Jedro

Ko gre za vprašanje delne oprostitve odgovornosti objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari, za samo ugotovitev prispevka oškodovanca stopnja krivde ni pomembna.

Revizijsko sodišče preizkuša izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, in če zatrjevana kršitev postopka, da je pritožbeno sodišče brez pritožbene obravnave spremenilo dejansko stanje, ni konkretno in opredeljeno navedena, take kršitve ne more ugotoviti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožniku 4.357.416 SIT, od tega 7.416 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za premoženjsko škodo in 4.350.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2001 dalje za nepremoženjsko škodo. Tožbeni zahtevek za nadaljnjih 2.950.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 4.350.000 SIT za čas od 20.8.1995 do 28.9.2001 je zavrnilo. Toženima strankama je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožniku v znesku 857.430 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, pritožbi prve tožene stranke pa je delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da morata toženi stranki plačati tožniku nerazdelno 3.052.416 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je tožnikov prispevek k škodi v višini 30% in tako prisodilo 7.416 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za premoženjsko škodo in 3.045.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2001 dalje do plačila.

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo v znesku 4.255.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonske zamudne obresti od zneska 3.045.000 SIT za čas od 20.8.1995 do 28.9.2001. Spremenilo je tudi odločitev o pravdnih stroških, tako da morata toženi stranki povrniti tožniku 641.729,73 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Sodbo izpodbija glede glavnice 4.255.000 SIT in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 4.350.000 SIT za čas od 20.8.1995 do 27.9.2001. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je višje sodišče z izpodbijano sodbo spremenilo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in zaključilo, da je tožnik k obravnavani delovni nesreči prispeval 30% in je za toliko znižalo odškodnino, ki jo je prisodilo tožniku sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kajti ni imelo nobene zakonite osnove, da bi pri dokazih, kot jih je izvedlo sodišče prve stopnje in pri dokazni oceni, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, spremenilo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče bi lahko spremenilo dejansko stanje le, če bi samo opravilo obravnavo na drugi stopnji in če bi samo izvajalo dokaze in napravilo svojo dokazno oceno.

Tožnik navaja, da je pritožbeno sodišče zagrešilo nadaljnjo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Nima namreč nobenih razlogov o subjektivnem odnosu tožnika do obravnavanega škodnega dogodka, to je, ali je tožnik sopovzročil obravnavani škodni dogodek naklepno ali iz zavestne malomarnosti ali pa le iz nezavestne malomarnosti. Od teh razlogov je odvisno, ali je podana soodgovornost tožnika in v kakšnem deležu za obravnavani škodni dogodek. Po Zakonu o delovnih razmerjih je delavec svoji delovni organizaciji, v kateri je zaposlen, če ji povzroči škodo, odškodninsko odgovoren le, če škodo povzroči naklepno ali iz zavestne malomarnosti. Iz tega zakonitega določila pa izhaja, da je delavec, ki je utrpel škodo v delavni nesreči sopovzročitelj te delovne nesreče, če je delovno nesrečo povzročil naklepno ali iz zavestne malomarnosti. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje ne navaja, v čem naj bi obstojale tožnikove opustitve ali ravnanje, ki bi predstavljalo naklepno povzročitev obravnavanega škodnega dogodka ali povzročitev škodnega dogodka ali povzročitev škodnega dogodka iz zavestne malomarnosti. Pritožbeno sodišče tega ne navaja zato, ker v kritičnem času ni bilo nobenega ravnanja tožnika in nobenih tožnikovih opustitev, ki bi jih storil naklepno ali iz zavestne malomarnosti.

Revident nadalje navaja, da iz zaključka izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu I. K. izhaja, da je vzrok nezgode več zaporednih nestrokovnih dejanj druge tožene stranke. Proizvajalka stroja je izdala nezadostno navodilo za uporabo robilnega stroja, druga tožena stranka pa tudi ni dala kakšnih posebnih navodil za varno delo na tem stroju. Ta je pomanjkljiv, ker je na njem montirana samo ena vrsta varovalnih zob, kar je nezadostno. Zaradi lesnega prahu, pomešanega s smolo iz lesa, so se lahko zobje medsebojno zlepili in niso delovali kot varovalo. Delavci druge tožene stranke, med njimi tudi tožnik, so bili očitno premalo, skoraj nič poučeni o varni uporabi stroja. Končni najbolj direktni vzrok tožnikove delovne nesreče je bil v onesposobljenju varovalnih zob. Druga tožena stranka ni zagotovila tožniku varnega dela, ker ni oskrbela navodil za varno delo in ker so morali delavci delati z ne brezhibnim robilnikom. Do škodnega dogodka je prišlo izključno po krivdi druge tožene stranke zaradi njenih opustitev in napačnih ravnanj. Tožnik ni storil ali opustil ničesar takega, kar bi sopovzročilo obravnavani škodni dogodek in pri tem ravnal naklepno ali iz zavestne malomarnosti. Zato ni podana tožnikova soodgovornost za nastanek in potek škodnega dogodka in pritožbeno sodišče ni imelo nobene zakonite osnove za spremembo dejanskega stanja in je neutemeljeno naprtilo tožniku 30% sokrivdo.

Tožnik v reviziji izpodbija zavrnilni del sodbe glede nepremoženjske škode in navaja, da bi moralo sodišče glede na izvedensko mnenje izvedenca dr. V. S., zdravstveno dokumentacijo in tožnikovo izpoved, ob pravilnem vrednotenju vseh dejstev in s pravilno uporabo 200. in 203. člena ZOR v celoti ugoditi tožnikovemu tožbenemu zahtevku.

Posameznim dejstvom sodišči nista dajali ustrezne teže, saj dejstva kažejo na zelo velik obseg tožnikove nepremoženjske škode zaradi telesnih bolečin in neugodnosti, kar bi narekovalo odmero odškodnine iz tega naslova v znesku 3.500.000 SIT. Sodišči nista dali ustrezne teže intenzivnemu primarnemu strahu, ki je bil velik, saj je moral tožnik prejemati pomirjevala. Zato bi mu morali prisoditi vso zahtevano odškodnino v znesku 500.000 SIT. Pri odmeri višine odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišči nista dali ustrezne teže dejstvom, da ima tožnik na poškodovani desni nogi anatomske in funkcionalne posledice, zaradi česar je gibljivost kolka zmanjšana za 10%, enako pa je zmanjšana tudi groba moč. Hitrost in domet njegove hoje sta zmanjšana za 10%. Ker ni več sposoben za težja dela, je moral opustiti vsa težja kmečka dela na kmetiji, vsakodnevne intenzivne duševne bolečine pa bo moral prenašati še dobrih 35 let, kar že samo zase narekuje odmero odškodnine iz tega odškodninskega naslova v višini 3.000.000 SIT. Pri odmeri višine odškodnine iz vseh spornih odškodninskih naslovov pa sodišči sploh nista upoštevali pomembnega dejstva, da je do škodnega dogodka prišlo 8.9.1993 in da škodno stanje še vedno traja, saj toženi stranki nista izplačali nobene odškodnine.

Tožnik v reviziji izpodbija tudi zavrnilni del sodbe glede plačila zakonskih zamudnih obresti od glavnice 4.350.000 SIT za čas od 20.8.1995 do 28.9.2001; te obresti znašajo kar 13.255.675 SIT.

Sodišči sta oprli svojo odločitev o začetku teka zamudnih obresti na sodno prakso, ki pa je zastarela in ne ustreza današnjemu času, ko so se ekonomske in finančne razmere stabilizirale. ZOR nikjer ne določa, da gredo oškodovancu zamudne obresti od zahtevka za negmotno škodo od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje. Odškodninska denarna terjatev za negmotno škodo zapade v plačilo po izteku 14 dnevnega roka, šteto od dneva, ko je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek z dokumentacijo. V tem primeru je tožena stranka odškodninski zahtevek prejela 5.8.1995 in je 14 dnevni rok iz 1. odstavka 919. člena ZOR potekel 19.8.1995, zato je tožena stranka od 20.8.1995 dalje v plačilni zamudi in bi zato morala plačati tožeči stranki zamudne obresti od tega dne dalje. To narekujejo določbe 12., 17., 277. in 919. člena ZOR, drugačna sodna praksa pa je za sedanji čas neuporabna in neutemeljeno ščiti zavarovalnice.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) je bila revizija vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka s trditvijo, da je pritožbeno sodišče z izpodbijano sodbo brez pritožbene obravnave spremenilo dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Po presoji revizijskega sodišča ni podlage za ugotovitev zatrjevane kršitve postopka. Gre namreč za pavšalno in neobrazloženo trditev o spremembi dejanskega stanja, ki v reviziji ni opredeljeno navedena. Revident ne pojasni, katero pravno odločilno dejstvo je sodišče druge stopnje ugotovilo drugače oziroma kje je dokazna ocena drugačna od predhodne. Na tretji in četrti strani revizije so sicer trditve, kakšna dejstva in ocene izhajajo iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu I. K. ter nadaljnji zaključki, da je za škodni dogodek podana izključna krivda druge tožene stranke, vendar tudi v tem delu revident ne navaja ničesar o konkretnih dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča. Revizijsko sodišče pa po 371. členu ZPP preizkuša izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in samo v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni, in če kršitev postopka ni konkretno in opredeljeno navedena, take kršitve ne more ugotoviti.

Po trditvah revizije naj bi šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP), ker naj bi izpodbijana sodba ne imela nobenih razlogov o tem, ali je tožnik sopovzročil obravnavani škodni dogodek naklepno, iz zavestne ali iz nezavestne malomarnosti. Tej trditvi in ostalim z zatrjevano kršitvijo povezanim navedbam tožeče stranke ni pritrditi. Napačno je namreč sklicevanje revizije na Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), da je delavec svoji delovni organizaciji, v kateri je zaposlen, če ji povzroči škodo, odškodninsko odgovoren le, če jo je povzročil naklepno ali iz zavestne malomarnosti. V obravnavanem primeru ne gre za vprašanje odgovornosti delavca za škodo, ki jo je povzročil delodajalcu (70. člen ZTPDR), ampak za škodo, ki jo je delno povzročil sebi, oziroma za vprašanje delne oprostitve odgovornosti objektivno odgovorne osebe zaradi delnega prispevka oškodovanca (3. odstavek 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Po navedeni določbi za samo ugotovitev prispevka oškodovanca stopnja krivde ni pomembna. Takšna je tudi sodna praksa, ki upošteva tudi delni prispevek oškodovanca, ki ne more biti krivdno odgovoren (primerjaj pravno mnenje v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. 1/89, str. 16).

Izpodbijana sodba pa vsebuje jasno obrazložitev tožnikovega ravnanja oziroma opustitve pravil o varstvu pri delu, ko je kot delovodja dopuščal obratovanje nevarnega stroja robilnika z dvignjeno zaščito, zaradi česar je iz tega robilnika odletela deska in zadela tožnika. Ker izpodbijana sodba vsebuje vse odločilne razloge, z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka ni obremenjena.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnik delal na stroju čelilniku, na katerem se odžaga slab les, nato pa potuje deska do stroja robilnika, ki mora desko obrobiti oziroma očistiti lubja. Tožnik je stal pri čelilniku, s hrbtom obrnjen proti približno šest metrov oddaljenemu stroju robilniku. Iz tega je odletela deska in zadela tožnika od zadaj v desno stegno ter ga poškodovala.

Ni sporno, da je robilni stroj nevarna stvar in da za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo, po 173. in 174. členu ZOR odgovarja njen imetnik, to je druga tožena stranka in glede na zavarovalno pogodbo tudi prva tožena stranka. Z izpodbijano sodbo pa je razsojeno, da je po 3. odstavku 177. člena ZOR tožena stranka delno prosta odgovornosti zaradi tožnikovega lastnega prispevka k nastanku škode. Tožena stranka odgovarja do 70%, tožnikov lastni prispevek pa znaša 30%. Tožeča stranka taki materialnopravni odločitvi nasprotuje s trditvami o izključni krivdi druge tožene stranke in z opiranjem na izvedensko mnenje. Povzemanje slednjega pa ne more biti odločilno, v kolikor gre za trditve, ki nasprotujejo dejanskim ugotovitvam nižjih sodišč. Tako v izpodbijanih sodbah ni nobene ugotovitve o ne brezhibnem robilniku ali o neoporečnem tožnikovem ravnanju. Tako je ugotovljeno, da je robilnik res nevaren stroj, da pa ima zaščito z rezili, ki pa je bila v kritičnem času dvignjena. Obstaja nadalje ugotovitev, da je bil tožnik delovodja in kot tak odgovoren za pravilno in varno delo pri spornem stroju. Ugotovljeno je, da je tožnik delavce vedno učil, da morajo delati ob spuščeni zaščiti. Pred škodnim dogodkom je bil celo opozorjen, da je dvakrat vrglo desko iz robilnika, ker je drug delavec delal z dvignjeno zaščito. Navedena dejstva so pravilno strnjena v dokazno oceno, da je bil tožnik dovolj seznanjen z nevarnostjo dela na stroju robilniku, pa je kljub temu kot odgovorni delovodja dopuščal delo z dvignjeno zaščito. S tem, ko ni poskrbel za varno delo delavcev in sebe, ni organiziral dela v skladu z varnostnimi predpisi. Glede na ugotovljena dejstva je očitno, da se je tožnik kot delovodja zavedal nevarnosti dela na stroju z dvignjeno zaščito, a je lahkomiselno mislil, da nesreče ne bo. V tem obsegu je podana njegova odgovornost in teža njegovega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo prinaša nevarna stvar in dodatno zakrivljeno ravnanje druge tožene stranke, ki sama tudi ni dovolj skrbela za informiranje ter opravljanje dela ob zagotovljeni varnosti. Pretežen del odgovornosti zadene drugo toženo stranko, tožnikovo ravnanje, ko se je po nepotrebnem izpostavljal nevarnosti, pa predstavlja njegov soprispevek k nastanku škode, ki je po presoji revizijskega sodišča pravilno ocenjen na 30%. Delna oprostitev odgovornosti toženih strank v razmerju 30 : 70 je torej materialnopravno pravilna, tožnikova revizija pa v tem delu neutemeljena.

Tožnik izpodbija sodbo tudi glede višine odškodnine in vztraja pri prisoji celotne zahtevane odškodnine. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko ugotovitev, da je tožnik v nesreči dobil odprt zlom desne stegnenice ter na nadaljnje ugotovitve o trajanju in višini telesnih ter duševnih bolečin in strahu ter o drugih okoliščinah primera, ki so bile podlaga za določitev satisfikacije za nepremoženjsko škodo. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine za to škodo je v 200. in 203. členu ZOR. Temeljni načeli za odmero te vrste odškodnine sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče tako upošteva različne okoliščine posameznega primera, prav tako pa mora skrbeti, da je odškodnina določena objektivno glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje ter upošteva druge primerljive primere sodne prakse zaradi enotnega obravnavanja škod. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pravilno upoštevali obe osnovni načeli, ugotovili vse konkretnosti in specifičnosti obravnavanega primera in ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih prisodili primerne zneske odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode.

Medtem ko je tožnik zahteval 3.500.000 SIT odškodnine za telesne bolečine, sta nižji sodišči ocenili, da je v tem primeru pravična odškodnina za to vrsto škode 2.200.000 SIT. Podlaga za to odločitev so bile ugotovitve, da je tožnik pri zdravljenju zloma desne stegnenice 25 dni imel hude telesne bolečine, en mesec lahke bolečine, bodoče občasne lahke bolečine ob spremembi vremena ali preutrujenosti mišičja pa bodo trajne. Tožnik je prestal tri operacije, bil 54 dni hospitaliziran, od tega je 15 dni strogo miroval. Devet mesecev je hodil z berglami, v bolniškem staležu pa je bil eno leto in 14 dni. Neugodni so bili rentgensko slikanje, številni kontrolni pregledi v kirurški ambulanti in fizioterapevtske vaje. Revizija navedena dejstva ponavlja in meni, da niso ustrezno vrednotena, še posebej, ker je bil tožnik ob škodnem dogodku star 41 let in bo moral glede na povprečno življenjsko dobo telesne bolečine prestajati še dobrih 35 let. Revizijsko sodišče revidentovemu stališču ne pritrjuje in sodi, da navedena odškodnina ustreza vsem kriterijem iz 200. in 203. člena ZOR, tako da so v ospredju okoliščine primera, ki škodo in njen obseg glede na tožnika individualizirajo, po drugi strani pa je upoštevana objektivizacija v smislu primerjave z drugimi primerljivimi primeri. Izmed dejanskih ugotovitev so vse okoliščine primerno ovrednotene, zaradi česar je odmera odškodnine za telesne bolečine pravilna in ni nobene podlage za njeno zvišanje.

Za strah je od zahtevanih 500.000 SIT prisojena odškodnina v znesku 350.000 SIT, kar naj po mnenju revizije ne bi bilo ustrezno.

Revizijsko sodišče temu ne pritrjuje in opozarja na zmotno trditev v reviziji, da je tožnik zaradi intenzivnega primarnega strahu prejemal pomirjevala. Nižji sodišči sta ugotovili, da je slednja prejemal med zdravljenjem, ko je trpel sekundarni strah, saj je bil zaskrbljen glede zdravljenja poškodovane noge in ga je bilo še posebej strah operacij. Navedeno oziroma trajanje ter intenzivnost vseh vrst strahu sta sodišči primerno upoštevali in ob primerjavi z drugimi primeri sodne prakse ovrednotili satisfakcijo v znesku 350.000 SIT kot pravično tako v individualnem kot v objektivnem pogledu. Revizijsko sodišče se s tako presojo strinja in ugotavlja neutemeljenost drugačnih revizijskih trditev.

Tožnik je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zahteval odškodnino 3.000.000 SIT, nižji sodišči pa sta ocenili, da je primerna odškodnina 1.500.000 SIT. Podlaga za razsojo so dejanske ugotovitve, da je tožnik po zlomu desne stegnenice zaradi anatomskih in funkcionalnih posledic poškodbe za 10% manj zmožen za hojo, hitrost in domet hoje pa sta tudi manjša za 10%. Oviran je pri hoji po neravnem terenu in pri teku. Opustiti je moral mali nogomet. Oviran je pri težkih kmečkih delih, predvsem pri košnji in pri delu s hlodovino. Težje opravlja sedanje štiriurno delo pri toženi stranki. Glede na starost 41 let ob nesreči bo duševne bolečine, glede na povprečno življenjsko dobo 75 let, trpel še dalj časa. Na te okoliščine opozarja revident in poudarja premajhno upoštevanje dolgotrajnosti tovrstnih duševnih bolečin. Revizijsko sodišče sodi, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 1.500.000 SIT primerna, glede na vse opisane okoliščine, tudi upoštevaje intenzivnost in trajanje duševnih bolečin. Vpliv omejitev na fizičnem področju, ki povzroča duševne bolečine, je tudi primerjalno z drugimi podobnimi primeri sodne prakse ustrezno ovrednoten, tako da po oceni revizijskega sodišča znesek zadoščenja v višini 1.500.000 SIT ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, da je prisojena odškodnina kot celota primerna vsem ugotovljenim subjektivnim in objektivnim okoliščinam. V reviziji posebej poudarjena dologotrajnost čakanja na odškodnino je neutemeljena, saj ob upoštevanju odmere odškodnine po cenah in stanju ob izdaji prvostopenjske sodbe in pa časa od vložitve tožbe do izdaje sodbe ni bilo razlogov, ki bi kot posebne okoliščine primera opravičevali dodatno zvišanje odškodnine zaradi trajanja postopka. Odškodnina je bila odmerjena v podobnem času kot v drugih primerljivih primerih, tako da kriterij časovne odmaknjenosti ni mogel vplivati na višino odškodnine. Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo (vključno z revizijsko neizpodbijano odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti) znaša 4.350.000 SIT, upoštevaje 30% tožnikov prispevek k nastanku škode pa je tožniku prisojena in toženima strankama naložena v plačilo odškodnina v znesku 3.045.000 SIT, kar pomeni pravilno uporabo materialnega prava. V tem delu je zato tožnikova revizija neutemeljena.

Tožnik v reviziji izpodbija tudi odločitev o zamudnih obrestih od zneska 4.350.000 SIT za čas od 20.8.1995 do 28.9.2001. Tudi v tem delu je njegova revizija neutemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje izčrpnim razlogom izpodbijane sodbe in opozarja na funkcijo obresti, ki so bile v preteklosti sankcija za dolžnikovo zamudo in imele hkrati valorizacijsko funkcijo. Hkrati pa je prihajalo do valorizacije ob upoštevanju 189. člena ZOR o povračilu škode po cenah ob izdaji sodne odločbe, saj se je lahko šele tedaj določila vsebina pravnega standarda pravične odškodnine. V izogib dvakratni valorizaciji je ustaljena sodna praksa priznavala zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Okoliščine za drugačno odločanje so se stekle s 1.1.2002 po sprejemu načelnega pravnega mnenja o priznavanju zamudnih obresti (Pravna mnenja št. 1/2002, str. 11). Ker vrhovno sodišče veže ustaljena sodna praksa, priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred 1.1.2002 kljub stabiliziranim gospodarskim razmeram ni mogoče, ker bi to porušilo ustaljeno sodno prakso, enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije) ter enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen Ustave Republike Slovenije). Sprememba sodne prakse se mora nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati. Odstopanje samo v posameznih primerih ni mogoče, tožnikov primer ni izjemen, zato revizija neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti.

Iz opisanega izhaja, da so vse revizijske trditve neutemeljene in da uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožeče stranke zavrnilo.