Jedro

Za veljavnost konkurenčne klavzule je odločilno, ali delavec pri delodajalcu pridobi znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru njegovega poslovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bila izobraževanja, ki jih je bil deležen toženec pri tožeči stranki, ciljno usmerjena za potrebe njegovega dela, to je prodaje produktov ter vodenja in mentorstva zavarovalnih zastopnikov. Toženec je pri tožeči stranki pridobil znanja, ki so lastna tožeči stranki in predstavljajo njen „know-how“. Glede na toženčevo delovno mesto vodje prodajne skupine, ki je bil usposobljen tudi za mentorja zavarovalnih zastopnikov in je pri novem delodajalcu (konkurenčni zavarovalnici) zaposlen na povsem podobnih delih, katerih bistveni del je odgovornost za vodenje oziroma delovni uspeh skupine zavarovalnih zastopnikov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača znesek 18.299,20 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 5. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 819,60 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe sodišča prve stopnje, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno presodilo, da je toženec pri tožeči stranki pridobival specialna poslovna znanja v smislu specifičnega know-how. Pove, da je sodišče za to posebno znanje napačno štelo zgolj razna izobraževanja, ki jih je bil toženec deležen pri tožeči stranki v času 20-letne zaposlitve, na podlagi ugotovitve, da so bila izobraževanja plod lastnih analiz tožeče stranke ali pa so jih pripravili zunanji izvajalci in jih prilagodili njenim potrebam ter da so bila izobraževanja ciljno usmerjena za potrebe dela toženca in da ne gre za splošna znanja, ki bi jih lahko toženec lahko pridobil drugje. Meni, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na čem temelji zaključek, da takih znanj toženec ne bi mogel pridobiti drugje, saj enaka izobraževanja za svoje zaposlene organizirajo tudi druge slovenske zavarovalnice. Trdi, da iz odločitve sodišča ne izhaja jasno miselna pot, ki ga je vodila do ugotovitve, da gre za specifična izobraževanja, na podlagi katerih je toženec pridobil veščine, ki jih ne bi mogel pridobiti nikjer drugje kot pri tožeči stranki. Predlaga izvedbo dokaza z izvedencem zavarovalniške stroke za oceno ekskluzivnosti izvedenih izobraževanj in njihovega pomena za konkurenčno prednost posamezne zavarovalnice proti drugi. Po njegovem mnenju iz samih naslovov izobraževanj izhaja, da ne gre za specifična izobraževanja, temveč za izobraževanja za pridobitev veščin, ki so potrebne za uspešno delo (prodajo), ki pa bi jih lahko pridobil tudi drugje, zato ne morejo biti predmet konkurenčne klavzule. Pove, da zunanji izvajalci vedno prilagodijo izobraževanje naročniku. Poudarja, da ima vsebinsko enaka izobraževanja tudi njegov sedanji delodajalec. Zatrjuje, da so priče, predlagane s strani tožeče stranke, zaradi lojalnosti in vezanosti njihove plače na prodajo izpovedovale v njen prid. Trdi, da nobena izobraževalna prodajna tehnika, prijem ali podobno ni patentiran ali drugače zaščiten kot ekskluzivni know-how tožeče stranke, poleg tega gre za prijeme, ki so izpiljeni do skrajnosti in so ta znanja splošno dostopna, tako da tožeča stranka na tem področju ni mogla razviti specifičnih metodologij, ki bi ji dajale konkurenčno prednost. Izpostavlja dele izpovedi prič, ki to potrjujejo. Meni, da informacij, za katere tožeča stranka ne bi želela, da jih izvedo drugi konkurenčni subjekti, ni mogoče zaščititi s konkurenčno klavzulo, saj so zaščitene že s prepovedjo razkrivanja poslovnih skrivnosti. Meni, da bi sodišče moralo pojasniti, kako si lahko konkurenčna zavarovalnica pomaga z „znanjem“, ki ga je toženec pridobil pri tožeči stranki. Kot smisel oziroma namen konkurenčne klavzule navaja prepoved nelojalnega konkuriranja, torej prepoved prenosa znanja in izkušenj, ki izboljšujejo konkurenčni položaj enega subjekta na račun drugega. Kolikor se je tožeča stranka želela zaščititi zaradi bogatih izobraževanj toženca, bi to lahko storila s sklenitvijo pogodb o izobraževanju (kar je tudi storila), ne more pa to biti predmet konkurenčne klavzule. Nasprotuje stališču, da zaradi določenih znanj, ki jih je pridobil pri toženi stranki, nikoli ne sme zamenjati delodajalca in se zaposliti v isti panogi, pri čemer je izobraževanje celo obveznost delavca. Navaja, da so prehodi zaposlenih med posameznimi zavarovalnicami povsem normalni in gre za naraven karierni tok, ki ga ne bi smelo prekinjati nerazumno vztrajanje pri konkurenčni klavzuli brez dejanske realne podlage v bojazni pred razkrivanjem ključnih notranjih informacij. Navaja, da je s V. stopnjo izobrazbe trenutno praktično nemogoče dobiti zaposlitev, s 40 % nadomestilom za spoštovanje konkurenčne klavzule pa ni mogoče preživeti. Glede na to kot nevzdržno graja ugotovitev sodišča, da tožencu ni bila onemogočena pridobitev primerne zaposlitve. Po njegovem mnenju bi sodišče prve stopnje moralo bolj natančno obrazložiti, zakaj konkurenčna klavzula in pogodbena kazen nista v nasprotju z ustavno varovanimi pravicami toženca, zato se glede ničnosti konkurenčne klavzule sklicuje na dosedanje navedbe pred sodiščem prve stopnje. Vztraja, da ne glede na morebitno drugačno dosedanjo prakso sodišč, pogodbena kazen ni instrument, ki bi bil dopusten v delovnem pravu. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno odgovarja in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa niso v medsebojnem nasprotju niti v nasprotju z izrekom.

6. V predmetni zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo, in sicer je sodbo sodišča prve stopnje z dne 24. 4. 2015, s katero je to zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (sklep VDSS, opr. št. Pdp 756/2015 z dne 17. 9. 2015). Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v predmetnem individualnem delovnem sporu. Ta so zlasti naslednja: - da je bila toženec zaposlen pri tožeči stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 10. 2008 na delovnem mestu vodja prodajne skupine, - da je toženec dne 9. 1. 2013 podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s predlogom za sporazumno skrajšanje odpovednega roka, kar je tožeča stranka sprejela in ugotovila, da mu delovno razmerje preneha z dnem 18. 1. 2013, ni pa ga odvezala spoštovanja pogodbeno dogovorjene konkurenčne klavzule, - da se je toženec 19. 1. 2014 zaposlil pri drugem delodajalcu – podružnici Zavarovalnice A. (ki enako kot tožeča stranka opravlja dejavnost zavarovalništva), in sicer najprej kot področni vodja prodaje, nato pa kot koordinator za B. regijo; opravlja torej enako oziroma primerljivo delo kot pri tožeči stranki, - da je toženec pri svojem delu pri tožeči stranki pridobival tehnična in proizvodna ali poslovna znanja, ki so lastna tožeči stranki in predstavljajo njen know-how ter jih toženec ne bi mogel pridobiti kje drugje, - da je konkurenčna klavzula določena z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in da njeno spoštovanje ne izključuje možnosti primerne zaposlitve toženca po prenehanju pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki glede na njegovo starost, poklic in delovne izkušnje, - da je toženec z zaposlitvijo pri novem delodajalcu kršil konkurenčno klavzulo in je zato tožeči stranki dolžan plačati dogovorjeno pogodbeno kazen.

7. Pritožba predvsem nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženec pri tožeči stranki pridobil tehnična, proizvodna ali poslovna znanja, ki upravičujejo dogovor o prepovedi opravljanja konkurenčnih dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (konkurenčna klavzula) po prvem odstavku 38. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR).

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne gre za splošna znanja, ki bi jih toženec lahko pridobil pri delu pri katerikoli drugi zavarovalnici. Svojo odločitev je oprlo na izpovedi prič C.C., D.D. in E.E., ki so skladno izpovedale, da je izobraževanje pri tožeči stranki bistvenega pomena za delo delavcev tožeče stranke. Izobraževanja, ki jih je bil deležen toženec pri tožeči stranki, so bila ciljno usmerjena za potrebe njegovega dela, to je prodaje produktov ter vodenja in mentorstva zavarovalnih zastopnikov. Ocena sodišča prve stopnje, da je toženec pridobil znanja, ki so lastna tožeči stranki in predstavljajo njen know-how, je pravilna in skladna z dosedanjo sodno prakso, da je za veljavnost konkurenčne klavzule odločilno, ali delavec pri delodajalcu pridobi znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru njegovega poslovanja (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. VIII Ips št. 233/1999 z dne 7. 3. 2000). V zadevi, ki je v bistvenem podobna predmetni (prim. s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 161/2010 z dne 12. 5. 2010) je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je bilo tožencu kot zavarovalnemu zastopniku v času zaposlitve pri tožeči stranki omogočeno posebno usposabljanje in dodatno izobraževanje in je tako posebno znanje pridobil. Enako je dokazala tožeča stranka v predmetni zadevi.

9. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožeča stranka dokazala, da je tožencu omogočila vrsto izobraževanj. Glede večine izobraževanj je sicer mogoče pritrditi pritožbi, da je lahko vsako posebej tudi splošno dostopno različnim profilom udeležencev. Vendar za ugotovitev, ali je pri tožeči stranki pridobljeno znanje toženca takšno, da pomeni posebno vrednost v okviru njenega poslovanja, ni odločilno, ali so ti seminarji splošno dostopni oziroma ali na katere od njih pošiljajo svoje zaposlene tudi druge zavarovalnice. Toženec je pri tožeči stranki z udeležbo na različnih s strani tožene stranke izbranih seminarjih in delavnicah ob vpogledu v relevantne podatke o poslovanju tožeče stranke pridobil celokupno znanje, ki pomeni posebno vrednost v okviru poslovanja tožeče stranke. Katerih seminarjev, delavnic ali siceršnjih izobraževanj se bo toženec udeležil v okviru svojega 20-letnega dela za tožečo stranko, je bila odločitev tožeče stranke, ki je že s samo izbiro tožencu nudila pridobitev posebnega skupka znanj (izobraževanja namreč niso bila nujno tesno povezana s področjem prodaje zavarovanj, tako je npr. nevrolingvistično programiranje). Prav tako ni nepomembna njihova številčnost, kar je skladno z izpovedjo prič o velikem pomenu usposabljanj delavcev pri tožeči stranki. Toženec v pritožbi zatrjuje, da je njegov novi delodajalec pridobil zgolj izkušenega delavca z veliko znanji in veščinami, ki bi jih lahko pridobil pri delu za katerokoli drugo zavarovalnico. Dokazni postopek je pokazal, da to ne drži, saj je toženec pri svojem delu pridobil znanja in izkušnje, ki so vezane na poslovanje tožeče stranke, saj so usposabljanja vključevala izobraževanje o produktih, prodajnih tehnikah in metodologijah, ki so plod večletnih raziskav in izkušenj tožeče stranke ter v tem smislu predstavljajo njen know-how. Vsebine in podatki, do katerih je imel toženec dostop pri delu, še posebej pa so bili predstavljenih na internih posvetih in sestankih (rezultati tržnih raziskav, analiz in anket, usmeritve, navodila in priporočila, prednosti in šibkosti tožeče stranke v razmerju do drugih zavarovalnic, prodajni protokoli, ceniki, prodajni popusti, ki so objekt varstva v smislu poslovne skrivnosti ipd.), pa so pomembni za samo poslovanje tožeče stranke ter uspešno delo vodij ter zaposlenih pri tožeči stranki. Navedba, da je bil vsebinsko povsem enakih izobraževanj toženec deležen pri drugem delodajalcu, je presplošna za pritožbeni preizkus, toženec pa tudi med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podal konkretnejših navedb o tem, niti tega ni dokazno podkrepil. 10. Toženec se zmotno zavzema za to, da bi moralo za veljavno sklenitev konkurenčne klavzule biti znanje, ki ga je pridobil pri delodajalcu, specifično oziroma ekskluzivno in vezano zgolj na tega delodajalca v smislu, da istovrstnih izobraževanj sploh ne bi mogel biti deležen na prostem trgu oziroma pri konkurenčni zavarovalnici. V kolikor bi sledili takemu stališču, bi bilo s konkurenčno klavzulo mogoče zaščititi le pravno zaščitena (patentirana ipd.) znanja, kar pa ne izhaja zakona in iz dostopne sodne prakse. Delodajalec ima pravico s konkurenčno klavzulo zaščititi znanje, katerega nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca bi omogočilo nelojalno konkurenco (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 245/2007 z dne 28. 5. 2008). Tožeča stranka kot takšno znanje utemeljeno navaja tudi toženčevo poznavanje koncepta prodajnega mentorstva in metodologije za njegovo vodenje, poznavanje prednosti produktov tožeče stranke, trženjskih strategij in njenih tehnik, poznavanje učinkovitega načina prilagoditve prodajnih razgovorov geografskemu področju delovanja tožeče stranke ipd.

11. Tudi pritožbena navedba, da poslovnih tajnosti ni mogoče še dodatno zavarovati s konkurenčno klavzulo, je neutemeljena. Konkurenčna klavzula je med drugim namenjena tudi zaščiti tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj, pridobljenih in ustvarjenih pri delodajalcu, ter poslovnih zvez, ki pomenijo za delodajalca poslovno tajnost in vplivajo na njegov položaj na trgu, njihovo nepooblaščeno prenašanje na drugega delodajalca pa omogoča nelojalno konkurenco (prim. s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 319/2005 z dne 26. 9. 2006). Tako je v citirani sodbi opr. št. VIII Ips 245/2007 revizijsko sodišče ugotovilo, da je delavec delal na istovrstnih strojih v istovrstni proizvodnji pri novem delodajalcu, za kar je celo usposabljal nove delavce ter tako istovrstno konkurenčno proizvodnjo celo vzpostavljal, zato je nedvomno šlo za kršitev prepovedi zaposlitve pri konkurenčnem podjetju. Glede na toženčevo delovno mesto vodje prodajne skupine, ki je bil usposobljen tudi za mentorja zavarovalnih zastopnikov in je pri novem delodajalcu (konkurenčni zavarovalnici) zaposlen na povsem podobnih delih, katerih bistveni del je odgovornost za vodenje oziroma delovni uspeh skupine zavarovalnih zastopnikov, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo.

12. Pritožba sicer pravilno opozarja, da znanja, ki si jih delavec pridobi z delom pri delodajalcu, niso last delodajalca, temveč delavca, vendar pa to ne pomeni, da teh znanj ni mogoče zaščititi s pogodbeno dogovorjeno konkurenčno klavzulo ter da za njeno kršitev delavec ne odgovarja. Tako je kršitev konkurenčne klavzule izrabljanje tistih znanj, ki so nedvomno lastnina delodajalca (npr. industrijska lastnina) ali vezana izključno nanj – npr. poslovne skrivnosti (prim. s citirano sodbo opr. št. VIII Ips 319/2005).

13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi morala tožeča stranka dokazati, da bi z znanji, ki jih je toženec pri njej pridobil, lahko konkurenčna zavarovalnica pridobila (neupravičeno) konkurenčno prednost. Glede na to, da je plačilo pogodbene kazni zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule dogovorjeno že zaradi obstoja abstraktne možnosti manjšega pridobivanja dohodka, tožeči stranki v sporu ni bilo treba dokazati obstoja škode, v okvir katere sodi tudi konkretno izboljšanje konkurenčnega položaja konkurenčne zavarovalnice (prim. s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 374/2006 z dne 25. 3. 2008). Ni pomembno, da delavec po prenehanju delovnega razmerja posebno znanje (ali poslovne zveze) dejansko uporabi in izkorišča, saj to ni v skladu s pogodbeno opredelitvijo prepovedi konkurenčnega delovanja toženca. Za utemeljitev zahtevka za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule v konkretnem primeru zadošča, da bi toženec s pridobljenimi znanji in izkušnjami v zaposlitvi pri drugem delodajalcu lahko konkuriral tožeči stranki (prim. s sklepoma Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 147/2012 z dne 23. 3. 2012 in Pdp 1724/2004 z dne 8. 12. 2005).

14. Toženec v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost prič, zaposlenih pri toženi stranki, z navedbami o lojalnosti in eksistenčni odvisnosti od tožene stranke. Res je sicer, da so zaslišane priče pri toženi stranki še vedno zaposlene, vendar zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju. Njihove izpovedi so, tako kot drugi izvedeni dokazi, v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Glede na to, da je do pridobivanja znanja in izkušenj toženca prihajalo pri tožeči stranki, je logično, da so o tem lahko izpovedovali njegovi sodelavci oziroma nadrejeni, sicer zaposleni pri toženi stranki. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi so glede vsebine in narave pridobljenih znanj med seboj enake in skladne z listinskimi dokazi.

15. Pritožnik izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi toženčevih nadrejenih oziroma sodelavcev, ki so še zaposleni pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

16. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da tožencu dogovor o konkurenčni klavzuli preprečuje zamenjavo delodajalca in zaposlitev v isti panogi, kar po njegovem mnenju pomeni naravni karierni tok. Temu nasprotuje že samo dejstvo, da se je toženec takoj po izteku na njegovo pobudo skrajšanega odpovednega roka zaposlil pri konkurenčni zavarovalnici, pri čemer se je novi delodajalec zavezal zanj plačati pogodbeno kazen za kršitev konkurenčne klavzule. Ni nerazumno, če mora delodajalec, ki predstavlja prvotnemu delodajalcu konkurenco in želi zaposliti delavca s pridobljenimi znanji in izkušnjami, ki za prvotnega delodajalca predstavljajo posebno vrednost, tega delavca „odkupiti“. Toženec v pritožbi sicer navaja, da je s V. stopnjo izobrazbe trenutno praktično nemogoče dobiti zaposlitev, s 40 % nadomestilom za spoštovanje konkurenčne klavzule pa ni mogoče preživeti, vendar navedeno ne pomeni, da mu je dogovorjena konkurenčna klavzula izključila primerno zaposlitev. Sodišče prve stopnje se je v zvezi s tem pravilno oprlo na ugotovitev o možnosti druge zaposlitve zunaj področja zavarovalništva glede na toženčevo starost 41 let in poklic ekonomista, čemur toženec niti ni nasprotoval. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi glede na plačo, ki jo je toženec prejemal pri tožeči stranki pred prenehanjem delovnega razmerja (A 6), že samo nadomestilo plače za spoštovanje konkurenčne klavzule skoraj doseglo znesek minimalne plače v letu 2013. 17. Zgolj splošne so pritožbene navedbe v zvezi z ničnostjo konkurenčne klavzule in neprimernostjo pogodbene kazni kot inštrumenta delovnega prava, zato se pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti sklicuje na razloge v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter na stališča iz sklepa pritožbenega sodišča, s katerim je razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje v predmetni zadevi.

18. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

19. Toženec odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na višino pogodbene kazni, v pritožbi izrecno ne izpodbija in v zvezi s tem ne podaja nobenih trditev. Pritožbeno sodišče je zato opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Toženec s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.