Jedro

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da ugovor dolžnika obravnava in o njem odloča po določbah Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). Odločitev o uporabi citiranega določila ZIP-a pri izpodbijani odločitvi, je prvostopnemu sodišču očitno narekovalo dejstvo, da sta bila tako sklep o izvršbi kot ugovor izdana oziroma uveljavljena še pred uveljavitvijo ZIZ-a. ZIZ prehodne določbe o tem, kako se končajo izvršilni postopki, začeti v času uporabe ZIP-a, ne vsebuje. Kljub končni določbi 2. odst. 300. čl. ZIZ o začetku veljavnosti ZIZ-a, da se z dnem njegove uveljavitve ZIZ preneha uporabljati, pa ni mogoče spregledati določila 155. čl. Ustave RS, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov in predpisuje, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice.

Takega določila pa ZIZ ne vsebuje. Hierarhično višje ustavno načelo prepovedi rektroaktivne veljave je sodišču prve stopnje pri odločanju o ugovoru tako narekovalo uporabo določil ZIP-a oziroma njegovega 2. odst. 55a čl., saj le-ta, za razliko od 2. odst. 62. čl. ZIZ, razveljavitve sklepa o izvršbi v delu, v katerem je sodišče izvršbo dovolilo, ni pogojeval z obrazloženostjo ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (1. odst. 62. čl. ZIZ). Kot sam pritožnik opozarja, dolžnikovega ugovora ne bi bilo mogoče šteti kot obrazloženega po 53. čl. ZIZ, ker za svoje navedbe ni predlagal dokazov (2. odst. 53. čl. ZIZ), zaradi česar bi se štel kot neutemeljen, dolžnik pa bi bil v smislu 5. odst. 62. čl. ZIZ prikrajšan, da se o utemeljenosti upnikove terjatve odloči v pravdi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, opr. št. I 97/00820 z dne 19.2.1997 razveljavi v delu, s katerim je dovoljena izvršba ter da se bo postopek o zahtevku in stroških nadaljeval v pravdnem postopku.

Proti sklepu se brez navedbe pritožbenih razlogov pritožuje upnik, ki predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, pri čemer naj pritožbeno sodišče samo odloči o ugovoru kot o pritožbi in ga zavrne kot neutemeljenega, podredno pa da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno postopanje.

Po prepričanju pritožnika je sodišče ravnalo napačno, ko je sklep o izvršbi razveljavilo na podlagi 2. odst. 55a čl. ZIP v delu, s katerim je dovoljena izvršba, saj je bil izpodbijani sklep izdan 18.12.1998, ko je že veljal novi Zakon o izvršbi in zavarovanju, pa čeprav sta bila sklep o izvršbi in ugovor zoper sklep o izvršbi izdana oziroma uveljavljena v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku. Prvostopno sodišče bi moralo uporabiti določila ZIZ-a, ker so se določbe ZIP-a sklado s 300. čl. ZIZ-a z dnem njegove uveljavitve prenehale uporabljati. Nadalje še meni, da dolžnikovega ugovora ni mogoče šteti kot obrazloženega po 53. čl. ZIZ, ker ne vsebuje dokazov za navedbe, na podlagi katerih bi bil podan razlog za preprečitev izvršbe. Sicer pa dolžnik v ugovoru sploh terjatve ne izpodbija ne po temelju in ne po višini, temveč nasprotno izjavlja, da je pripravljen plačati dolg, da pa prosi za podaljšanje roka plačila in bi bilo tak ugovor možno šteti le kot predlog za odlog izvršbe, sodišče pa bi ga moralo obravnavati glede na njegovo vsebino.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da ugovor dolžnika obravnava in o njem odloča po določbah Zakona o izvršilnem postopku (ZIP). Odločitev o uporabi citiranega določila ZIP-a pri izpodbijani odločitvi, je prvostopnemu sodišču očitno narekovalo dejstvo, da sta bila tako sklep o izvršbi kot ugovor izdana oziroma uveljavljena še pred uveljavitvijo ZIZ-a. ZIZ prehodne določbe o tem, kako se končajo izvršilni postopki, začeti v času uporabe ZIP-a, ne vsebuje. Kljub končni določbi 2. odst. 300. čl. ZIZ o začetku veljavnosti ZIZ-a, da se z dnem njegove uveljavitve ZIZ preneha uporabljati, pa ni mogoče spregledati določila 155. čl. Ustave RS, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov in predpisuje, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Takega določila pa ZIZ ne vsebuje.

Hierarhično višje ustavno načelo prepovedi rektroaktivne veljave je sodišču prve stopnje pri odločanju o ugovoru tako narekovalo uporabo določil ZIP-a oziroma njegovega 2. odst. 55a čl., saj le-ta, za razliko od 2. odst. 62. čl. ZIZ, razveljavitve sklepa o izvršbi v delu, v katerem je sodišče izvršbo dovolilo, ni pogojeval z obrazloženostjo ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (1. odst. 62. čl. ZIZ). Kot sam pritožnik opozarja, dolžnikovega ugovora ne bi bilo mogoče šteti kot obrazloženega po 53. čl. ZIZ, ker za svoje navedbe ni predlagal dokazov (2. odst. 53. čl. ZIZ), zaradi česar bi se štel kot neutemeljen, dolžnik pa bi bil v smislu 5. odst. 62. čl. ZIZ prikrajšan, da se o utemeljenosti upnikove terjatve odloči v pravdi.

V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami pa je potrebno še pojasniti, da ne drži pritožbena trditev, da dolžnik v svojem ugovoru sklepa o izvršbi ni izpodbijal ne po temelju ne po višini, pač pa da je le prosil za podaljšanje roka plačila, s čimer želi očitno pritožnik pojasniti, da niso bili podani pogoji niti za sicer grajano uporabo 2. odst. 55a čl. ZIP-a (in tudi ne 2. odst. 62. čl. ZIZ-a). Pritožnik očitno pozablja, da je dolžnik v ugovoru navedel, da se je maja 1997 s pooblaščeno osebo upnika glede plačevanja kredita dogovoril za nadaljevanje mesečnega odplačevanja, s čimer je smiselno uveljavljal ugovorni razlog po 9. točki 50. čl. ZIP, torej da je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni iztekel in s tem torej ugovarjal utemeljenosti same terjatve. Zato seveda končne prošnje dolžnika, ko ponovno pove, da je pripravljen dolg plačati in da (v skladu z dogovor) upnika naproša za podaljšanje roka plačila, vsekakor ni mogoče šteti kot predloga za odlog izvršbe, kot zmotno meni pritožnik.

Ker pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava ni podan, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo takšnih formalnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. čl. ZPP/99 v zvezi s členom 14 ZIP).