Jedro

38.a člen ZGD-1 je sledil načelu transparentnosti oziroma preglednosti poslovanja družb in sklepanja poslov z drugimi družbami, kadar bi lahko prišlo do nasprotja interesov. Prav tako morajo člani poslovodstva pri sklepanju pogodb ravnati v skladu z načelom vestnosti in poštenja. V okvir tega načela sodi tudi obveznost pojasnjevanja in seznanjanja organov nadzora o sklepanju poslov, ki bi lahko bili v nasprotju interesov. Nesporno ugotovljena zavržna ravnanja tožene stranke oziroma A. A. so bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. To je pomenilo v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo vsa ugotovljena ravnanja tožeče stranke oziroma A. A. kot zavržna, nepoštena, v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, temeljnimi pravili ZGD-1.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe povrniti toženi stranki 4.165,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

2.1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati stranskemu intervenientu 906.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Izreklo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka. O višini stroškov bo po pravnomočnosti sodbe izdan poseben sklep (II. točka izreka). Ugotovilo je, da med strankami ni bilo sporno, da je bil A. A. od 24. 12. 2013 do 28. 10. 2015 oseba, pooblaščena za zastopanje tožene stranke, njen direktor in da je bil razrešen 28. 10. 2015. Pred Okrožnim sodiščem v Celju je v postopku I Pg 462/2017 tožeča stranka tožila toženo stranko na plačilo 672.000,00 EUR na podlagi pogodbe na področju kadrovskega inženiringa in svetovanja z dne 1. 1. 2015. Okrožno sodišče v Celju je 7. 2. 2019 izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da je pogodba nična zaradi bivšega 38.a člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) na podlagi ugovora tožene stranke. Na podlagi opravljenih del, ki naj bi jih tožeča stranka opravila skladno s pogodbo, je toženi stranki izstavila račun z dne 8. 10. 2015 za plačilo 274.500,00 EUR za obdobje od 1. 1. do 5. 10. 2015 za devet mesecev, račun z dne 31. 12. 2015 za plačilo 91.500,00 EUR za obdobje od 9.2015 do 12.2015 za tri mesece in račun z dne 31. 12. 2016 za plačilo 366.000,00 EUR za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2016 za 12 mesecev. Ker je z ugotovitvijo ničnosti pogodbe odpadla pravna podlaga vtoževanega zneska, tožeča stranka s tožbo zahteva povrnitev, kar je bilo izpolnjeno. V predmetnem postopku zahteva plačilo v višjem znesku 906.250,00 EUR s pripadki in za daljše obdobje od 24. 12. 2013 do 31. 12. 2016. V tem postopku zahteva za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2016 plačilo 732.000,00 EUR, ki predstavlja znesek, do katerega naj bi bila upravičena na podlagi neupravičene obogatitve. Za navedeni znesek zahtevek ni zastaran. Glede preostanka terjatve za obdobje od 24. 12. 2013 do 31. 12. 2014 v znesku 174.250,00 EUR tožeča stranka ni izkazala, da bi ga kdajkoli prej terjala od tožene stranke ali da bi zanj izstavila račun ali da bi terjatev imela predhodno podlago v kasneje nično ugotovljenem pravnem poslu in bi ga zato lahko uveljavljala na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi. Navedeni znesek uveljavlja prvič. V postopku I Pg 462/2017 tega zneska oziroma obdobja ni uveljavljala. Terjatev za obdobje od 24. 12. 2013 do 31. 12. 2014 je zapadla 1. 1. 2015 ali vsaj januarja 2015. Glede na to, da je bila predmetna tožba vložena 4. 5. 2021, je zahtevek za plačilo 174.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2013 dalje zastaral, saj je od dneva zapadlosti minilo več kot pet let. A. A. po 28. 10. 2015 ni imel več pooblastila za vodenje poslov. Tudi v spis predloženi listinski dokazi - elektronska sporočila in dogovarjanja ne izkazujejo poslovodenja A. A. po tem datumu, saj se večinoma nanašajo na obdobje pred 28. 10. 2015 in bi glede na krivdno razrešitev A. A. bila v nasprotju z javno dostopnimi podatki o poslovodenju tožene stranke, razvidnimi iz registra. Tožeča stranka ni upravičena do plačila 91.500,00 EUR za obdobje od 9.2015 do 12.2015 za tri mesece in 366.000,00 EUR za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2016 za 12 mesecev. Iz zapisnika sestanka upravnega odbora z dne 10. 1. 2015 izhaja, da je A. A. v. d. generalnega direktorja in da ima delnice (delež), da mu bo pripadalo 25.000,00 EUR na mesec, začenši z januarjem 2015. Tudi pogodba o nakupu lastniškega deleža, katere priloga A je določala pogoje prenosa poslovnega deleža in prejem plačila A. A.. V tej prilogi so bili določeni pogoji za izvedbo prenosa in sicer plačilo oziroma zagotovitev Capex posojila 1,000.000,00 EUR, osebnih poroštev 2,000.000,00 EUR za energente, odlog plačila 250.000,00 EUR v gotovini, ki ga je kupec zagotovil kot posojilo za obratna sredstva družbi B. d.o.o. in toženi stranki ter zagotovitev osebnih jamstev za posojila za obratna sredstva pri bankah 3,000.000,00 EUR, ki ga potrjuje elektronsko sporočilo C. C. z dne 18. 6. 2015. Iz navedenega sporočila izhaja, da je pogoj za prenos poslovnega deleža in prejem kakršnegakoli plačila zagotovitev posojila 1,000.000,00 EUR s strani tožeče stranke oziroma njenih družb. Tožeča stranka ni izpolnila teh pogojev in je lastnike preslepila z navideznima oziroma fiktivnima posojiloma 1,000.000,00 EUR ter 250.000,00 EUR v obliki krožnih posojil, da naj bi bila zagotovljena sredstva, ki so bila določena kot pogoj za pridobitev poslovnega deleža in plačilo, kar izhaja iz sklepa VSL Cst 543/2020. Kot izhaja iz dopisa z dne 25. 2. 2015 je bilo govora, da A. A. pridobi v toženi stranki 25 % +1 delež in izplačilo 25.000,00 USD na mesec, kar potrjuje kasnejši dopis z dne 15. 4. 2015. Vendar do dogovora in realizacije (plačila za poslovodenje) med strankama ni prišlo. Stališče tožene stranke (njenih lastnikov) je bilo, da naj si A. A. s svojim delom v toženi stranki pridobi priložnost za nakup deleža tožene stranke, ki ga je želel kupiti. Tožena stranka je oktobra 2015 preko posebne revizije ugotovila, da je A. A. najprej položil 25.000,00 EUR v toženo stranko, nato jih je takoj dvignil. Potem je položil še 1,000.000,00 EUR, ki jih je v naslednjih 30 minutah dvignil preko drugih družb v lasti A. A.. Kot izhaja iz izpovedi C. C., so bile to resne obtožbe in je šlo za prvovrstno prevaro ter zato ni prišlo do sklenitve oziroma realizacije dogovora med strankama. Pogodba med tožečo in toženo stranko je bila ugotovljena za nično, ker za njeno sklenitev ni bilo pridobljeno soglasje skupščine tožene stranke po 38.a členu ZGD-1. Formalno je bil razlog za ničnost v napaki na toženi strani. Navedena dejanja tožeče stranke in njenega bivšega zakonitega zastopnika, ki je bil v preteklosti (do 20. 8. 2018) lastniško povezan s tožečo stranko, kažejo na fiktivna sklepanja pogodb z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, s čimer škodi toženi stranki, dejanja pa so v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Tožeča stranka in po njej A. A. je ravnala v nasprotju s temeljnimi pravili ZGD-1 oziroma stroke vodenja podjetij o izogibanju konflikta interesov, na lastno pest, nevestno, nepošteno in je zlorabil pravice, ki jih je imel kot zakoniti zastopnik ter je sklepal pogodbe, ki so bile v škodo tožene stranke. Razlogi za ničnost pogodbe so izvirali iz sfere tožeče stranke oziroma A. A., ki je zlorabil pooblastila in ravnal nepošteno ter ni pridobil soglasja oziroma sklepa lastnikov. Ravnanje tožeče stranke in A. A. je bilo nemoralno in nepošteno, da bi si pridobil premoženjsko korist, za katero ni bilo pogojev, saj je zlorabil zaupanje družbenikov, kar je potrjeno s tem, da A. A. in njegove družbe nikoli niso vložile denarja v toženo stranko, kot je bilo pogojevano s plačilom poslovodenja, kar potrjuje sklep VSL Cst 543/2020, kjer je opisana zloraba pravic upnikov, ki jih je lastniško obvladoval A. A. ter opisano fiktivno posojilo, na katerega se je v izpovedi navezoval C. C., da je šlo za prvovrstno prevaro in zato ni prišlo do končne sklenitve oziroma realizacije dogovora med strankama za izplačilo mesečnega nadomestila za vodenje.

2.Zoper to sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).V pritožbi navaja, da je C. C. odgovarjal na vprašanja o plačilih 25.000,00 EUR mesečno za delo z vmešavanjem pogojev za pridobitev poslovnega deleža. Očitno sodišče z enako mero zmedenosti meša pogoje za pridobitev poslovnega deleža v toženi stranki, kar ni predmet tega postopka ter plačilo za delo. Morebitna prevara je predmet drugih postopkov, plačilo za delo zaradi tega tožeči stranki ali A. A. ne more in ne sme biti odvzeto, kar stori sodišče z napačno uporabo materialnega prava. Sodišče nezakonito meša plačilo za opravljeno delo s pridobitvijo deleža v toženi stranki, kar ne more biti povezano. Eno je dogovarjanje, ki je morebiti res potekalo povezano v enotnih dogovarjanjih (dopisa z dne 15. 4. 2015 in 25. 2. 2015), vendar teče tako pravda na ugotovitev obstoja deleža I Pg 363/2018 kot predmetna pravda glede plačila za delo. Tudi če bi bili ugotovljeni pogoji za prenos deleža, ti niso bili postavljeni za pridobitev deleža za plačilo, kar zmotno ugotavlja sodišče. Sodišče napačno ugotovi materialno pravo, saj spregleda, da je tožeča stranka opravila delo in ji zato pripada plačilo na podlagi neupravičene obogatitve. Noben s strani sodišča zatrjevan pogoj ni tisti, ki bi lahko ob njegovi neizpolnitvi tožeči stranki odvzel plačilo za opravljeno delo niti si teoretično ne zna zamisliti v kakšnem primeru bi ji lahko tak pogoj odvzel pravico. Kolikor bi lastniki res pogojevali plačilo A. A., ne tožeči stranki, za opravljeno delo s prenosom poslovnega deleža, plačilo za delo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi ne more biti pogojevano z ničemer, saj gre za pravico, ki pripada tožeči stranki zaradi zakonskih določb in ne na podlagi dogovora. Da pogoji niso bili dogovorjeni, izhaja iz predhodno za nično ugotovljene pogodbe na področju kadrovskega inženiringa in svetovanja z dne 1. 1. 2015, saj bi bili, če bi bili dogovorjeni, vsebovani v pogodbi, ki je določala pravico do plačila tožeče stranke za opravljene storitve. Predmet obravnave je bil izključno zahtevek za plačilo opravljenih storitev. Dejstvo, da A. A. ni bil družbenik tožene stranke, ne vpliva in ne more vplivati na pravico tožeče stranke in ne A. A. do prejema nadomestila na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Sodišče je nezakonito zavrnilo zahtevek 91.500,00 EUR za obdobje od 9.2015 do 12.2015 za tri mesece, saj je ugotovilo, da je tožeča stranka opravljala storitve za toženo stranko do 28. 10. 2015, torej bi bilo upravičeno zavrniti zgolj zahtevek za november in december 2015, prav tako ni znano za katere tri mesece je zavrnilo zahtevek in kako je prišlo do izračuna 91.500,00 EUR. Ne drži, da je pričelo zastaranje ponovno teči le za znesek 732.000,00 EUR. Zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve lahko tožeča stranka postavi neomejeno visok in bo stvar dokaznega postopka ali je utemeljen. Zastaral ni noben zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, tudi ne 174.250,00 EUR. Sodišče bi lahko s pomočjo izvedenca ali drugih dokaznih sredstev ugotovilo, da je bilo delo vredno več kot 732.000,00 EUR in je morala imeti tožeča stranka možnost postaviti višji zahtevek, saj ta ni zastaral zgolj zato, ker je tožeča stranka v postopku I Pg 462/2017 tožila zgolj na 732.000,00 EUR. Odgovornost za ničnost pogodbe je lahko zgolj na obeh strankah, saj lahko izvira iz sfere njunega zakonitega zastopnika. Je pa bila tožeča stranka pri sklepanju v dobri veri. Kolikor bi tožena stranka ravnala skladno z ustrezno skrbnostjo in zmanjševanjem tveganj v poslovnih razmerjih, bi lahko bila tista, ki bi preprečila sklenitev in enostransko realizacijo pogodbe. Soglasje lastnikov, da je tožeča stranka opravljala storitve za toženo stranko, je nesporno obstajalo, saj so bili lastniki s tem seznanjeni, se srečevali na sedežu tožeče stranke z A. A., komunicirali preko elektronske pošte. Sodišče napačno uporabi materialno pravo, ko omenja dolžnost pridobitve soglasja lastnikov za uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker je nepridobitev formalnega soglasja po bivšem 38.a členu ZGD-1 štelo kot nemoralno in zavržno, ki pripelje do zavrnitve tožbenega zahtevka. Ničnost ni izvirala iz sfere tožeče stranke, kar je znano sodišču, ki navaja, da je ničnost izvirala iz sfere A. A.. Tožeča stranka ni nepoštena. Ker mora sodišče upoštevati poštenost obeh, je potrebno v primeru, da se tožeči stranki očita nepoštenost zaradi ravnanja A. A., ki ni pridobil formalnega soglasja v obliki sklepa v knjigi sklepov takratnega edinega lastnika tožene stranke, v enaki meri očitati nepoštenost tudi toženi stranki. Tožena stranka je najmanj enako nepoštena oziroma edina nepoštena, če se sodišče postavi na stališče, da je katera izmed strank nepoštena. Nelogično je zakaj tožena stranka, ki je podpisala enako pogodbo brez formalnega sklepa njenih lastnikov (pomembno je, da se varujejo lastniki), ni spoznana za nepošteno. Kot je odločilo VSM sodba I Cpg 36/2023 je potrebno obravnavati tožečo stranko kot pošteno, saj se je šele po pravnomočnosti sodbe pričela zavedati, da je pogodba nična, delo pa je bilo opravljeno že prej. Kot izhaja iz sodbe, je šteti toženo stranko kot nepošteno od trenutka pravnomočnosti sodbe I Pg 462/2017, saj se je takrat oblikovalo subjektivno prepričanje o ničnosti prodajne pogodbe in s tem zavedanje, da je neupravičeno prejela storitve in je dolžna za njih plačati.

3.Tožena stranka v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da je pojasnila in dokazala, da je bil prejem plačila A. A. pogojevan z njegovimi obveznostmi, ki jih ni izpolnil. Sodišče je ob skrbni presoji številnih okoliščin, podprtih z dokazno in trditveno podlago, ugotovilo, da iz pogodbe poleg ostalih dejstev in dokazov izhaja, da je obstajal pogoj za plačilo 25.000,00 EUR za poslovodenje. Glede na to, da je tožeča stranka prvič uveljavljala znesek 174.250,00 EUR in je bila tožba vložena 4. 5. 2021, je zahtevek za plačilo tega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2013 dalje zastaral, saj je od zapadlosti minilo več kot pet let. Tožeča stranka je tista, ki je vedela, da je pogodba nična, saj po lastni krivdi ni pridobila soglasja za sklenitev in je le-to sklenila brez soglasja ter vednosti družbenika tožene stranke. Toženo stranko je želel A. A. zavezati k plačilu zneska v njegovo korist oziroma družbe v njegovi izključni lasti. Pogodbo je želel skleniti ob očitnem konfliktu interesov, ki bi se mu moral izogniti na način, kot so določale takratne kogentne določbe ZDR-1 (prav: ZGD-1) Tožeča stranka in po njej A. A. je ravnala v nasprotju s temeljnimi pravili ZGD-1 in stroke vodenja podjetij o izogibanju konflikta interesov, na lastno pest, nevestno, nepošteno in je zlorabljal pravice, ki jih je imel kot zakoniti zastopnik tožene stranke ter je sklepal pogodbe v škodo tožene stranke. Razlogi za ničnost pogodbe so izvirali iz afere tožeče stranke oziroma A. A., ki je zlorabil pooblastila in ravnal nepošteno.

4.Tožeča stranka je 6. 3. 2025 vložila dopolnitev pritožbe "z materialnopravnim stališčem". Izpodbijana sodba ji je bila vročena po pooblaščeni odvetniški pisarni 18. 12. 2024 (vročilnica pripeta listni št. 425), rok za pritožbo je znašal 30 dni od prejema pisnega odpravka. Ker je tožeča stranka vložila dopolnitev pritožbe po izteku pritožbenega roka, je sodišče druge stopnje ni upoštevalo.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev določb ZPP, razpravnega načela, izdajo sodbe presenečenja in bistveno kršitev pravice do izjave, ker tožena stranka naj ne bi zatrjevala, da je A. A. vedel, da dela brezplačno, kar naj bi izhajalo iz pripravljalne vloge P 46/2017, da tožena stranka trdi eno, kar dokazuje s pripravljalno vlogo, sodišče pa napravi drugačen zaključek, da je sprejelo odločitev na podlagi ugotovitve dejanskega stanja, ki ni bilo predmet presoje na prvi stopnji. Kaj je tožena stranka med ostalim zatrjevala v drugi pripravljalni vlogi z dne 23. 7. 2024 navede že tožeča stranka v pritožbi: da je A. A. delo zakonitega zastopnika opravljal brezplačno (list. št. 321 spisa), čemur je sodišče prve stopnje sledilo (19. do 21. točka obrazložitve sodbe). Ali je tožena stranka zatrjevala vedenje A. A. za brezplačno opravljanje dela in ji je sodišče prve stopnje sledilo, ni bilo odločilno, zato zapis sodišča o vedenju A. A. za brezplačno opravljanje dela ni vplival na pravilnost in zakonitost sodbe.

7.Nadalje tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da tožena stranka ni podala trditvene podlage glede pogodbe o poslovodenju z dne 9. 4. 2014 in da naj bi mimo navedb ustvarilo napačne zaključke. Tožena stranka je v že omenjeni drugi pripravljalni vlogi z dne 23. 7. 2024 zatrjevala, da je imel A. A. s toženo stranko podpisano pogodbo, na podlagi katere ni bil upravičen do plačila, kar naj bi potrjevala priložena pogodba o poslovodenju z dne 9. 4. 2014 (listna št. 319 spisa). Kot je bilo ugotovljeno, je sodišče prve stopnje temu sledilo (19. do 21. točka obrazložitve sodbe).

8.Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj ne bi bilo znano za katere tri mesece od septembra do decembra 2015 je zavrnilo zahtevek iz razloga prenehanja funkcije poslovodje in kako je prišlo do izračuna 91.500,00 EUR, da se zaradi odsotnosti argumentacije ne more opredeliti do zaključkov, da sodba nima razlogov o ključnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil A. A. 28. 10. 2015 razrešen s funkcije direktorja, da to ni sporno in da predloženi listinski dokazi ne izkazujejo poslovodenja po tem datumu (16., 19. točka obrazložitve sodbe). Na časovno obdobje blizu razrešitve se je nanašal drugi račun tožeče stranke z dne 31. 12. 2015 (priloga A7), za katerega je v tožbi pojasnila, da je zaračunala trimesečno delo v obdobju od 1. 10. do 31. 12. 2015 (listna št. 8 spisa), čeprav iz listine izhaja, da se je nanašal na obdobje od 9.2015 do 12.2015 za tri mesece in temu zapisu je sledilo sodišče prve stopnje. Glede na ugotovitev, da A. A. po 28. 10. 2015 ni več opravljal poslovodenja, je sicer res, da bi moralo v sodbi dosledno zapisati, da iz tega razloga zavrača zahtevek za november in december 2015 (dvakrat 25.000,00 EUR na mesec in DDV). Vendar je v tem delu obrazložitve šlo za pisni lapsus, saj se je sodišče v nadaljevanju opredeljevalo "ali je tožeča stranka upravičena za plačilo poslovodenja od 1. 1. do 28. 10. 2015" (19. točka obrazložitve sodbe). Se pravi je iz razloga neopravljanja del dejansko zavrnilo zahtevek za november in december 2015 ter naprej za leto 2016. Pisni spodrsljaj zato ni vplival na pravilnost in zakonitost sodbe.

9.Prav tako tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede ugotovljene zlorabe pravic in zavrnitve zahtevka zaradi njene nepoštenosti, ko je najprej ugotovilo, da je bil formalno razlog za ničnost v napaki na toženi stranki, nato pa naj bi nerazumljivo očitalo tožeči stranki zlorabo pravic s stavkom, da je bil formalno razlog za ničnost v napaki na toženi stranki. Slednji stavek sodišča prve stopnje je potrebno razumeti v konktekstu celotne obrazložitve, skupka očitkov tožeči stranki, da je ona zakrivila ničnost pogodbe z dne 1. 1. 2015, ne kot negiranje prejšnjega stališča, da je bil razlog za ničnost v napaki na toženi stranki. Tudi ta zapis zato ni vplival na pravilnost in zakonitost sodbe.

10.Tožeča stranka še neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ne pojasni kaj predpostavlja nepoštenost na strani tožeče stranke, da to ni vsebovano v trditveni podlagi tožene stranke, da krši razpravno načelo, da ne pojasni nepoštenega ravnanja tožeče stranke, zato ga ni sposobna obrazloženo izpodbijati. Sodišče prve stopnje je napolnilo pravni standard nepoštenosti tožeče stranke z ugotovitvami glede sklepanja fiktivnih pogodb, nasprotovanja vestnosti in poštenju, morali, nepridobitve soglasja lastnika tožene stranke za sklenitev pogodbe z dne 1. 1. 2015, zlorabe zaupanja družbenikov, ker A. A. in njegove družbe niso zares vložile denarja v toženo stranko ter z v sklepu VSL Cst 543/2020 opisano zlorabo pravic upnikov, ki jih je obvladoval A. A., v postopku s predlogom prisilne poravnave nad toženo stranko (21. točka obrazložitve sodbe). Vse to je zatrjevala tožena stranka že v odgovoru na tožbo (4. točka obrazložitve sodbe). Ali očitki držijo in ali po materialnem pravu zadoščajo za zavrnitev kondikcijskega zahtevka po drugem odstavku 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), je stvar nadaljnje presoje.

11.Glede zastaranja uvodnega dela zahtevka od 24. 12. 2013 do 31. 12. 2014 v znesku 174.250,00 EUR je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno pomembna dejstva in tožeča stranka jih ne izpodbija: da ni prej terjala tega zneska od tožene stranke ali da bi zanj izstavila račun, da navedeni znesek uveljavlja prvič, da v postopku I Pg 462/2017 tega zneska oziroma obdobja ni uveljavljala, da je terjatev za obdobje od 24. 12. 2013 do 31. 12. 2014 zapadla 1. 1. 2015 ali vsaj januarja 2015, da je bila predmetna tožba vložena 4. 5. 2021 (19. točka obrazložitve sodbe). Tožeča stranka zmotno navaja, da ni zastaral noben zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, tudi ne 174.250,00 EUR ter se sklicuje na dva primera VS RS II Ips 229/2014 in II Ips 226/2014, kar naj bi veljalo za celotni zahtevek v tožbi. OZ v 365. členu določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da terjatev v prejšnjem in v tem postopku ni enaka, da tožeča stranka sedaj zahteva višji znesek in za daljše obdobje (18. točka obrazložitve sodbe). Za zneske in obdobje, za katere tožeča stranka ni vložila prve tožbe, ni pretrgala zastaranja, temveč je tekel zastaralni rok. Drži sicer, da lahko postavi neomejeno visok zahtevek na podlagi neupravičene obogatitve in je stvar dokaznega postopka, ali je utemeljen ter da bi lahko sodišče s pomočjo izvedenca ali drugih dokazov ugotovilo, da je bilo delo vredno več kot 732.000,00 EUR in da bi morala imeti tožeča stranka možnost postaviti ustrezno višji zahtevek. Vendar to ne pomeni, da bi lahko zviševala zastarane zneske terjatve, ker je zanje ugasnilo pravno varstvo. Zvišanje zahtevka zaradi izida dokaznega postopka bi bilo možno samo za nezastarane zneske.

12.Tožeča stranka obrazloženo ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil A. A. 28. 10. 2015 razrešen s funkcije direktorja, da to ni sporno in da predloženi listinski dokazi ne izkazujejo poslovodenja po tem datumu (16., 19. točka obrazložitve sodbe). Tudi ne nasprotuje zavrnitvi zahtevka za november in december 2015 (dvakrat 25.000,00 EUR na mesec in DDV) ter za plačilo celotnega zneska 366.000,00 EUR iz tretjega računa za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2016 za 12 mesecev (19. točka obrazložitve sodbe).

13.Po zastaranju uvodnega dela zahtevka in neopravljanju storitev po datumu razrešitve je v tem pritožbenem postopku sporno še plačilo v osrednjem delu zahtevka od 1. 1. do 28. 10. 2015 po odpadli pogodbeni podlagi v skladu z zakonsko urejeno kondikcijo.

14.Drži, da se sodišče prve stopnje sklicuje na prilogo A k pogodbi o nakupu lastniškega deleža, ki se nanaša na poslovni delež v družbi B. d.o.o., ne v toženi stranki ter gre za osnutek, ki ni bil podpisan. Vendar tožeča stranka neutemeljeno navaja, da sodišče zmotno ugotovi dejstvo, da naj bi bili dogovorjeni kakršnikoli pogoji za prenos deleža v toženi stranki in da podlaga za pogodbeno obveznost ni obstajala. Kot prvo se sodišče prve stopnje ni oprlo zgolj na pogodbo o nakupu lastniškega deleža in prilogo A, temveč se je oprlo na več listinskih dokazov: zapisnik sestanka upravnega odbora tožene stranke z dne 10. 1. 2015 (priloga C4), elektronsko sporočilo C. C. z dne 18. 6. 2015 (priloga B25), sklep VSL Cst 543/2020 (priloga B15), rokopis C. C. z dne 25. 2. 2015 (priloga A 13), dopis C. C. z dne 15. 4. 2015 (priloga A 14), izpoved C. C. iz spisa I Pg 462/2017 (priloga A16), elektronsko sporočilo C. C. z dne 30. 3. 2015 (priloga A 13; 20. točka obrazložitve sodbe). Kot drugo iz dokazov izhaja, da sta stranki dogovorili pogoje tako za prenos poslovnega deleža (niso predmet tega spora) kot za plačilo poslovodenja. Kot tretje za odločitev ni (bilo) bistveno, da tožeča stranka ni izpolnila pogojev.

15.Prav tako tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje: (-) da je z enako mero zmedenosti mešalo pogoje, kot naj bi C. C. vmešaval pogoje za pridobitev poslovnega deleža s pogoji za pridobitev plačila za delo, (-) da pogojev ne gre mešati s plačilom za delo tožeče stranke, (-) da sodišče nezakonito meša plačilo za opravljeno delo s pridobitvijo deleža v toženi stranki, kar ne more biti povezano, (-) da tudi če bi bili ugotovljeni pogoji za prenos deleža, ti niso bili postavljeni za pridobitev plačila za delo, (-) da kolikor bi bili pogoji dogovorjeni, bi morala tožena stranka dokazati, da je tožeči stranki pred pričetkom opravljanja storitev pojasnila, da gre za brezplačno opravljanje in ji predstaviti pogoje za poplačilo, (-) da je napačno uporabilo materialno pravo, ker je ob odsotnosti pravne podlage naredilo zaključek, da so tožečo stranko zavezovali pogoji, ki so pogojevali plačilo za delo, (-) da pogoji niso bili dogovorjeni, kar naj bi izhajalo iz predhodne za nično ugotovljene pogodbe z dne 1. 1. 2015, saj bi bili vsebovani v pogodbi, če bi bili dogovorjeni, (-) da se je brez stvarne podlage ukvarjalo z vprašanjem lastništva poslovnega deleža A. A., čeprav to ni bilo predmet obravnave v tem postopku, temveč je izključno zahtevek za plačilo opravljenih storitev, (-) da dejstvo, da A. A. ni bil družbenik tožene stranke, ne vpliva in ne more vplivati na pravico tožeče stranke, ne A. A., do prejema nadomestila na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka po odpadli pogodbeni podlagi dokazovala plačilo na podlagi rokopisa C. C. in ostalih listin iz začetka leta 2015 (20. točka obrazložitve sodbe), kar ni sporno. Vpogledalo je v omenjeni rokopis C. C. z dne 25. 2. 2015 in pravilno ugotovilo, da naj bi A. A. pridobil v toženi stranki 25 % + 1 delež ter izplačilo 25.000,00 USD na mesec, kar je potrjeval kasnejši dopis C. C. z dne 15. 4. 2015. Vpogledalo je tudi v izjavo C. C. v zapisniku iz prejšnjega postopka I Pg 462/2017 (priloga A16) in ugotovilo, da A. A. ni izpolnil treh pogojev, ki jih je lastnik zahteval, da bi prišlo do realizacije dogovora, da je bilo stališče tožene stranke oziroma njenih lastnikov, da naj si A. A. s svojim delom v toženi stranki pridobi priložnost za nakup deleža tožeče stranke, da je moral izpolniti tri pogoje: da bo delal v toženi stranki v dobri veri, da bo investiral 1,25 milijona EUR lastnega denarja v družbo in da osebne garancije bankam 5 milijonov EUR. To je potrjevalo tudi elektronsko sporočilo C. C. z dne 30. 3. 2015 (priloga A15; 20. točka obrazložitve sodbe). Ni sporno, da tožeča stranka ni izpolnila finančnih pogojev.

16.Načeloma drži, da po materialnopravnem splošnem pravilu 190. člena OZ noben pogoj ni tisti, ki bi ob neizpolnitvi odvzel tožeči stranki pravico do plačila za opravljeno delo, da plačilo za delo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi ne more biti pogojevano z ničemer, saj gre za pravico, ki stranki pripada na podlagi zakonskih določb in ne na podlagi dogovora. Vendar sodišče prve stopnje ni štelo neizpolnitve finančnih pogojev tožeče stranke kot materialnopravni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka po 190. členu ZGD-1, temveč je štelo njena ravnanja kot takšna, da ustrezajo zakonski izjemi od splošnega pravila v drugem odstavku 87. člena OZ in ta jemlje kondikcijski zahtevek nepošteni stranki (21. točka obrazložitve sodbe). Te izjeme se zaveda tudi tožeča stranka, ko se v pritožbi sklicuje na sodbo VSL I Cpg 616/2021 in navaja, da edino možnost za odklonitev uporabe pravila o neupravičeni obogatitvi res ponuja drugi odstavek 87. člena OZ. V obravnavani zadevi je bilo zato odločilno, da je tožeča stranke poskusila preslepiti lastnike tožene stranke z navideznima oziroma fiktivnima posojiloma 1.000.000,00 EUR in 250.000,00 EUR, da naj bi zagotovila sredstva, ki so bila določena kot pogoj za pridobitev poslovnega deleža in za plačilo poslovodenja (20. točka obrazložitve sklepa), da je bila med strankama sklenjena pogodba z dne 1. 1. 2015 ugotovljena za nično, ker tožeča stranka ni pridobila soglasja skupščine tožene stranke po 38.a členu ZGD-1, da je v postopku s predlogom za začetek prisilne poravnave nad toženo stranko zlorabila pravice upnikov, ki jih je lastniško obvladoval A. A., s fiktivnim posojilom toženi stranki1 (21. točka obrazložitve sodbe). Teh ugotovljenih dejstev tožeča stranka ne izpodbija. Ali je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bila dejanja tožeče stranke v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, ali je šlo za zlorabo pravic, ali je tožeča stranka in po njej A. A. ravnala v nasprotju s temeljnimi pravili ZGD-1, ali je bilo ravnanje tožeče stranke in A. A. nepošteno, ali je zlorabil zaupanje družbenikov in ali jo je pravilno okarakterizralo kot nepošteno stranko, je stvar nadaljnje presoje.

17.Tožeča stranka oziroma A. A. se je morala zavedati zakonske zahteve iz 38.a člena ZGD-1 za veljavno sklenitev pogodbe z dne 1. 1. 2015. Morebitno nepoznavanje prava ji škodi. Sodišče prve stopnje je zato pravilno (smiselno) štelo, da je ona zakrivila ničnost pogodbe. Nadalje ni dvoma, da se je zavedala finančnih pogojev tožene stranke za plačilo poslovodenja. A namesto izpolnitve se je nesporno poslužila prevare, da bi pri toženi stranki vzbudila videz izpolnitve pogojev in pridobila premoženjsko korist. Poleg tega je s pomočjo upnikov iz kroga A. A. nesporno poskusila zlorabiti upniško prisilno poravnavo nad toženo stranko. Ravno zaradi finančnih pogojev ali bolje rečeno zaradi neizpolnitve teh se "pregrešila nad toženo stranko". Tožeča stranka se je zato morala zavedati, da ne bo upravičena do plačila. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila nepoštena (21. točka obrazložitve). V pritožbi neutemeljeno navaja, da ni nepoštena stranka.

18.Kar zadeva poštenost tožene stranke, jo je v trenutku sklepanja pogodbe z dne 1. 1. 2015 res zastopal A. A.. Vendar družbeniki tožene stranke ob sklenitvi pogodbe niso dali soglasja in so po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje takoj, ko so izvedeli za prevaro, opravili revizijo ter razrešili A. A. poslovodenja. Poleg tega ni sporno, da se nobeni posli niso sklepali brez soglasja lastnika tožene stranke, ki so morali biti redno obveščeni o vsem, kar se je dogajalo oziroma so se posli sklepali na njegovo pobudo (20. točka obrazložitve sodbe). Če bi družbeniki prej izvedeli za prevaro, ne bi čakali in bi nemudoma nekaj ukrenili, v skrajnem primeru razrešili A. A. in mu preprečili nadaljnje poslovodenje. V tem izjemnem primeru zato ni možno presojati poštenosti tožene stranke skozi ravnanje takratnega poslovodje A. A., temveč je potrebno s "spregledom poslovodje" presojati ravnanja družbenikov. Ti so bili pošteni in s tem je bila poštena tožena stranka. Poleg tega je v nasprotju z načelom poštenega izvrševanja pravic (venire contra factum proprium) ravnanje tožeče stranke oziroma A. A., ki je zakrivila ničnost pogodbe in bila nepoštena, da se sklicuje na lastno nepoštenost še v sferi tožene stranke, s čimer želi zadostiti razlogom ponujenega primera v sodni praksi VSL I Cpg 616/2021. Tožeča stranka zato neutemeljeno navaja, da je odgovornost za ničnost pogodbe na obeh strankah, da mora sodišče očitati nezakonitosti tudi toženi stranki, ki je (bila) stranka pogodbe, da breme odločitev ne more iti zgolj na stran ene izmed pogodbenih strank, pač pa se lahko porazdeli med obe, katerih zakoniti zastopnik je bil A. A. v času sklepanja.

19.Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da kolikor bi tožena stranka ravnala skladno z ustrezno skrbnostjo in zmanjševanjem tveganj v poslovnih razmerjih, bi lahko preprečila sklenitev in enostransko realizacijo pogodbe. Tožena stranka oziroma njeni družbenik zaradi prevare tega ni mogel prej zaznati niti pričakovati.

20.Tožeča stranka povzema sodbo VSL I Cpg 616/2021, iz katere spregleda bistveno sporočilo: če bi navidezna pogodba oziroma pogodba, sklenjena brez potrebnega soglasja, po svoji vsebini in namenu nasprotovala tudi temeljnim moralnim načelom, bi bilo treba tudi pri obravnavanju kondikcijskih zahtevkov iz nenastalih pogodb opraviti preizkus utemeljenosti vrnitvenega zahtevka na podlagi drugega odstavka 87. člena OZ. Ravno ta preizkus je opravilo sodišče prve stopnje.

21.Drži, da ničnost ni izvirala iz sfere tožeče stranke, temveč iz sfere tožene stranke in kot navaja v pritožbi so se varovali njeni lastniki. Vendar v tem primeru je isti podpisnik A. A. sklenil nično pogodbo za tožečo in toženo stranko. Ta je nasprotovala tedaj veljavnemu 38.a členu ZGD-1. Da v tem trenutku ta člen ne obstoji več v takšni obliki, ni pravno pomembno, ker je veljal v času odločanja sodišča v predhodnem postopku kot je bil zapisan in odločitev je pravnomočna. Ureditev v zakonu je bila odraz takratne volje zakonodajalca, ki je štel, da imajo ogroženi interesi družbenikov prevladujoč pomen. Omenjeni 38.a člen ZGD-1 je sledil načelu transparentnosti oziroma preglednosti poslovanja družb in sklepanja poslov z drugimi družbami, kadar bi lahko prišlo do nasprotja interesov. Prav tako morajo člani poslovodstva pri sklepanju pogodb ravnati v skladu z načelom vestnosti in poštenja. V okvir tega načela sodi tudi obveznost pojasnjevanja in seznanjanja organov nadzora o sklepanju poslov, ki bi lahko bili v nasprotju interesov.2 Nesporno ugotovljena zavržna ravnanja tožene stranke oziroma A. A. so bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. To je pomenilo v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli. Tožeča stranka neutemeljeno minimalizira kršitev ZGD-1, da gre pri nepridobitvi soglasja k pogodbi le za kršitev prisilnih podpisov in da opustitev sama po sebi nima znakov moralno zavržnega ravnanja. Prav tako ne drži, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker naj bi nepridobitev formalnega soglasja po 38.a členu ZGD-1 štelo kot nemoralno in tisto zavržno. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo vsa ugotovljena ravnanja tožeče stranke oziroma A. A. kot zavržna, nepoštena, v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, temeljnimi pravili ZGD-1 (20., 21. točka obrazložitve sodbe). Pravilno je tehtalo poštenost strank in pomen ogroženih interesov.

22.Citiranje odločbe VS RS II Ips 229/2014 ni relevantno glede poštenosti strank, ker obravnava pretrganje zastaranja začetek teka zastaralnega roka po naknadno odpadli podlagi. Prav tako se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na sodbo VSM I Cp 36/2023, ko naj bi se šele po pravnomočnosti sodbe pričela tožeča stranka zavedati, da je pogodba nična, delo pa je bilo opravljeno že prej in da je od trenutka pravnomočnosti dalje šteti toženo stranko kot nepošteno, saj se je takrat izoblikovalo subjektivno prepričanje o ničnosti prodajne pogodbe. To ne spremeni bistveno ugotovljenega, da je bila tožeča stranka nepoštena, tožena stranka pa poštena. V pritožbi se neutemeljeno sklicuje na sodbo VSL I Cpg 616/2021, ker obravnava nepoštenost obeh strank, kar ni primer v tej zadevi.

23.Tožeča stranka še neutemeljeno navaja, da je A. A. ne obvladuje več, da ni njen direktor niti družbenik, da tožeča stranka ni zlorabila pravic, saj bi jih lahko kvečjemu A. A., ki je podpisal pogodbo 1. 1. 2015 ter da nima nič in ne more imeti nič z ravnanji A. A. glede posojil. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil A. A. lastniško povezan s tožečo stranko do 20. 8. 2018 (21. točka obrazložitve sodbe). Vendar to ne pomeni, da ni ohranil dejanskega vpliva nad njo in drugimi domnevnimi upniki tožene stranke. Slednje je nesporno ugotovilo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu Cst 543/2020, ko je presojalo pritožbo upnikov iz kroga A. A. zoper sklep v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko z dne 10. 11. 2020 (20., 21. točka obrazložitve sodbe). Kot je še ugotovilo sodišče v izpodbijani sodbi, je tožeča stranka zatrjevala upravičenost do plačila tudi na podlagi krovne pogodbe o poslovnem sodelovanju na področju kadrovskega inženiringa med tožečo stranko in A. A. z dne 1. 1. 2015 (priloga A86; 20. točka obrazložitve sodbe). Po tej pogodbi je A. A. upravičen do plačila 20.000,00 EUR, zato ima ekonomski interes, da tožeča stranka uspe s tožbo. Za dosego tega je ohranil dejanski vpliv nad tožečo stranko najmanj še v tem postopku, ki se je začel s tožbo maja 2021.

24.Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo osrednji del tožbenega zahtevka od 1. 1. do 28. 10. 2015 (tudi) na podlagi drugega odstavka 87. člena OZ. Ta določa za primer, če je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, lahko sodišče v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov.

25.V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

26.Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, stroški tožene stranke za odgovor so bili potrebni za pravdo po prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo 5.625 točk po prvi točki tarifne št. 22 Odvetniške tarife, 2 % pavšal izdatkov za stranko do 1.000 točk, 1 % pavšal izdatek nad 1.000 točkami, 22 % DDV. Skupaj znašajo 4.165,99 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS št. 1/2006.

-------------------------------

1Po ugotovitvah sodišča druge stopnje v sklepu VSL Cst 543/2020 sta bili terjatvi upnikov 1.000.000,00 EUR in 250.000,00 EUR fiktivni, namišljeni, umetno napihnjeni, zato je bil utemeljen očitek zlorabe upniške prisilne obravnave (priloga B15). Gre za isti skupni znesek 1,25 milijona EUR, ki naj bi ga tožeča stranka oziroma A. A. vložila v kapital tožene stranke.

2Predlog Zakona o dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah, EVA 2010-2111-0030 z dne 24. 2. 2011, stran 2.