Jedro

Kot dominantni del je upravni organ štel pri prijavljeni znamki besedno zvezo BONUS PLUS, pri tožnikovi znamki pa BONUX. Kot argument je navedel popolnoma enako grafično podobo in pomenski povezavo obeh besed. Predvsem s slednjim je po mnenju sodišča podkrepil svojo opredelitev dominantnega dela. Sodišče meni, da ne gre zgolj za zaporedje dveh besed, ampak za kombinacijo besed s svojim smislom, in da bo v navedenem smislu obe besedi kot celoto dojemala javnost. Relevantni potrošnik bo prijavljeni znak izgovoril kot dve besedi in ne kot eno samo. Ne glede na identičen začetek in isto končnico si po izgovorjavi primerjana znaka nista podobna, saj je prijavljeni znak daljši, obe besedi pa enako poudarjeni.

Registracija znamke v besedi z običajnimi črkami njenemu imetniku ne daje pravice uporabe znamke v kakršnikoli obliki in s kakršnimikoli grafični elementi. Besedna znamka po mnenju sodišča ne ovira njene uporabe predvsem v različnih pisavah. Znak v barvah in grafizmu pa je varovan le, če je takšna registracija zahtevana.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor z dne 27. 12. 2010 zoper registracijo znamke ''BONUS PLUS'' št. Z-201071031. V obrazložitvi navaja, da je 16. 7. 2010 prejel prijavo znamke za znak ''BONUS PLUS'' za blago, po Nicejski klasifikaciji razvrščeno v razrede 01, 02, 03, 04, 05, 06, 08, 11, 14, 16, 17, 18, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31, 32, 33 in 34. Zoper registracijo znamke za blago v razredu 3 NK je ugovarjal tožnik kot imetnik prejšnje znamke Skupnosti (CTM) št. 000200097 ''BONUX'', registrirane za blago iz razreda 3 NK. Uveljavljal je ugovor iz točke b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1). Upravni organ je na podlagi ugovora in mnenja prijavitelja ugotovil, da ugovor ni utemeljen. Pogoj enakosti ali podobnosti blaga je izpolnjen, pri delu prijavljenega blaga (parfumerijski izdelki in eterična olja) pa bi morala biti podana precej visoka stopnja podobnosti znakov, da bi bil podan uveljavljani ugovorni razlog. Pri primerjanju znakov upravni organ ugotavlja, da je najdominantnejši element znaka znamke tožnika, registriranega v obliki besede z običajnimi črkami, beseda BONUX, pri prijavljenem znaku pa BONUS PLUS, saj tvorita besedi vizualno in pomensko enovit element. Beseda PLUS je grafično izdelana na popolnoma enak način kot beseda BONUS, pa tudi v pomenskem smislu je neposredno povezana z besedo BONUS in ji daje posebno pomensko konotacijo. V zvezi z vizualno analizo upravni organ ugotavlja, da je bistvena vizualna razlika v tekstualnem delu v številu besed in s tem tudi v številu črk. Besedi BONUX in BONUS imata sicer po pet črk, od tega prve štiri enake, vendar je razlika med njima zaradi črke X v znaku tožnika precej opazna in že sama po sebi skoraj dovolj velika, da bi težko govorili o zamenljivi podobnosti znakov. Z besedo PLUS kot elementom različnosti je razlika zadostna. Prijavljena znamka ima še slikovno-grafični del in barve, ki tudi predstavljajo pomemben element različnosti znakov. Znaka sta tudi fonetično dovolj različna, da ju povprečni potrošnik ne bo zamenjeval. Kljub enakim začetnim zlogom je različnost opazna, saj ima prijavljeni znak dve enako poudarjeni besedi, znak znamke tožnika pa eno. Povprečni potrošnik bo prijavljeni znak poimenoval BONUS PLUS in ne le BONUS. Upravni organ ugotavlja, da sta znaka različna tudi v pomenskem smislu. Beseda BONUX za povprečnega slovenskega potrošnika nima nobenega pomena, niti kakšne pomenske konotacije. Obe besedi prijavljenega znaka BONUS in PLUS imata vsaka svoj znan pomen; BONUS izvorno pomeni dodatni del dobička delniške družbe, ki ga dobi delničar na posamezno, zlasti prednostno delnico, v običajnem pomenu pa kakršnikoli dodatek (denarni ali drugi), beseda PLUS pa pomeni, da gre za nekaj več. Besedi BONUS PLUS torej pomenita, da gre za več kot dodatek oziroma zelo pomemben dodatek. Obe besedi sta znani povprečnemu potrošniku. Po oceni upravnega organa sta si znaka tako različna, da ni podana verjetnost zmede v javnosti in povezovanja znamk. Ker sta znaka primerjanih znamk tako različna, kljub enakemu oziroma podobnemu blagu, ki je v večji meri širokopotrošno, ni verjetnosti zmede v javnosti oziroma povezovanja znamk oziroma njihovih imetnikov. Zavrnilni razlogi po b) točki prvega odstavka 44. člena ZIL-1 niso podani.

Tožnik v tožbi graja ugotovitev o nepodobnosti znakov. Meni, da je beseda PLUS le opisni dodatek besedi BONUS, saj zgolj naznanja potrošniku, da je nekaj boljše. Ker ima dopolnilno naravo, ne more biti enakovredna besedi BONUS. Nobena beseda z opisnim značajem ne more predstavljati dominantnega dela znamke. Dominantni del znaka je BONUS, saj gre za del znaka, ki na povprečnega potrošnika naredi največji vtis in po tem delu znamko imenuje. Povprečni potrošnik besedi PLUS ne bo posvečal večje pozornosti oziroma ji bo posvečal znatno manjšo pozornost kot besedi BONUS. PLUS ni del dominantnega dela znamke. Napačna je tudi ugotovitev o enakosti besed BONUS in PLUS, ker je beseda PLUS grafično izdelana na popolnoma enak način kot beseda BONUS, saj bi to pomenilo, da so vse besede, ki bi bile grafično enako izdelane kot ostale besede znaka, vključno z opisnimi, dominantni del znaka. V izgovorjavi se obe besedi slišita kot ena in ne kot dve, saj pri govoru ne upoštevamo presledkov med besedami. Znaka kljub besedici PLUS zaradi identičnega začetnega dela in identičnega končnega dela (bonuks, bonusplus) zvenita zamenljivo podobno. Glede na to bi lahko prišlo do zavajanja potrošnika, ker bi zmotno verjel, da izdelki izvirajo od istega subjekta. Še posebej to velja v primerih oglaševanja po radiu ali televiziji, kjer izgovarjanje dominantnega dela znaka predstavlja glavni oglaševalski in edini slišni element. Napačen je tudi zaključek pri vizualni primerjavi. Razlika med besedama zaradi ene same črke, ob enakem število črk in enakih prvih štirih črkah, gotovo ni dovolj velika, da bi se celotni znamki skoraj ločili samo na tej podlagi. Besedi BONUX in BONUS sta si izredno zamenljivo podobni. Grafičnega elementa črt zadevnega znaka pa pri fonetični in pomenski primerjavi znakov sploh ne moremo upoštevati, poleg tega niti v vizualnem pogledu ne prispeva dovolj k razlikovalnosti. Predhodna znamka, zapisana z navadnimi črkami, ima najširšo možno zaščito in pokriva različne logotipe in grafične izpeljanke besednega dela, kar vključuje tudi uporabo barv. Zato slikovni del ne prispeva dovolj k razlikovalnosti. Glede pomenske analize tožnik navaja, da obe znamki vsebujeta koren BON-, kar latinsko pomeni bonus (dober). To tudi pomeni, da ima znamka tožnika pomensko konotacijo, nakazuje na nekaj, kar je dobro. Pogoj podobnosti znakov je torej izpolnjen. Tožnik nadalje ugovarja, da toženka po ugotovitvi enakosti blaga ni izvedla ponovnega ovrednotenja ocene o domnevni nepodobnosti predhodne in zadevne znamke na podlagi dejstva, da gre za identične izdelke. Zato je obrazložitev pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Namesto tega je napačno in neutemeljeno zaključila, da naj bi verjetnost zmede v javnosti ne bila podana, kljub enakosti blaga in medsebojni odvisnosti med znakom in blagom, ker naj bi si bila znaka tako različna. Toženka je tudi bistveno kršila določbe postopka, ko tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o navedbah prijavitelja zadevne znamke, pri čemer je toženka odločbo zasnovala na teh argumentih. Gre za kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zavrne registracijo znamke BONUS PLUS na območju Republike Slovenije za blago iz razreda 3 NK – pripravki za beljenje in druge snovi za pranje, pripravki za čiščenje, poliranje, razmaščevanje in brušenje, mila - oziroma podrejeno, da odpravi odločbo in vrne zadevo toženki v ponovni postopek, v obeh primerih pa, da sodišče naloži toženki povrnitev tožnikovih stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Očitek o kršitvi pravil postopka zavrača s sklicevanjem na 102. člen ZIL-1. Stališče tožnika, da opisnega dela znaka ni mogoče določiti kot dominantnega, ne vzdrži, saj to pomeni, da v primeru, če bi bil znak sestavljena le iz opisnih elementov ali celo iz ene besed, ki je opisna, sploh ne bi bilo mogoče določiti dominantnega dela znaka. V znaku BONUS PLUS je tudi beseda BONUS precej opisne narave, beseda PLUS jo le še poudarja, obe imata v odnosu do blaga bolj ali manj opisni značaj, nobena pa ne označuje vrste blaga, kvalitete, kvantitete ali kakšne druge značilnosti, kar pomeni, da bi bila neregistrabilna. Zaradi značilnosti obeh besed, predvsem grafične podobe, pa tudi fonetičnega in pomenskega vidika tekstualnega dela prijavljenega znaka ni mogla eno od besed določiti za bolj dominantno, in je za najdominantnejši del določila besedno zvezo BONUS PLUS. Potrošnik namreč znak doživlja kot celoto in ni razloga, da bi besedico PLUS spregledal. Najdominantnejše dele določa predvsem na osnovi grafične izvedbe znakov. Kolikor tožnik nasprotuje njeni oceni, da je že med besedama BONUS in BONUX vidna razlika zaradi črke X na koncu, pripominja, da na tem ni osnovala svoje odločitve, pač pa je omenila, da so tuje črke bolj opazne. Nasprotuje tožnikovemu stališču, da je za svojo znamko v besedi z običajnimi črkami dobil pravico uporabe v kakršnikoli obliki in s kakršnimikoli grafičnimi elementi. Tako široka zaščita znamk v običajnih elementih ni predvidena, vsekakor pa ne pokriva dodatnih grafičnih elementov, kot so dodaten tekst, različni slikovni elementi, barve, pač pa se omejuje na zaščito znaka v različni grafični izvedbi črk, črk v barvah, morda še na uporabo besede z dodatkom kakšnega zelo enostavnega elementa. V konkretnem primeru pa ozadje predstavlja zelo izrazit grafični element, ki ga znamka tožnika ne obsega. Toženka tudi nasprotuje, da se znak BONUS PLUS izgovori kot ena beseda, saj se na tak način znaka sploh ne more izgovoriti. Ker se blago iz razreda 3 NK praviloma prodaja v samopostrežnih trgovinah, je fonetični vidik tudi manj pomemben od vizualnega, pri reklamnih oglasih pa je izgovorjava praviloma poudarjena in zelo razločna. Toženka tudi dvomi, da povprečni slovenski potrošnik sploh pozna besedo BONUS in njen pomen v smislu ''dober'', vprašljivo pa je tudi, če ga beseda BONUX spominja na besedo BONUS. Na ugovor, da ni naredila posebne analize podobnosti znamk na podlagi ugotovitve, da je blago pri obeh znamkah enako ali podobno, odgovarja, da v postopku reševanja ugovora ni predvideno, da se na osnovi ugotovitve, da gre za širokopotrošno blago, izvede ponovna analiza podobnosti znakov. Podala je skupno ugotovitev glede podobnosti znamk, ki upošteva vse elemente znamk. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom A. d.d. v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in v celoti pritrjuje odločbi. Njen prijavljeni znak je celota besed BONUS PLUS v kombinaciji s figurativnim elementom ponavljajočih barvnih črt v ozadju. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožnik se v pripravljalnem spisu glede svojega stališča o opisnosti besede PLUS sklicuje na prakso OHIM in Splošnega sodišča, po kateri ta beseda nima razlikovalnega učinka, ker ni zmožna označevati izdelkov in storitev tako, da bi bilo jasno, da izvirajo od določenega gospodarskega subjekta in zato, ker spada med besede, ki si jih imetniki znamk ne morejo lastiti (odločba OHIM št. R 583/2007 – primerjava CIRCOLO in CIRCULO PLUS, sodba št. T-38/04 - primerjava SUNPLUS in SUN, odločbe pritožbenega odbora OHIM 1096/2010, 66/1998, 8/1999, 201/1998, 329/1999, 416/1999, 257/2000, 387/1999, 735/2002, 101/2003, 642/2000, 242/2003, 704/2004, 580/2004, 915/2005, 1496/2005, 44/2006, 515/2006, 273/2007, 310/2006, 271/2007, 567/2007, 662/2007, 435/2007, 655/2007, 497/2008, 724/2007, 1143/2007, 661/2006, 1158/2008, 1707/2008, 1462/2009. V vseh primerih je bila zavrnjena registracija prijave, ki je vsebovala besedo PLUS). Poizvedba v registrih znamk je pokazala, da v bazi znamk Skupnosti ne obstaja nobena registrirana znamka (samo) PLUS v besedi, v bazi mednarodnih znak, veljavnih v Sloveniji, najdemo samo eno tako znamko, prav tako najdemo eno samo znamko v bazi slovenskih znamk. Obstaja pa veliko znamk, ki vsebujejo besedo PLUS poleg drugih besed in/ali figurativnih elementov. Praksa OHIM in Sodišča potrjujeta, da dajejo tem znamkam razlikovalni značaj drugi deli znamk, besedni in nebesedni. V bazi slovenskih znamk je 82 veljavnih znamk, ki vsebujejo besedo PLUS, v bazi mednarodnih znamk, veljavnih v Sloveniji, je 167 takšnih znamk, v bazi znamk Skupnosti pa 757 takih znamk. Tožnik meni, da ni potrebno, da bi povprečni potrošnik poznal latinski jezik, da bi bil sposoben povezati besede ''bon'', ''bonus'' ali ''bonux'' z besedo dober ali dobro, saj precej tujih jezikov, ki so se razvili iz latinskega jezika, vsebuje podoben izraz (francoščina, italijanščina, španščina). Sicer pa BONUS in BONUX nista opisni, bi pa sugestivni pomen besednega korena ''bon'' prispeval zato le k enakemu vtisu na potrošnika. V zvezi z izgovorjavo znaka tožnik še navaja, da pri običajnem govorjenju ali pripovedovanju delamo premore večinoma le med posameznimi povedmi in na mestih, kjer so ločila, ne pa med posameznimi besedami, zlasti če so krajše. Tožnik tudi vztraja, da sta besedi BONUS in BONUX zamenljivo podobni kljub razliki v eni črki. V odločbi pa tudi ni navedeno, da so tuje črke v besedah bolj opazne kot črke slovenske abecede. Sicer so pa takih črk potrošniki že vajeni.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik izpodbija odločitev upravnega organa o zavrnitvi njegovega ugovora zoper registracijo znamke BONUS PLUS, ki ga je oprl na točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, po kateri se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Za zavrnitev registracije znamke na tej podlagi morata biti torej kumulativno izpolnjena pogoja enakosti ali podobnosti prijavljenega znaka in registrirane znamke ter enakosti ali podobnosti blaga/storitev, na katerega se nanašata prijavljeni znak in registrirana znamka. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da verjetnost zmede v smislu prej navedene določbe pomeni verjetnost, da bodo potrošniki menili, da blago/storitve izhajajo iz istega podjetja ali iz gospodarsko povezanih podjetij. Ugotovitev verjetnosti zmede je odvisna od številnih dejavnikov, zlasti od prepoznavnosti znamke na trgu, povezovanja, ki ga lahko povzroči uporabljen ali registriran znak, stopnje podobnosti med znamko in blagom/storitvami. Obstoj verjetnosti zmede v javnosti je treba celovito presojati ob upoštevanju dejavnikov obravnavanega primera.

Med strankami ni sporna ugotovitev upravnega organa, da je blago v razredu 3 NK pri prijavljenem znaku BONUS PLUS enako ali podobno blagu, ki ga ščiti tožnikova znamka BONUX. Kot izhaja iz ugovora in iz tožbenih navedb je tožnik registraciji prijavljene znamke nasprotoval glede enakega blaga.

Upravni organ svojo odločitev temelji na nepodobnosti prijavljenega znaka in znaka znamke tožnika, ki sta si po njegovi oceni toliko različna, da ni podana verjetnost zmede. Po sodni praksi mora biti presoja zmede, ki bi nastala zaradi vizualne, fonetične in pomenske podobnosti znakov, utemeljena na celotnem vtisu, ki ga znaki ustvarjajo, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov, če jih je mogoče določiti.

Kot dominantni del – to pa je tisti del, ki v znaku najbolj izstopa in po katerem si bo potrošnik znak zapomnil – je upravni organ štel pri prijavljeni znamki besedno zvezo BONUS PLUS, pri tožnikovi znamki pa BONUX. Sodišče ne pritrjuje tožbeni trditvi, da v prevladujoči del prijavljenega znaka zaradi svojega opisnega značaja ne spada beseda PLUS. Temu nasprotno je upravni organ v izpodbijani odločbi kot argument navedel popolnoma enako grafično podobo in pomenski povezavo obeh besed. Predvsem s slednjim je po mnenju sodišča podkrepil svojo opredelitev dominantnega dela. Tudi po mnenju sodišča gre za kombinacijo dveh besed, ki sta sami zase precej opisni - upravni organ navaja, da beseda BONUS v običajnem pomenu pomeni dodatek, beseda PLUS pa pomeni, da gre za nekaj več. Kombinacijo obeh besed njun pomen potencira; kot navaja upravni organ, pomeni, da gre za več kot dodatek oziroma za zelo pomemben dodatek. Tudi sodišče meni, da ne gre zgolj za zaporedje dveh besed, ampak za kombinacijo besed s svojim smislom, in da bo v navedenem smislu obe besedi kot celoto dojemala javnost. Da je to, glede na blago, širok krog potrošnikov, tožnik ne ugovarja.

Sporno med strankami ni, da je prijavljena znamka figurativen barvni znak, tožnikova znamka pa je besedna. Sodišče meni, da tožnik neutemeljeno izpodbija oceno upravnega organa, da tudi slikovno-grafični del in barve pri prijavljeni znamki pomenijo elemente različnosti. Učinka sicer nimajo pri fonetični in pomenski primerjavi, kot navaja tožnik, v določeni meri pa prispevajo k vizualni različnosti, pri čemer ni nezanemarljivo, da je zaradi načina trženja blaga, kot ga opisuje upravni organ, tožnik pa temu ne oporeka (v samopostrežnih trgovinah , specializiranih trgovinah) vizualno dojemanje pomembno za nastanek zmede.

Neutemeljeno po presoji sodišča tožnik uveljavlja širšo zaščito svoje znamke kot besedne znamke. Registracija znamke v besedi z običajnimi črkami njenemu imetniku ne daje pravice uporabe znamke v kakršnikoli obliki in s kakršnimikoli grafični elementi. Besedna znamka po mnenju sodišča ne ovira njene uporabe predvsem v različnih pisavah. Znak v barvah in grafizmu pa je varovan le, če je takšna registracija zahtevana.

Na podlagi, po presoji sodišča, pravilno opredeljenega dominantnega dela prijavljenega znaka BONUS PLUS, so pravilni tudi izsledki vizualne, fonetične in pomenske primerjave, ki jo je upravni organ podal v izpodbijani odločbi. Tudi sodišče meni, da bo relevantni potrošnik prijavljeni znak izgovoril kot dve besedi in ne kot eno samo. Ne glede na identičen začetek in isto končnico si po izgovorjavi primerjana znaka nista podobna, saj je prijavljeni znak daljši, obe besedi pa enako poudarjeni. Primerjana znaka si tudi vizualno nista zamenljivo podobna. Pri tem je upravni organ pravilno opozoril na črko X v znaku znamke tožnika, ki glede podobnosti razmejuje besedi BONUS in BONUX. Tožnik sicer pravilno opozarja, da toženka v odločbi ni izpostavila dejstva o črki X kot tuji črki slovenske abecede in posledično bolj opazni, vendar pa to za zgornjo ugotovitev ni pravno relevantno, izpodbijana odločitev pa tudi ne temelji zgolj na tem argumentu. Prav tako sodišče zavrača tožbeni ugovor, ki se nanaša na pomenski vidik znakov. Zaradi enakega besednega korena ''bon'' si besede še niso pomensko zelo podobne. Sodišče se strinja o pomenu, ki ga je v besednem delu prijavljenega znaka BONUS PLUS videl upravni organ (sodišče se je o tem opredelilo v točki 10 obrazložitve), sprejema pa tudi razlogovanje upravnega organa, da povprečni slovenski potrošnik, kljub pomenski konotaciji tega korena v tožnikovi znamki, ki ga navaja tožnik v tožbi, v njegovi znamki BONUX posebnega pomena ne bo zaznal. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne morejo vplivati naštete odločitve OHIM, iz katerih izhaja, da je beseda PLUS zgolj opisna in pomeni boljši izraz za kvaliteto, kar pomeni odsotnost njenega razlikovalnega značaja. V obravnavanem primeru bi to pomenilo neupoštevanje besede PLUS kot dominantnega dela prijavljenega znaka in posledično primerjava (le) med besedama BONUX in BONUS. OHIM je pristojen za registracijo blagovne znamke Evropske unije, ki je urejena v Uredbi Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. 2. 2009 o blagovni znamki Skupnosti (v nadaljevanju Uredba). Sodni nadzor nad njegovimi odločitvami opravlja Splošno sodišče (65. člen Uredbe) in Sodišče EU (256. člen Pogodbe o delovanju EU). Unijskemu sistemu blagovnih znamk so vzporedni nacionalni sistemi blagovnih znamk držav članic. Ti so harmonizirani z Direktivo 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, ki so jo morale države članice prenesti v svoj pravni red. Tožnik pravilno opozarja na povezanost predmeta urejanja Uredbe in Direktive. Glede na konkreten primer – razlogi za zavrnitev registracije blagovne znamke, določeni v členu 4(1)(b) Direktive, v ZIL-1 pa predpisani v točki b) prvega odstavka 44. člena, so enaki relativnim razlogom za zavrnitev iz člena 8(1)(b) Uredbe.

Edino pristojno za razlago določb prava EU je Sodišče EU. Zato so nacionalni organi držav članic vezani na sodbe Sodišča EU, v katerih to sodišče razlaga določbe Uredbe ali Direktive, bodisi pri predhodnem odločanju, bodisi kot pritožbeno sodišče. Tožnik v tožbi navaja, da je upravni organ odstopil od odločitev OHIM v podobnih primerih. Ker odločitve te unijske institucije niso zavezujoč pravni vir, to ne more predstavljati kršitve. S tem sodišče ne zanika pomena odločb OHIM, saj so te zaradi svojega prepričevalnega učinka in vsebinsko podobne materialne podlage za odločanje prepričljiv argument v primerljivih zadevah. Odločitev v konkretnem primeru pa je odvisna tudi od dejanskega stanja tega primera, ki ga ugotavlja organ, ki o registraciji odloča (v uvodni izjavi 11 Direktive je navedeno, da bi načini, na katere se lahko ugotovi verjetnost zmede, in zlasti dokazno breme, moralo biti predmet nacionalnih postopkovnih pravil, v katere ta direktiva ne bi smela posegati). V obravnavani zadevi, ko sta v konkurenci prejšnja unijska znamka in bodoča slovenska znamka, je upoštevna javnost, ki bi lahko bila v zmedi, potrošnik predmetnega blaga na slovenskem teritoriju in je zato pomembno, kako on dojema znake. Glede na povedano organu zato, ker ni podobno kot OHIM zavrnil prijavljene znamke, ker poleg besede BONUS vsebuje besedo PLUS, ne gre očitati, da je odločil napačno, ko je prijavljeni znak registriral. Tožnik pa tudi ne more uspeti s sklicevanjem na sodbo Splošnega sodišča, T-38/04, ko je sodišče ugotovilo, da sta znamki SUNPLUS in SUN zamenljivo podobni, glede na v obrazložitve te sodbe opredeljene razlike (že med) samima besedama BONUS in BONUX, upoštevaje pravilno določena dominantna dela konkurirajočih znakov ter glede na vse vidike presoje podobnosti.

Sodišče se tudi ne strinja s tožnikom, da upravni organ ni izvedel sklepnega zaključka o uporabi točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 in sicer, da po oceni o nepodobnosti znamk ni izvedel ponovnega ovrednotenja, glede na to, da gre za identične izdelke. Tak zaključek vsebuje sklep izpodbijane odločbe na 6. strani. Elementi enakosti oziroma podobnosti so medsebojno odvisni; enakost ali visoka stopnja podobnosti med blagom se lahko nadomesti z nizko stopnjo podobnosti med znakom in znamko. Iz sklepa upravnega organa izhaja, da je pri nastanku verjetnosti zmede v javnosti oziroma verjetnosti povezovanja s prejšnjo znamko upošteval, da je blago pri prijavljeni znamki in tožnikovi znamki enako (in deloma podobno), ter da je v večji meri to širopotrošno blago, da pa sta znaka primerjanih znamk dovolj različna. Upravni organ je torej tehtal med učinkom enakosti blaga in (ne)podobnosti znakov, pri čemer je ocena o različnosti znakov prevesila v zaključek, da ni podana verjetnost zmede kljub enakosti blaga. Ker sodišče pritrjuje oceni o takšni stopnji različnosti znakov, ki dopušča soobstoj obeh znamk na slovenskem trgu, se strinja tudi s tem zaključkom. Ugotovljeno dejansko stanje je mogoče subsumirati pod določbo točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Izpodbijana odločba tudi ni obremenjena z bistvenimi kršitvami pravil postopka, če upravni organ tožnika ni seznanil z odgovorom prijavitelja na njegov ugovor zoper registracijo prijavljenega znaka. ZIL-1 določa, da upravni organ na podlagi navedb iz ugovora in ugovoru predloženih dokazov ter morebitnega mnenja prijavitelja presoja utemeljenost ugovora (101. in 102. člen), in ne zahteva posredovanja prijaviteljevega mnenja o ugovoru ugovorniku. Sicer pa sodišče tudi ne more pritrditi navedbam tožnika, da so bila za odločitev bistvena dejstva in okoliščine, ki jih je navedel prijavitelj v svojem mnenju, niti da bi bilo odločujoče kakšno dejstvo, o katerem se tožnik ne bi mogel izjasniti. Člen 9 ZUP po presoji sodišča ni bil kršen.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroškovnem zahtevku, uveljavljala sta ga tožnik in stranka z interesom, je sodišče sprejelo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.