoljenih dokazov in da bo v kasnejši fazi kazenskega postopka lahko zahteval njihovo izločitev le, če ne bo šlo za očitno zavlačevanje ali zlorabo pravic.

V obravnavanem primeru je v obsojenčevem ravnanju - sodišče je zaradi posvetovanja z zagovornikom glede zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov predobravnavni narok preložilo, obsojenec je na preloženem predobravnavnem naroku izrecno izjavil, da umika zahtevo za izločitev dokazov, nato pa je v pritožbi, ki jo je vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje, uveljavljal kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP - mogoče prepoznati očitno zlorabo procesnih pravic. Nastali procesni položaj je namreč treba razlikovati od situacije, ko bi obsojenec na predobravnavnem naroku priznal krivdo, o (ne)zakonitosti dokazov pa bi on oziroma njegova obramba molčala. V tem primeru je namreč obsojenec, kot že rečeno, izrecno izjavil, da ne bo zahteval izločitve nezakonitih dokazov, nato pa je brez kakršnekoli obrazložitve, zakaj je spremenil svoje stališče, zakonitost dokazov napadel v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Ob tem ne gre spregledati okoliščine, da je zaradi izostanka obrazložitve sodbe v zvezi z dejstveno podlago, na kateri temelji preizkus priznanja krivde, presoja zakonitosti dokazov in zlasti spoznavna vez med morebiti nezakonitimi dokazi in opiranjem odločitve sodišče na te dokaze, znatno otežena.

Upoštevaje obsojenčevo ravnanje na predobravnavnem naroku, se Vrhovno sodišče pridružuje razlogom pritožbenega sodišča, da obsojenec ob zavestnem umiku svoje zahteve za izločitev dokazov, presoje njihove zakonitosti ne more prevaliti na pritožbeno sodišče, saj takšno ravnanje pomeni očitno zlorabo procesnih pravic.

Obsojenec na koncu zahteve za varstvo zakonitosti sicer navaja, da številne vloge, ki jih prilaga zahtevi za varstvo zakonitosti, služijo "podrobni utemeljitvi glede na uveljavljanje 427. člena ZKP". Vendar v teh vlogah ne izraža le nestrinjanja z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, temveč ponavlja pritožbene navedbe in izraža nezadovoljstvo z odločitvijo pritožbenega sodišča oziroma z navedbami, da pritožbeno sodišče ni ustrezno odgovorilo na vse pritožbene navedbe, nakazuje na kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah poudarilo, da kazenski postopek ni namenjen nekakšnemu cikličnemu, že kar obrednemu ponavljanju argumentacije iz pravnomočnih odločb, s katerimi so bila določena relevantna vprašanja že preizkušena.

V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče s podrobnimi in nedvoumnimi razlogi odgovorilo na vse pritožbene navedbe obsojenca in njegovega zagovornika. Pritožbeno sodišče je tako utemeljeno presodilo pritožbene navedbe v zvezi s kršitvijo načela specialnosti, kršitvijo v zvezi z identiteto norme oziroma dvojno kaznivostjo, kršitvijo v zvezi s prepovedjo ponovnega sojenja v isti stvari, zatrjevano nepodprtostjo priznanja krivde z drugimi dokazi v spisu, kršitvijo v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo pri razdelitvi kazenskega spisa v fazi kazenske preiskave oziroma združitvijo zadeve, kršitvijo v zvezi z maksimalnim časom trajanja kazenske preiskave, kršitvijo v zvezi s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, v zvezi z zatrjevano vlogo D. D. kot sostorilca pri kaznivem dejanju, glede pritožbeno zatrjevane izključitve protipravnosti kaznivega dejanja opisanega pod točkama I in II izreka sodbe sodišča prve stopnje, v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe ter kršitvijo načela nepristranskosti v zvezi z ravnanjem preiskovalne sodnice. Vrhovno sodišče takšnim jasnim in obširnih razlogom pritožbenega sodišča v celoti pritrjuje ter zavrača trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da sodba pritožbenega sodišča nima razlogov o pritožbenih trditvah oziroma da so ti razlogi nezakoniti.

Kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP je podana, če sodišče med drugim, z odločbo o kazni prekorači pravico, ki jo ima po zakonu. Gre za nezakonito uporabo kazenskega zakona, ki predpisuje vrsto in višino kazni za posamezno kaznivo dejanje, kar pomeni, da sodišče izreče kazen izven zakonskih meja ali kazen, ki jo zakon ne predpisuje ali ne izreče kazni, ki je v zakonu predpisana. Kršitev kazenskega zakona ni podana, če sodišče izreče kazen v okviru z zakonom predpisane, ali če izreče neprimerno vrsto kazni oziroma kazenske sankcije, ali če izreče kazen, ki po višini ni primerna.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec v vlogah, ki jih prilaga zahtevi za varstvo zakonitosti, nasprotuje dokaznim zaključkom pritožbenega sodišča glede okoliščin, ki so vplivale na zvišanje kazni in podaja lastno dokazno oceno teh okoliščin. S takšnimi trditvami vložnik zahteve uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in izpodbija primernost kazenske sankcije. Iz sodbe pritožbenega sodišča je razvidno, da je sodišče obsojencu izreklo kazen v zakonsko predpisanem okviru, zato ni podana kršitev zakona po 5. točki 372. člena ZKP. Svojo odločitev je podrobno in nedvoumno obrazložilo. Navedlo je, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je obsojenec mladostnike iskal z oglasi za študentsko delo, jih vozil v tujino in tako poskrbel, da so bili od njega popolnoma odvisni, pri tem pa jim je dajal v uživanje raznovrstne prepovedane droge. Poudarilo je tudi, da je obsojenec specialni povratnik, ki je obravnavana kazniva dejanja na škodo mladih oseb storil na premišljen način, pri čemer je izbiral mladoletnike brez stabilnih družinskih odnosov, ki so bili ranljivi in čustveno nestabilni. Upoštevaje takšno obrazložitev odločitvi pritožbenega sodišča o neuporabi omilitvenih določil in posledičnem zvišanju izrečene zaporne kazni, tudi ni mogoče očitati arbitrarnosti.

C.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je obsojenčeva zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti vložila po izteku zakonsko predpisanega roka, zato je njeno zahtevo na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot prepozno.

Ker v obsojenčevi zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

Vrhovno sodišče je upoštevaje življenjske razmere obsojenca, ki je po podatkih sodbe sodišča prve stopnje brez znatnega premoženja, hkrati pa prestaja večletno zaporno kazen, obsojenca na podlagi določb 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1.List. št. 2432 spisa.

2.Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Ips 38/2009 z dne 28. 5. 2009 in številne kasnejše.

3.List. št. 1496 spisa.

4.30. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

5.Primerjaj npr. sodbi v zadevah I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018, XI Ips 19156/2021 z dne 9. 9. 2021 in številne druge.

6.8. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

7.10. do 16. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

8.17. do 23. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

9.27. in 28. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

10.34. do 37. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

11.39. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

12.40. do 44. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

13.45. in 46. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

14.47. do 49. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

15.50. do 55. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

16.57. do 62. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 285a, 285a/3, 285a/3-4, 285d, 285d/3, 329, 329/4, 371, 371/1, 371/1-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.